Koronane glave

Priznam, ko se je moj priletni prednik pred dvema tednoma zaprl v stanovanje in ni hotel ven, da bo ja dočakal sedemdeseto, se mi je zdelo, da malo pretirava.

Zdaj, deset dni pozneje, sem že zabarikadiran v flet z ženo in otroki, med odpravo po vece papir pa na praznih ulicah v širokem loku obhajam druge kot potencialne bolneže. Zombi apokalipsa je v hipu okužila vse glave in naša življenja spremenila v slab film katastrofe.

Ne vzemite me napak, logiko razumem in zlahka odobravam: če se osamimo, virus teže skače okrog in preživi. In čeprav nam večini ne škodi tako strašno, se ga moramo ogibati zavoljo starčkov, ki jim je nevaren. In tudi če nam je vseeno za starčke, bodo ob okužbi tako obremenili sistem, da se bo škoda pretočila na vse prebivalstvo. V redu. Sprejeto. In tudi če argumenta ne bi kupili, bi moralo biti dovolj, da so nam nekaj ukazali strokovnjaki.

Kar me matra, je, da so ljudje to osamitev sprejeli nekako preveč navdušeno: v zraku plava iracionalen filing in vse dehti od fantazmatskih scenarijev, polnih žrtev, barab in herojev; vse bolj se, skratka, zdi, da gre poleg praktične preprečitve pandemije še za nekaj bolj perverznega.

Javno sramotenje zaznanih prestopnikov je že znak, da nekaj smrdi: sum vzbujajo ljudje, ki na fejsbuku objavljajo fotke izletnikov na Šmarni ali Rožniku, češ, glejte jih neodgovorneže – pa čeprav je jasno, da virusi na prostem skačejo sem ter tja precej teže kot v trgovskih centrih, kamor pa ni frke zviznit po še eno ekstra kilo moke, da si boš lahko sam pekel kruh, če res zagusti.

Reč mi je zoprno znana. Kot pri obskurnih stranpoteh #metooja in militantnem veganstvu je dokaj jasno, da v resnici ne gre toliko za vsebino (za starčke, živali, ženske), ampak bolj za neki formalen poligon, kjer lahko ljudje tekmujejo v krepostnosti in askezi ter se trkajo po prsih, kdo je za dobro žrtve naredil več, ter s prstom kažejo na tiste, ki še zaostajajo.

Da je forma tako neprijetno podobna, je znak, da je vsebina toliko bolj naključna. Konflacija velikih in malih prekrškov (žretje hamburgejev vsak dan ali piščanca iz male farme vsake toliko; Louiejevo drkanje vs Weinsteinova posilstva; vzpon na Rožnik ali organizacija megakoncerta v zaprti hali); ovajanje drugih in hvalisanje z lastno krepostjo; večno sklicevanje na žrtev iz neke druge skupine od naše lastne (»Nam mogoče virus/patriarhat/mesojedstvo ne škodi, ampak pomislite na …«), vse to kaže, da gre v veliki meri za nekaj drugega od tega, o čemer je direktno govor.

Očitno pač živimo v času, ko ima na Zahodu ogromno ljudi strašno slabo vest zaradi občutka trhle privilegiranosti: najsibo kot moški, kot mladi, kot zahodnjaki ali enostavno kot človeška bitja, vsi živimo v rahli tesnobi, da si privoščimo preveč in da nam je preveč fino, da bi to lahko trajalo. In komaj čakamo, da nam bo nekdo od nekod stopil na prste in nam končno preprečil, da se tako afnamo: šibamo po celem svetu, mahamo s telefoni, žuramo, garamo, žremo živali in stopamo prek trupel poražencev.

In čim nam nekdo zagrozi, da nas bo štrafnil, se spotikamo drug čez drugega, kako bi se hitro omejili sami, in to še bolj, kot nam je bilo zapreteno; ko smo enkrat dodobra na varnem v odobreni coni, pa zgroženi kažemo na druge, ki se kanček bolj počasi pehajo noter.

Precej sem razmišljal, čemu ta potreba po konflaciji prekrškov, ta »zero tolerance«, ki nastopi v vseh omenjenih primerih. Mogoče je stvar v tem, da je danes okrog toliko lažnih novic, da se samooklicani razumniki čutijo dolžne zaznati, kaj je resnica, in se je potem oklepati kot jambora v nevihti, da bomo ja za zgled vsem tistim, ki ne ločijo med faktom in tvitom. Vsak dvom v jedro je že podpora zapeljancem.

Mogoče res: čeprav nisem šur, ali bebčke, ki bolj nasedajo na trumpizme kot na uradna poročila, tistih par mučenikov, privezanih na jambor, res kaj gane ali pa jih v zablodi samo vzpodbuja. Če te sramotijo že, ko stopiš iz stanovanja, v smer sramotilcev raje sploh ne pogledaš, in po mojem se strategiji trmastega upora proti resnici in fanatičnega oklepanja resnice dejansko medsebojno prav lepo podpirata.

Skratka: zdi se, da bi v neki zdravi družbi vsi skupaj rahlo godrnjavo sprejeli direktive stroke, medtem ko se te zmedene, individualistično-relativistične dni raje veselo delimo na mučene preroke na eni strani in na tiste, ki se na pridige pobalinsko požvižgajo. Oboje je del iste patologije in oboje se med seboj prešerno podpihuje.

Tako da, seveda, ravnajmo družbeno odgovorno, ne bodimo totalni asocialni egocentriki in upoštevajmo smernice strokovnjakov, ko nam povejo, kaj je početi, da bo to dobro za čim več naših soljudi. Ampak, prosim, ne uživajmo tako piflarsko v samokaznovanju in ne bodimo take moralistične tožibabe – v vrtcu in šoli takega folka iz dobrih razlogov nismo marali.

Ampak hej, saj ne rečem: tudi meni je po svoje zabavna ta zombi apokalipsa: v tem času, ko vsi švigamo sem ter tja po svetu in so ulice vselej polne turistov, je osvežilno videti tako praznino. Ampak zakaj smo za to potrebovali virus? O tem smo očitno že ves čas na tihem fantazirali in očitno komaj čakali, da nas nekaj ustavi pri pitju kave v drugem mestu vsak vikend. Holivudski filmi so nas več let futrali s prizori praznih ulic, v katerih je vsaka postava na obzorju potencialna nevarnost in zdaj smo končno na platnu!

To smo potrebovali, po tem smo hlepeli, to zdaj imamo in vsi veseli se igramo konec sveta, kot ga poznamo. Ampak mogoče, samo mogoče, bi to lahko že tako ali tako dosegli na kak drug način.

In to trajno. Prepričan sem, da se bo kolesje globalnega kapitalizma, čim bo tole mimo, spet mirno zavrtelo dalje, in spet bomo vsi švigali sem ter tja po obli in se opremljali z vedno novo tehnološko opremo.

Zato se mogoče raje ne vežimo na jambor v postankih med srfanjem po celem morju, ampak mogoče malo več postopajmo po ladji, preverjajmo njeno trdnost, sprehodimo se kdaj do volana in preverimo, kaj dela kapitan, sirene pa le slikajmo kot zanimiva, eksotična bitja, in sčasoma se bodo itak same naveličale svoje primitivne pesmi.

Se vidimo, ko mine konec sveta,

I