Čista linija

Izar Lunaček

Ljuba prijateljica me je oni dan peljala v neki novi solatenbar v centru naše male prestolnice. Saj veste, enega tistih mekdonaldsov za ptice selivke (aka kreativne kobilice, kot jim pravi frend): s šanki iz naoljenega lesa, stenami, prekritimi s snežno belimi ploščicami iz starih mesarij, menijem pa polnim nadjedi – iz daljnih krajev, toda brez nevarnega duha. Chia, kvinoja in avokado, gladko drseče proti riti; nič zgodovine in porekla, a cel kup pedigreja.

Šele ko sva skušala plačati zabeljen račun in je prazno prijazna barrista zapela, da jemljejo le kartice, se mi je slika sklopila. Seveda, le kartice, kako priročno, prosto umazanega, zgužvanega in žvenketavega aspekta keša, obenem pa fajn za porabo in vljudno odslavljajoč redke klošarje, ki nimajo plastike v žepu. Ta krasen setap ti omogoča, da se delaš, da ti sploh ne gre za denar. On itak nevidno brzi sem ter tja, se troši in služi, ne da bi ga kdo kdaj videl, mi pa se lahko ukvarjamo s flowom in rastjo (osebnima, kakopak, ne tahudobnima iz kapitala). Komu sploh mar za keš, to je le abstrakten stranski produkt skrbi, ki ga ti restorani posvečajo zdravju duha in črevesja (baje sta si strašno podobna) po zahvali diete, od katere bi srali čisto zlato, če ne bi bilo še to preveč svinjsko.

Nedavno smo v Barceloni sedeli v neki sorodni afnariji, kamor nas je povabil vitki vodja slovenske tovarne oblakov in tam ob tretjem krožniku šitak z rukolo hvalil vegansko menzo v enajstem štuku domače steklene stolpnice. In mi je bil ta kontrast res hecen. Kako bi danes bogatuni imeli vse naravno, lokalno, direkt iz zemlje izruvano, a vendarle s čim manj bolečine prizadejane, prosim, pa lesketavo, gladko in, to je pomembno, haj-teh. Haj-teh nam je kul, ker vso svinjarijo pomete pod havbo. Nič cevi, nič rohnenja motorjev; nič črnih izpuhov in nič iz riti privlečenih zelembačev, ampak saj vam je jasno, da se za vsak tisti lični čip v smartfounu nekje švica pod tlemi in da za vsak blisk po etru nekje elektrarna serje v reko ali pa se v barje zvrača sode sevanja, ne?

Ne morete imeti kar vsega, žal mi je. In gladkih belih ajfounov in od zemlje umazanega korenčka. In vrtoglavih plač in hipi herduja. Po mojem bi morali sodobne bogatune prisliti, naj jedo svinjske krače, kot so jih nekoč. Če žreš soljudi, glodaj javno tudi nožico njihovega podobnika pujsa in naj se ti mast užitka cedi dol po bradi. Če cuzaš folk do amena, naj se ti to pozna na špehu, revežem pa pusti vsaj zdravo življenje in razmeroma čisto vest v zameno, prosim.

Ampak saj po svoje štekam. Na takem tehno valu smo že, da nam je ta organskost za protistrup. Masovno zavračanje glutena, recimo (ki je, madoniš, še meni zadnjič zadišalo: zalotil sem se zavohati bolj gnusne kot okusne žemljice, tako da je zih nekaj v zraku), po mojem raste prav iz averzije na hipernaspidirani izrastek poljedelske revolucije, v katerem živimo. Ko smo dobili žito, pravi znana teorija, smo lahko nehali brskati po gozdu in se začeli specializirati, širiti in digitalizirati. Danes, ko plačilo šiba po zraku, mi pa le neznatno počasneje za njim po vsej obli, na lovu za novo dozo nakazil in zapravkov, lahko mogoče vse to zdržimo samo ob načelnem zavračanju greha, ki nas je speljal sem. Žrtvuj sveti kruhek, da zdržiš globalni mejlštrom, ki je iz njega zrasel.

In mogoče ista logika žene tudi vse moderno nelagodje ob povzročanju bolečine: to, kar imata skupnega tako veganstvo kot slavna politična korektnost. Za zajtrk ne težim kokošim in ne kravam, si pa v zameno na pametnem ekranu iz zraka potegnem skupnostno ocenjen plac, ki je Južni Ameriki podražil, od ust odtrgal in z reaktivcem na naš krožnik pripeljal kvinojo in avokado. V pitch za nov špil ali serijo sem vtaknil bajso in zamorčka in zdaj se lahko čiste vesti posmehnem na svoj grunt priheftanemu primitivcu, ki svojemu obupu – v veliki meri povzročenemu z našim trendi frfranjem po svetu – daje duška z bentenjem nad neko novo konkurenco. Resni prasci smo, do planeta in najbližjih, ščepec flirtanja s kmetijstvom in namakanja prstkov v margini nam tu ne bo prav nič pomagalo.

Ko so mi torej v tisti zglancani jedilnici skozi možgan šibale take misli, so kulise okrog mene začele razpadati. Nasmešek barriste se je stopil v dolarske očke, iz avtomata za kartice so začeli lezti izmučeni bankovci, kvinoja je fehtala za bus nazaj v Bolivijo, ploščice pa so spet zamezile s krvjo starih mesarn.

In sem si rekel: dost vas mam, resno, vseh vas app bogatašev, ki se boste pri tridesetih upokojili v svoj napimpan VW kombi in gojili bučke na prenosni gredi. Dost vas mam, nevsiljivo dišečih super-jedcev, ki ne bi zaklali bolhe, ni vam pa frka ožemat zaposlenih in prodajat frocem zasvojljivih oblačkov, ker kar blagoslovi trg, ne smrdi. Kar laundžajte naprej v svojih bleščečih, oglatih kavarnah in ob kisli kolumbijski ghostajte soseda, blogirajoč o pomembnosti »communityja«. Krcnite luzerja zaradi nesramnega vica, da se boste lahko potrkali po prsih od moralizma, če že za etiko nimate. Od mene vsekakor dobite za nagrado le tole!

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Jaz na palčki

    Izar Lunaček

    Kot stric srednjih let se še spomnim časov pred digitalno fotografijo in netom, ko fotke frisa še niso bile tako poceni. In kadar si se zbudil ves razštelan, si svoje sesuto telo zvlekel pred kopalnično ogledalo, se zazrl v svoj odsev in se pred zabuhlo, zapodočnjakano, a vendarle celovito podobo počasi spet sestavil v človeško bitje.