Dve seriji

Izar Lunaček

Med tole karanteno nam je ob usihanju zalog učfutra moja mama podarila svoje geslo za habeo.

In izkušnja je bila špasna: po letih piratiziranja se mi je zazdelo strašno svobodno, da lahko preklapljam med serijami in degustiram, kaj se najde v dobro furanem ribniku. Nekaj takega, kar ti nudi kurirana striparna v primerjavi z ribarjenjem v brezmejnem bazenu neta, kjer pobereš samo tisto, česar si že vajen.

Tako sem imel priliko prste pomočit v novo sezono Better things, ki jo je nekoč pisal in produciral Louie, zdaj pa jo Pam Adlon pilotira sama, kot tudi v britanske Breederse Martina Freemana. In moram reči, da mi ta žanr kljub letom dečjereje še kar ne gre. Ko gledam, razumem, da sta obe seriji objektivno v resnici fajn; da sta dobro narejeni, da se ne pretvarjata in da imata dobre poante – ampak ob ogledu trpim.

In po razmisleku sem prišel do tega, da je štos v sledečem: vse te serije (kot tudi Louie, ki me je za razliko od njegovega stendapa vedno potrl, kljub zaznavanju objektivne kvalitete) gojijo sporočilo, da je življenje, še posebej odraslo in še posebejsuperodraslo, starševsko, v osnovi precej grozno. Mučiš se, se vlečeš skozi blato; se zatikaš in ko že misliš, da bo uspelo, se vse poruši; ljudje, ki jih imaš najraje in za katere se trgaš na pol, ti zarijejo nož v srce, pa ne ker so hudobni, ampak ker bi tudi oni radi živeli – tako da če hočeš biti res odrasel, niti nikogar zares kriviti ne moreš. Ampak na koncu vendarle vsake toliko časa posije kratek žarek sončka in si nagrajen z enim stiskom dece in/ali žene, enim večerom vina, enim trepljajem po rami prijatelja, ki te ima rad ne glede na vse – in za teh pet procentov hipne sreče se splača. In tudi če se ne bi, je tvoja dolžnost, da na tem vrtiljaku zdržiš do konca in sprejmeš vse, kar ti nakloni.

Za vas ne vem, ampak mene ta udarec bojdarealnosti kar deprimira. Lahko mi rečete, da sem otročji (čeprav se kakopak ne bom strinjal), ampak zdi se mi, da to ni zares resnica o življenju: da je tak obstoj sicer znosen in se ga da preživeti; da je to mogoče celo recept, ki ga na srednji, realen rok v sedanjih pogojih psiha edinega lahko zdrži; ampak da je tudi ta podoba življenja v resnici fikcija, ena od poti skozi svet, ne pa ultimativna resničnost. Mene, recimo, gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu. V zameno dobim občasne doze precej bolj majavega užitka, za prilogo pa seveda še en kup bolečine, ki bi se ji z večjim sprejemanjem posvetnih danosti verjetno dalo izogniti.

Ampak razumem, zakaj je prizemljen pristop zdaj v taki milosti pri pametnih. Zelo učinkovit antidot ideologiji sreče je, o kateri se zadnja leta veliko piše: ideologiji, ki nas prepričuje, da smo vsi potencialne zvezde, možni šampijoni, le korak od povsem izpolnjenega življenja zmagovalcev; če bi nam le uspelo poravnati svoje potenciale s kanali njihovega izraza; optimizirati in monetizirati to, v čemer smo najboljši, pa smo že lahko vsi ustvarjalno kontenti milijonarji. In če nam to ne uspe, smo si krivi sami: nismo si dovolj želeli, nismo bili dovolj iskreni s sabo, nismo se dovolj uskladili z vesoljem in mu dokazali, da smo vredni njegove milosti.

Kot kontra temu bulšitu je ideologija realnosti res blagodejna. Ideologiji sreče zabrusi: fakof, ne mi težit; vsi, ki to govorite, ste imeli v resnici predvsem srečo, da ste bili na pravem mestu ob pravem času, zraven pa ste bili dovolj butasti, da niste poleg tistega dela svojega talenta, ki se ga je dalo v tistem hipu najbolje stržiti, opazili še drugih, bolj kompleksnih plasti svojega značaja, ki vas pohabljajo in delajo človeške. Tako da mi ne solite pameti s svoje srečne pozicije (ki verjetno niti ni tako srečna, če je odvisna od tega, da morate vse druge prepričevati, da ste srečni; če svoje občutje sreče napajate iz njihove zavisti in lajkov in povpraševanja po vaših seminarjih) in me pustite, da sem realen človek z vsemi svojimi protislovji in hibami in napol izpolnjenimi potenciali: neoptimiziran, zmotljiv, ampak resničen.

Razumem to, res. In razumem, da so za večino folka te nove serije odlična naložba, kamor pa smilasto prekleti, boemsko mazohistični umetniki pač ne spadamo. Ker tudi mi ne potrebujemo vas, da bi se počutili krive zato, ker nočemo »sprejemati življenja z vsemi njegovimi hibami«. Tudi ta pogled je delen in ideološki, zato pustite tudi nam, da se kopamo v svojih megalomanskih vizijah izjemnosti ter si iz sveta zmolzemo to, kar potrebujemo: občutek občasnega dotika presežnega, plačanega s kupom tepeža po hrbtu in samote.

(Mogoče je problem ravno v tem, da je ideologija sreče v resnici popreproščena, narobe razumljena oblika umetniškega kreda. Poskus, da bi umetniški princip sledenja svojemu potencialu spremenili v recept za uspeh, predpisan vsej populaciji. Kreativizacija vsega: ideja, da bi vse ljudi prisilili, da imajo dušo in delo poravnana, tako kot bi to radi umetniki, ampak obenem pa brez trpljenja in filinga izvrženosti iz sveta, prosim, pa z dokaj zagarantiranim pritokom keša. In temu se lahko upiramo tako z ideologijo realnosti in ideologijo boemstva, za oboje je prostor na isti fronti).

To, skratka, o Breeders in Better things. Druga serija, ki sem se je razveselil, in ki jo dejansko rad gledam, pa je druga sezona What we do in the shadows, predelave kultnega novozelandskega vampirskega mockumentarca izpred dobre dekade. Ko sem ga takrat gledal na Liffu, me pravzaprav ni impresioniral, ker ga je zasenčil (ne boste verjeli) isto leto produciran vampirski mockumentarec belgijske izdelave, ki je imel do teme bolj niansiran pristop in je dal več futra mislim, ampak skozi leta sem vseeno postal fen obeh avtorjev Shadowsov – Clementa prek slonosadeževskega benda Flight of the conchords, Waititija pa prek dosledno dobre kombinacije avtorstva in popa v njegovih filmih. Zato sem lani med newyorško kulturno rezidenco, z zastonj comicon passom okrog vratu, prav rad po francosko-balkansko preskočil vrsto čez pol Manhattna in šel na premiero serije, osnovane na njunem filmu.

In ne morete verjeti, kako dobro mi je takrat dela pilotska epizoda Shadowsov. Po tem, ko sem se v New Yorku že več tednov počutil kot totalen evropski čudak in luzer, ki se ne zna dovolj umikati telesom in pogledom sopotnikov na subwayu, ki vsak korak naredi preblizu ali predaleč ameriškim gostiteljem, ki stalno taca po nevidnih mejah prepovedanih tem etnične pripadnosti in seksualnih orientacij itd. – po vsem tem, skratka, je bil čisti balzam gledati štorijo o skupini prastarih, s kontinentalnimi naglasi zmaličenih priseljencev, ki se sredi New Yorka brezsramno bahajo s svojo zastarelostjo, obsceno neprimerno seksualnostjo in brez rešpekta do medčloveških mej domačinom brezsramno sesajo kri. 

Končno me nekdo razume, sem si mislil. In da sta to evropsko maščevanje Američanom prodala dva Novozelandca, je še toliko bolj zabavno.

Zdaj, ko je zunaj druga sezona, me še dodatno zabava branje ameriških kritik. V prvi je bil najpogostejši ton, da ja, saj je zabavno, ampak to je očitno one trick pony, ki se bo slej ko prej izpel; zelo raztegnjena šala, ki je še film komaj držala živ, v seriji pa na dolgi rok nima možnosti. 

In ko reč kar ne crkne in skozi drugo sezono hara le še z večjo močjo, jim ni jasno nič več. Ne vedo več, s čim bi to reč ubili: standarno orodje kritike plota in character arcov ne prime in tako so utihnili, neki novi glasovi pa so, hvala bogu, zadovoljni, da se le lahko smejejo tem nesmrtnim Boratom.

Ameri so skozi leta pač razvili celo svojo teorijo pripovedovanja zgodb; skozi na tone tekstov so prišli do izbrušenega, najbolj zanesljivega načina, kako zadržati bralčevo ali gledalčevo pozornost: kako ranljiv in kako intriganten naj bo lik; kako naj se razvija; kakšni naj bodo t.i. stakes, da bomo temu razvoju sledili; kako dolga naj bo ekspozicija, kako močen in kam postavljen vrhunec in kako hiter razplet. Zato jim štorija o bitjih, ki se že stoletja ne razvijajo (največ, kar zmorejo, je, da kak del svoje preteklosti pasivno pozabijo), ki so definirani z zelo površinskimi kvalitetami – v prvi vrsti s svojo necrkljivo raso – in ki nimajo nikakršnih stakes sploh, saj niti umreti ne morejo, pač ne gre v račun. In gledati, kako jih ti nadnaravni, prastari Evropejci v svoji butasti megalomaniji zgolj z vztrajanjem v svojem zavračanju razvoja gladko povozijo, je neverjetno lepo.

Ameriški scenaristični recept je namreč, kot večina produktov čezlužnih logov, le optimalen, najbolj zanesljiv način za proizvodnjo zgodb, tak z največjim izkoristkom; mašina, s katero lahko vsako, še tako brezvezno zasnovo spremeniš v nekaj, čemur bo bralec že zaradi mehanike svojih nevronov hočeš-nočeš moral slediti. Zgodbe pa se da pripovedovati tudi drugače, čeprav je tvegano. In Shadows za zdaj počne točno to. Naj še dolgo ne crkne.

To pa, torej, o tej seriji. Zdaj grem pa dalje gledat, da bom mel naslednjič spet kaj pisat.

 

Hasta la proximay muerte a la epidemia,

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zen in pobiranje redkvic

    Maša Ogrizek

    Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

  • Plevel, pepel in kače

    Urša Zabukovec

    Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

  • O osebni izkušnji

    Tina Bilban

    Samo z osebnimi izkušnjami bomo verjetno težko prišli do uporabnih modelov širjenja bolezni.

Izdelava: Pika vejica