Francoska trdnjava je odprta

Izar Lunaček

Ko sem pred leti, še za časa posedanja v striparniški kletki v Pritličju, v roke dobil prve komade francoskega stripa Donjon, me ni uspel v hipu očarati. Oba avtorja, Sfarja in Trondheima, sem imel rad zaradi drugih, bolj osebnih projektov (kot je Sfarjev Pascin, ki ga lahko berete v Stripburgerjevi izdaji), tole hecanje z zmaji in gradovi pa mi je malo preveč dišalo po infantilni prostituciji. A ker so bila dežurstva dolga, sem se vendarle prebil čez zvezek ali dva in kar na lepem sem bil ujet.

Kar se začne kot lahkotna parodija fantastike, se namreč razvije v podrobno zgrajen svet s tisoč podzgodbami, raztezajoč se čez celo stoletje, za razliko od običajnega eskapizma tega žanra pa pove noro pametnih reči o politiki, staranju, ljubezni in prijateljstvu – in pri tem, kar je najbolj fino, nagovarja vse od jebiveterske dece pa do zahtevnih, zrelih razumnikov. Zato je ravno Donjon, po novem znan kot Graščina, prvi založniški projekt naše striparne, ki luč ugleda v četrtek ob sedmih pred ljubljanskim Rotovžem. In čeprav zaradi te naveze pričujoči zapis tvega zdrs v epepe, se mi zdi zgodba Donjonovega rojstva tako zanimiva, da jo delim tule z vami.

Začnimo torej na začetku. Večino zgodovine francoskega stripa so galsko produkcijo predstavljali izključno barvni, trdo vezani albumi slikaniškega formata in natanko 46 strani: v tej osnovni formi se je našel prostor za vse od Tintina in Asterixa prek predhodnika Vojne zvezd, Valeriana in vesternov, kakršen je Blueberry, pa do Heavy Metal odfukov Moebiusa in Jodorowskega. Edina izjema pravilu so bile časopisne čečkarije, ki so krasile Charlie Hebdo, pa še te se je nazadnje vedno zbralo v barvnih, petdesetstranskih knjižicah, ki so poleg estetike od standarda odstopale le po mehki vezavi.

Nato pa je sredi devetdesetih na sceno treščila večglava pošast z imenom L’Associacion, ki je na svetlo začela dajati knjige, ki so z vsemi parametri kazale fakiča tej tradiciji: debele, črno-bele in mehko vezane albume izjemno avtorskega duha, ki so se sicer sklicevali na vsaj meni ne tako zelo zanimivo ameriško alter sceno. V okviru tega napada je nastal tudi avtobiografski špeh Marjane Satrapi Persepolis, ki ga imate tudi v slovenskem prevodu in ki je s svojim uspehom zacementiral sloves založbe kot sile, s katero bo treba računati.

Toda najbolj zanimiv obrat se je za moje pojme zgodil v drugi fazi procesa. Lewis Trondheim, starešina med ustanovitelji L’Associaciona, ki pri tridesetih v rokah še ni držal peresa in je prvi album skupaj zlepil iz fotokopij petih slikc, doniranih s strani risarskega kolega, v drugem pa se je skozi 300 strani asociativne avanture o nekem zajcu sploh učil risati, je za svojega tretjega že dobil nagrado za najboljši mladi up na največjem francoskem festu.

Strip, spet o istem zajcu, je v barvah, trdi vezavi in slikaniškem formatu ponatisnil eden največjih galskih gigantov, in stvar je sprožila prodajno uspešno serijo. Gentrifikacija, komercializacija, prodane duše!, boste kriknili nekateri, ampak za moje pojme je prav ta most med (po sebi povečini manj zanimivima) alter stripom in klasično komercialo obrodil daleč najslajše sadove francoske devete umetnosti.

Ker si je Trondheim atelje v Parizu delil še s par neuveljavljenimi stripaši, je začel posle rihtat še njim in naveza z Joannom Sfarjem je pri eni od megazaložb obrodila tudi našo Graščino. Na podlagi uspeha je Sfar dobil zeleno luč za Rabinovo mačko, ki ga je z miljonsko prodajo spremenila v še danes žarečo medijsko zvezdo, njun drugi soateljaš, Christophe Blain, pa je na svoji poti od neznanca do bestselerja prav tako oddelal štiri albume Graščine. Projekt je naslednjo dekado vztrajal v dvojni vlogi scenarističnega igrišča dveh največjih zvezd nove francoske scene in vrat, skozi katera se je v panteon velikih plejerjev prepuščalo nove avtorje: Manuja Larceneta (VigeVageKnjige so izdale njegovo Brodeckovo poročilo, v kratkem pa se menda obeta še nagrajeni Blast), zakonca Kerascoet, Bouleta, Obiona in druge.

Na mednarodni ravni je ves ta trušč zbudil pozornost ameriške založbe NBM, ki je v angleščino prevedla prav teh par delov, ki jih boste od jutri brali tudi v Sloveniji. Ti so navdahnili nekega mladega animatorja, da je po njenem zgledu za Cartoon Network osnoval serijo Adventure Time in ob njenem uspehu tako vztrajno hvalil svoj vir bistre vode, da je Graščina postala bestseler še čez lužo. Tako je posledično pretresla še ameriško alter sceno, ki se je iz depre pomaknila v bolj barvito veseljaštvo in povezave s popom, s čimer je krog vplivov med obema kraljestvoma sklenjen. Najbolj zanimive reči se očitno dogajajo v kratkih stikih med ločenimi polji, pa najsi bodo ta žanrska, scenska ali nacionalna.

Toliko o ozadju Graščininega rojstva, ki pa vam še nič ne pove o tem, kaj bomo v njej sploh brali. Lahko vam razlagajo, zakaj je bil kak slikar pomemben za zgodovino medija, a če na njegovih podobah vidite le barvne packe, vam to nič ne pomaga. No, Graščina je zrasla iz veselja sicer blazno intelektualističnega Sfarja do fantastike in iger vlog tipa Dungeons and Dragons: Trondheimu je tako predlagal sodelovanje pri stripu, ki bi se sukal v taki štimungi, a s sodobnim likom v glavni vlogi (igralcem igrice, tako rekoč), ki do vseh bizarnih pravil sveta goji kanček distance. Tako je nastal propadli račji plemič Herbert, ki se med pošastmi in pustolovci potika po temačnih hodnikih stare Graščine (Donjona aka Dungeona v originalu in angleškem prevodu) ter se obenem vsega boji in vse jemlje malo prelahkotno.

Ker je okolici tako tuj, pritegne pozornost mogočnega rdečega zmaja, ki je sicer glavni grajski bojevnik, a se zaradi pomanjkanje drugih družabnih stikov na tepčka nenavadno naveže. Na koncu ni hecen le Herbert, ampak čudaškost okuži tudi standardne žanrske like: zmaju je ime Marvin (očitno tip of the hat Douglasu Adamsu) in je pripadnik stroge pravozmajske vere, ki mu veleva ne le vegetarijanstvo pač pa tudi, da bi udaril kogarkoli, če ga je ta prej užalil – kar radi izkoriščajo zahojeni zajci iz vasice z najboljšim pivom planeta.

Graščino vodi sicer standardno star in moder Dungeon master, a jo fura kot kako profitno podjetje igralniškega tipa: širi hodnike, nabavlja pošasti, vlaga v zaklade in reklamira najboljšo avanturo v deželi, k njemu pa romajo pustolovci v želji po slavi in bogastvu, ki povečini pomrejo v labirintih in gradu pustijo svoje premoženje: kot pri vseh uspešnih kazinojih, hiša tudi tu vedno zmaga.

Kot da že ta parodija žanra ne bi bila dovolj, pa sta si Sfar in Trondheim po uspehu osnovne linije zmislila še megalomansko širitev franšize po zgledu vojnozvezdne devterologije (ki je bila tedaj zgolj iskrica v Lucasovem očesu) in zaštartala tako prequel serijo o idealistični mladosti Graščaka, nočnega borca za pravico v koruptiranem velemestu, kot tudi nadaljevanje sage pol stoletja pozneje, ko je naš nerodni racak ostarel v temačnega vladarja črne trdnjave, medtem ko betežni Marvin slep tava po razpadajočem svetu. Dodajte k temu še kup stranskih epizod o manjkajočih koščkih iz vseh slepih poti štorije ter zabavnik samostojnih prigod iz mladosti račka in zmaja (ki jih dajemo premierno ven v Sloveniji) in pred vami je vrtoglava celota, ki doslej obsega že kakih štirideset albumov.

Žal je nekje proti koncu prve dekade trenutnega tisočletja produkcija hipoma usahnila, ker se je Sfarjeva zvezda razžarela še v režiserstvo in sploh po prejemu Cezarja, francoskega oskarja, za biografski film o Sergeu Gainsbourgu je tako temeljito potonil v celuloidne sanje, da ga Trondheim nikakor ni mogel zbezati ven za še kako scenaristično seanso.

Pred petimi leti ga je končno za dva dni spravil za skupno mizo in nastali sta dve epizodi, ki vsaj končni del sage sklepata s propadom Graščine. V intervjujih sta podajala neusklajene odgovore o morebitnem nadaljevanju projekta,

lani pozimi pa sta na lepem presenetila z novico, da že dve leti spet pišeta in da imata scenarije za deset novih albumov, od katerih se jih pet že riše. V tipično razpašnem duhu kakopak nista šla samo krpat ostankov štorije (ki najbolj zeva v osrednjem delu, pri račkovi preobrazbi iz nerodnega kmeta v črnega kralja), ampak sta splavila še dve novi seriji, postavljeni v čas pradedov in pravnukov naših junakov, ter začela štukati nadaljevanja na navidez že zdavnaj zaključene dele sage. Graščina je pač blodnjava trdnjava, ki ji gre predvsem za to, da se v njej lahko čim dlje uživaško izgubljamo.

Ob ponovnem zagonu projekta so pričeli prevodi zdaj že ponarodele klasike izven rodne Galske kar brsteti in z jutrišnjo izdajo zbranih Zlatih časov se jim pridružuje tudi raj pod Alpami. Če boste pridno kupovali, si lahko obetate vsaj še štiri debele bukle s po štirimi epizodami v vsaki in, verjemite mi, splača se vlagati v ta labirint. Prvi del sem prevedel sam, v nadaljevanju pa se obetajo hujši profesionalci, o katerih naj za zdaj še molčim.

Pridite torej v četrtek pred Mestno hišo zalit veličastni izid in buklo boste lahko popokali po enkratno znižani ceni: dvajset evrov za pet albumov, kar je res dober dil. Če slučajno ne utegnete, se imate šanso stvaritvi priklonit še sredi julija, na živi izvedbi ene od epizod s strani treh MGL-ovih igralcev na poletnem odru Vodnikove domačije. Če pri tem niti ne omenjam jesenskega obiska Trondheima z masterclassi, javnimi intervuji in veliko razstavo v ljubljanskem MSUM med oktobrsko Tinto. Ako bo korona dala, kakopak: držimo pesti.

Zdravstvujte za zdaj in se beremo kmalu,

 

Izar

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi

    Erika Bianchi

    Pišem, ker je tok besed edini način bega iz pasti časa in zapora jaza, ki ga poznam. Pišem leposlovje, ker je proces pisanja leposlovja začasno premirje v nenehni vojni med resnico in lažjo, ki poteka v meni.

  • Leto nevarnega stripa

    Izar Lunaček

    Cel špas Angoulema (in francoske produkcije vobče) v zadnjih dekadah je bil, da sta se ekstrema arta in komerciale tako lepo mešala in da je bilo veliko prostora na sredi.

  • Presojanje presojanja

    Urška Jurman

    Zadnji dve desetletji svet umetnosti intenzivno premleva kondicijo likovne kritike ter razloge za njeno izginevanje iz javne sfere; številne knjige, konference, seminarji, članki, analize idr. skušajo zapopasti razloge za to stanje in načine, kako bi bilo mogoče kritiko rehabilitirati ali pa jo vsaj prevrednotiti.

Izdelava: Pika vejica