Fuck you, metoo (in nesubtilen PC vobče)!

Izar Lunaček

Zdej sem pa uradno razpizden. To veseljaško gibanje mi je postalo sumljivo že tri mesece po svojem začetku, ko je tako radikalno linčalo meni dragega Louieja CK-ja, kot bi bil njegov prekršek povsem enak Weinsteineovemu sprožilcu snežne kepe. Ampak ajde, sem si rekel: to je kolateralna žrtev v streljačini, ki pa ima v osnovi ipak dober cilj, ane? Gremo stisnit zobe in požret ta metek, da se borke znebijo še kake barabe.

Ampak zdaj, devet mesecev pozneje, sem dokončno ziher, da se je reč izpela v čudno perverzijo. Čez rob sta me pahnila dva dogodka. Prvi je bila reakcija na Louijevo vrnitev na sceno pred par meseci. Druga je bila ustavitev distribucije novega filma Woodyja Allena. Pa si poglejmo oba incidenta, da vidimo, kaj se mi na njiju zdi dovolj nagravžnega, da sta vsaj pri meni sprožila odrekanje odrešilne kvalitete celotnemu gibanju in čakanje na kako boljšo pro-žensko iniciativo.

Louie je svoj prvi nastop po devetmesečnem umiku izvedel ravno, ko sem bil v New Yorku, v slavnem klubu Comedy Cellar. Fasal je par zgroženih poročil v lokalnih cajtngih, ležečih po naoljenih lesenih mizah v bruklinskih hipster lokalih: večinoma so se obregala ob bizarno konkretno težavo, kako uiti iz stand-up nastopa, če njegovega izvajalca ne odobravaš, česa več pa si spričo pomanjkanja materiala varuhi javne morale niso mogli privoščiti.

No, za novo leto je nekdo na jutjup pripopal bootleg posnetek Louijevega nastopa iz drugega kluba a v istem obdobju in nanj se je zgrnil kup precej bolj konkretno oboroženih litanij. Članki, ki ti jih o njegovem nastopu ponudi gugelj, so vsi po vrsti skrajno negativni, in gredo celo tako daleč, da trdijo, kako se je Louijev nastop med izgnanstvom drastično spremenil. Kako so njegove šale bolj grobe in hudobne ter, da, celo nesmešne. Ubogi možak, se glasi ton ene izmed dušebrižnic, zdaj je res v peklu, troseč zgolj gnev in žolč, da je vsem le še nerodno.

Težava je v tem, da dobre želje kritičark enostavno nimajo realne baze: Louie se je vrnil v top formi, še vedno zna mojstrsko srfati po robu sprejemljivega in še vedno zna relativizirati svoje bentenje z metanjem blata nase. Nastop je dober in spričo okoliščin impresiven: ne vem, ali bi bil še kdo razen njega sposoben svoj novonastali položaj popljuvanca tako lepo izkoristiti za gorko pljuvanje po vsem, kar mu gre na jetra, in pri tem najti sozvočje z ne nujno naklonjenim občinstvom. In za svoj trud je poplačan: na koncu posnetka slišimo gromek aplavz z žvižgi, o podobnih reakcijah poročajo lastniki klubov z drugih nastopov in pod omenjenim videom ob obilnem skrolanju nisem našel niti enega negativnega komentarja.

V redu, popularna podpora ni znak kvalitete – tudi Trump jo ima –, ampak a se lahko nehamo delati, da Louie ni več smešen, ker to nekomu ne paše v koncept? In poleg tega, to pa je zelo važno: Louie ni Trump, to je še vedno skrajno pameten, iskriv, tehnično igriv umetnik, ki pač ne trosi izključno medlih PC puhlic, ker ima kot komik džob, da govori reči na robu sprejemljivega. Trump taca mirno čez rob sprejemljivega, ker sploh ne ve, kje je meja, Louie pa zavestno in izpiljeno srfa po robu. A moramo to razliko dejansko izpostaviti, kot da smo stari pet let? Očitno ja, ker so kritike napisane, kot da na ta razloček niso še nikdar pomislile.

Potem pa je tu Allen. Ja, nadlegoval naj bi hčerko, ko je imela pet let, 25 let nazaj. Nihče ne ve, ali jo je res, takrat je bila izvedena preiskava, ki je obtožbe ovrgla, okoliščine pa so namigovale, da naj bi šlo za podivjano maščevalno kampanjo sicer upravičeno ogorčene bivše žene, ki jo je Allen prevaral z njeno lastno pastorko. Glede na to, da Allena sicer pedofilije ni nikoli obtožil nihče drug in glede na to, da gre za močno in često ekskluzivno nagnjenje, se mi stvar po intuiciji sicer bolj nagiba v smer njegove nekrivde, ampak tu ne gre za to. Gre za to, da je bila stvar ovržena več desetletij nazaj in da ob nobeni poznejši obuditvi ni resno zavdala njegovi filmski karieri. Toda pod okriljem čudežnega hashtaga metoo je kljub manku kakršnegakoli novega dejstva v hipu uspela povzročiti, da njegovega novega filma nihče noče več distribuirati in da sta se obe glavni igralki od projekta distancirali ter svoja honorarja donirali dobrodelcem. A se to res nikomur ne zdi scary? Da obstaja neka označba, ki mora na nekoga samo privabiti dovolj močno internetno luč (medijev in družabnih omrežij, oba pojava je zadnje čase itak bolj težko ločiti), in ta že začne nezadržno toniti, vsi okrog njega pa samo režejo vse, kar bi jih utegnilo nanj vezati, da jih le ne bi povlekel s sabo v globino.

Metoo, skratka, je vpijoče očitno dobil obliko, kakršno sta imela, recimo, v 50-ih McCarthyjev lov na komuniste na eni strani in znotrajpartijske čistke v rdečih državah na drugi. Postal je pojav, v katerega le malo ljudi dejansko verjame, ga pa par njih z veseljem uporablja za obračunavanje s konkurenti, ob izdatni pasivni podpori  resno prestrašenih mimoidočih, ki okrog na lepem prekletih sosedov hitro naredijo čistino.

Pa da ne bom scal le po metooju, celotna ameriška PC kampanja ima enak ton. Prav tako med mojim bivanju v New Yorku je v nemilost padla neka sicer ne ravno biserna novinarka, ker je v svoji predpustni oddaji naivno omenila, da je šemljenje v zamorčke vobče dandanes nemara res sporno, da pa ne vidi težave v maskiranju v konkreten lik, recimo Diano Ross, če jo pač občuduješ.

Fascinantno je opazovati odziv njenih gostij: vse obnemijo, prebledijo, se strnejo v enoglasno obsodbo in ji dajo v roku par sekund vedeti, da je onkraj rešitve; da je med njo in Ameriko v hipu zazijal nepremostljiv prepad in da ne bo nikoli več mogla nazaj. In res je bila naslednji dan odpuščena, če pa poskrolate pod pripeti video, boste videli, da se spodaj cel kup ameriških črncev izreka, da je sicer ne marajo preveč, a da za boga milega res ni rekla nič spornega. Bilo bi v bistvu noro zanimivo, če ne bi bilo tako strašljivo: kljub temu da anonimni glas ljudstva, pogosto nagnjen celo k linču, nečesa ne obsoja, neka druga, tiha, pasivna obsodba brez pravega aktivnega nosilca poskrbi, da se na isto stvar zgrne obsodba nepreklicnega izgona iz javnega življenja.

Se vam zdi, da pretiravam? Okej, to je res malo čudno, boste rekli bolj frajgajstno naravnani (medtem ko mi boste oni drugi še preveč entuziastilno čestitali, česar se prav tako bojim, a o tem več spodaj), ampak valda so naš najhujši problem ti drugi, ti novi desničarji, ki se vsepovsod vzpenjajo vse više: ti so grobi in nevarni ideologi, ne pa neki minorni PC križarji, ki vsaj branijo fronto, tudi če vmes koga v prevelikem entuizazmu prehitro dajo na meč.

Hja, finta je, da je oboje zelo tesno povezano. Med jutjup komentarji Louieju v podporo jih je nekaj – ne veliko, a nekaj – očitno debilno obarvanih, češ, kr tko naprej, Louie, pokaž tem PC kretenom, kar jim gre, pa pred mojo ženo si ga tud loh zdrkaš, hihi. Česa takega prej vsaj nisem opazil: vsi so štekali, da je Louie za pametne (ne za intelektualce, za pametne), in bebci ga enostavno niso jemali. Zdaj ko se bebcem obupano pridružuje vse več ljudi, ti jemljejo za svoje vse, kar ni čisti PC; PC jim gre tako na jetra, da bodo podprli karkoli. Zato so tudi izvolili Trumpa: ta tip je preveč absurden, da bi ga kdo lahko resno podpiral, a če imaš na drugi strani totalno elitističen in od sveta odrezan liberalizem, kakršnega je zastopala Clintonova, te zna to pri omejeni moči komputacije pač pahnit grlom v gnoj. Raje imamo jasen, smrdeč drek kot pa drek, zapakiran kot kaviar, vsaj vemo pri čem smo – se zdi slogan po-sili-trumpovcev, in do določene meri štekaš samo čustvo, če že ne brezmejnosti njegove aplikacije.

Vsekakor kampanja proti do te mere bobebljeni desnici (prav rad bi že končno videl eno sofisticirano konzervativo, s kakršno bi se dejansko dalo meniti o različnih vlogah države, pristopih k pastem globalizacije in vlogi tradicije v družbi) ne bi smela biti to panično zapiranje liberalcev v miniaturne, hiperobčutljive mehurčke, ki neprestano preverjajo, ali se ni kdo izmed njih prekršil zoper vsak dan strožjo PC kodo, in vsak prekršek – Zero Tolerance, baby! – kaznujejo z enako intezivno obsodbo. Res, sploh tole prepucavanje v legendarno demokratskem holivudu zelo jasno kaže, kako je večina liberalnih pogromov te dni usmerjena na pripadnike lastnih vrst; kot bi bili tisti resni, miletantno desničarski zlikovci že predaleč in preabstraktni, da bi se spravljali še nanje. No, saj Trump je tudi stalno na tapeti, ampak na neki tako sofisticiran način, da je jasno, da je vse skupaj namenjeno le medsebojni zabavi istega holivuda. In to ni le ameriški blem: na lastnem FB feedu kar naprej berem ta zelo osebna prepucavanja, kdo je kje naredil kaj rahlo premalo rahločutnega, medtem ko resno pritegnjeni tviti hudih nestrpnežev dobijo le copy-post, ob katerem se potem spet zberejo sami frajgajsti in si družno kimajo, kako grdo je to, namesto da bi povedali nekaj, kar lahko sliši tudi dejanski prestopnik.

Ta mehurček ni kul, resno. In če ga bomo še naprej ožali, obračunavali predvsem drug z drugim in zganjali tako monotono panične alarme ob vsaki transgresiji, bo svet zunaj, ki bo imel te naše hermetične precioznosti dovolj, nemoteno odjadral v vse bolj pritegnjene vode, samo zato, ker mu bomo šli mi tako na jetra. Pustimo si malo zdrave diverzitete različnih stopenj PC-ja znotraj lastnih vrst, sicer bomo v balonu na koncu ostali le še med sabo sparjeni, degenerirani aristokrati, ki ne bodo vedeli, zakaj nam po vratih bunkajo za kruh, če pa se prav fletno živi na naši sterilni, natrensko sladki in od vsake konkretnosti odrezani potici.

Pogovarjajmo se, za boga milega, tudi z desničarji, saj se tudi oni v svojem bubblu pacajo enako neokusno, in sédimo z njimi skupaj za mizo na kak košček skupnega kruha, da jim ne bo treba žret samo neolepšanega, nezačinjenega, a vsaj otipljivega dreka.

 

PS: za tole v osnovnem loku teksta ni bilo prostora, se mi zdi pa pomembno, zato ipak dodajam semle. Ker sta Woodyjev in Louiejev zločin tako neotipljiva, je ogromno bentenja javnosti proti njima usmerjeno na reči, za katere sploh nista obtožena, ker niso nezakonite, se pa ljudem zdijo dovolj nagravžne, da lahko nanje enoglasno zvrnejo svoj puritanski gnev. Louie se tako ljudem zdaj enostavno gnusi, ker si ga je en čas rad drkal pred ljudmi – sporni issue privolitve gledalk jih niti ne zanima, ker je očitno prekompliciran. Kot da drkanje pred nekom ne bi bilo čisto sprejemljivi del niti ne tako zelo kinky seksa in, predvsem, kot da ne bi Louie v svojih nastopih kar naprej govoril o svoji obsedenosti z masturbacijo. Surprise, surprise, tudi dejansko je bil obseden z masturbacijo in to do te mere, da ga je samotnega sramu nekoliko rešilo le, če je imel med svojo obsesijo pričo. Podobno je z Woodyjem, kjer ga folk za krivega pedofilije spoznava že na podlagi dejstva, da je poročen z več desetletij mlajšo pastorko svoje bivše. Ponovno: ja, odnos s toliko let mlajšo žensko je vedno malo sumljiv, ampak spet, problem je že ves čas iskreno odsevan v Woodyjevih filmih in, predvsem, nima blage veze z nadlegovanjem spolno nezrele otročadi. Ameriški veličastni sodni sistem se je tu vtisnil tudi v javni linč: koga briga, zakaj si na zatožni klopi, za obsodbo je važno le, da te priskutimo poroti. Aleluja

in amen.

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikar tako politično korektno

    Arjan Pregl

    Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

  • Harmonyja nasilje

    Arjan Pregl

    Leta 2013 je izšel ponatis knjige A Crack-Up at the Race Riots. Leta 1998 jo je napisal Harmony Korine in povedal, da govori o rasni vojni, ki … →