• Tihotapljenje otroškega

      Primož Čučnik, Otročjost. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Prišleki)

      Aljoša Harlamov

      Že dalj časa potekajo previdne, pa tudi nekoliko bolj nerodne debate o tem, kako se sodobna poezija vse bolj približuje prozi. Da prva izgublja svoj prepoznavni umetelno izoblikovan jezik, to je gosto metaforizacijo in drugo simbolično govorico, opušča ritmu podrejen besedni red in da »prevzema« jezik sodobne proze, ki je stvaren, realističen in ga pogojuje premikanje naprej, zasledovanje zgodbe. Morda to bližino neposredno dokazujejo tudi zadnje čase vse pogostejša prozna dela »zapriseženih« pesnikov. Čeprav soPreberi

      11. februarja 2014 | Kritika, komentar

    • Kliči me po imenu ali sploh ne

      Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013.

      Emilija Kastelic

      Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali mlajšemu dijaku/inji, ki bo spoznaval/a slovensko literarno zgodovino. Lahko kot znanstveno delo, iz katerega bi strokovnjaki/nje črpali/e informacije in navdih za nadaljnja raziskovanja … Kako se pa tako delo obnese v rokah bralca/ke?Preberi

      11. februarja 2014 | Kritika, komentar

    • On the Road (Again)

      David Bandelj

      New York je že daleč in
      Boston se počasi približuje
      ves dan posedam tam kjer
      se gnetejo filtri ki omogočajo
      zavest

      nekje gori ogenj
      ampak ne tukaj
      vse ceste izgledajo prazne
      po njih se razlegajo bližine

      nič ne znam
      vse gre iz mene
      in se nekam usede
      koliko velja žerjavica ki sije nemirPreberi

      11. februarja 2014 | Branje Poezija

    • Skice 8

      Lea Flis

      Rada bi odprl vrata univerze, tiste na University Place. Videti so težka in opazila je, da se odpirajo le s posebno vstopno kartico. Ki  pa jo tisto zgodnjo jesen prvič drži v rokah. Zdaj prestopi prag, kadar želi. Povabili so jo, da sodeluje na seminarju in predavanjih, čeprav je uradno zapisana Univerzi Columbia, ki razmejuje Upper West Side od Harlema in od NYU leži približno sto ulic in nekaj avenij proč. Preden vstopi, še enkratPreberi

      10. februarja 2014 | Branje Proza

    • Brutalni realizem

      ali renesansa erotične levice nove slovenske scene

      Tibor Hrs Pandur

      Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

      Preberi

      6. februarja 2014 | Esej, kolumna

    • Skice 7

      Lea Flis

      Skozi velika, obokana okna, ki so kakšnih pet metrov dvignjena od tal, v lesene sobane pronica svetloba. Plaho, ustavlja se na rozetah, ujeta je v razpoke in izreze raznovrstnih vzorcev. Namizne svetilke z zelenkastim, gobi podobnim pokrivalom so obvezna razsvetljava. Njihov mehkoben, rumenkasto-oranžen ton bi jo zlahka uspaval, če se ji ne bi bilo treba, zaradi hlajenja, pogosto prestavljati na stolu, si meti roke in narahlo cepetati s stopali. Ko jo dodobra premrazi, zlije vPreberi

      5. februarja 2014 | Branje Proza

    • Misliti resnične probleme

      Robert Simonišek, Soba pod gradom. Maribor: Litera, 2013.

      Goran Potočnik Černe

      Soba pod gradom je romaneskni prvenec. Je pa tudi, vsaj po mojem vedenju, prvi roman, ki tematizira vroče vstajniško dogajanje na ulicah slovenskih mest jeseni 2012, pozimi in pomladi 2013. Mogoče tematizira ni pravi izraz, ulica namreč ni v prvem kadru romana, je bolj njegova kulisa, njegov duh. Dogajanje romana poganja akter Peter Mrak, v večjem delu romana imenovan kar z inicialkama P. M. In spet, akter ni najboljša oznaka. Mraka opredeljuje za današnji časPreberi

      3. februarja 2014 | Kritika, komentar S pavjim peresom

    • Kaos svetovnih razsežnosti, ujet v pripoved

      Jasmin B. Frelih, Na/pol. Ljubljana: Cankarjeva, 2013.

      Nika Švab

      V futurističnem romanu Na/pol mladega literata Jasmina B. Freliha spoznamo tri predstavnike različnih načinov življenja. Vsak živi na svojem koncu sveta in živi svoje življenje, čeprav so si bili nekoč, pred rezom, zelo blizu. Dogajanje je postavljeno nekaj desetletij v prihodnost in razdrobljeno širom sveta – Japonska, Amerika, Slovenija. Vsaka izmed osrednjih oseb ima svojo zgodbo, ki jih pisatelj izmenično pripoveduje, na koncu pa se združijo v eno samo dogajališče neznano kje in kdaj. VsakaPreberi

      3. februarja 2014 | Kritika, komentar

    • Tožba birokratskega poeta

      Julia Sarachu Vodopivec

      Novembra lani me je Andrej Hočevar povabil k sodelovanju pri projektu kritiškega ocenjevanja slovenskih knjig, objavljenih v tujini. Glede na to, da sem sodirektorica založbe Gog y Magog v Buenos Airesu, ki je od leta 2006 do zdaj objavila 14 prevodov slovenske poezije, me je Hočevar prosil, naj mu priporočim kakega kritika iz našega kritiškega občestva, ki bi bil pripravljen napisati kritiko katere od knjig slovenskih avtorjev, ki jihPreberi

      3. februarja 2014 | Esej, kolumna

    • Skice 6

      Lea Flis

      Vzporedno tečeta vlaka. V brezčasju in brezprostorju. Globoko pod zemljo. Glasba sfer se stiske skozi nevidne reže tesno zaprtih vagonskih vrat. Preglasi vreščeče piskanje vagonov, ki se stopnjuje z upočasnjevanjem vlaka. Težko izstopi. Kar vozila bi se. Gneča jo poriva proti vratom in na koncu pahne na 42. cesto. Midtown je za New Yorčane del mesta, kjer si ne želijo biti videni. Je preveč za turiste, preveč za gruče, ki niso domačinske. Za tiste, kiPreberi

      1. februarja 2014 | Branje Proza

    • Pričakujem pozornost.

      Blaž Lukan

      Pričakujem pozornost, ne dajanje, temveč jemanje,
      veliko ribo na pladnju, s koprivo v nagobčniku,
      telesnega stražarja v pripravljenosti na strel z zaprtimi očmi,
      keramično pisalo v levi roki, z zahvalo predsednika obrtne zbornice.
      Ker nisem sam, se moram družiti z bolečino.
      Na koncu je konec vedno krajši.Preberi

      31. januarja 2014 | Branje Poezija

    • Prvo video poročilo z Urnih zgodb

      Brina Klampfer

      Brina Klampfer je pripravila video poročilo s prvih Urnih zgodb.

      Preberi

      27. januarja 2014 | Kritika, komentar Na torišču

    • Vitomil Zupan in Menuet za kitaro na petindvajset strelov

      Gabriela Babnik

      »Treba je ljubiti življenje. In znati umreti.«

      Vitomil Zupan je roman Menuet za kitaro na petindvajset strelov menda začel pisati že v vojni. Leta 1943, po kapitulaciji Italije, star devetindvajset let, je odšel v partizane. »Ne zato, ker bi hotel biti vojak, temveč zato, ker v Ljubljani ni mogel več delati kot ilegalec. Obroč se je stiskal,« zapiše Ifigenija Simonović v prispevku Kako se je začelo, vključenem v knjigo Važno je priti na grič, ki jePreberi

      27. januarja 2014 | Kritika, komentar

    • * * *

      Ada Černoša

      Proti večeru nenavadno vročega dne v začetku nekega julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu. Ponovno je preveril vsebino svojega nahrbtnika, globoko vdihnil in odločno stopil naprej. Če bi ga na drugi strani mostu kdo slišal, bi lahko rekel, da je, ko se je ponovno ustavil, izpustil čisto tih in ne zelo človeški zvok, ki je izdajal skrajno nelagodje, mordaPreberi

      27. januarja 2014 | Branje Proza

    • Ozon 1

      Domen Babič

      Proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu … proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu … PA KJE V ČRNI LUKNJI MATERINI SEM ŽE SLIŠAL TA STAVEK?!!?Preberi

      27. januarja 2014 | Branje Proza

    • john wayne

      Tone Škrjanec

      kaže, da danes ne bo nič
      s sprehodom po mestu. tudi
      večerni obisk je začel vse
      bolj viseti v zraku. hladno postaja
      in pečice še ne delajo. v zraku
      je polno topolovih semen, ki
      kot kakšne brezvoljne ptice
      v depresiji, vse zvite
      v klobčič, v mraku čemijo
      naokrog za spuščenimi roletami
      sveta. po dolgem času
      sem včeraj spet videl
      Johna Wayna, kako lepo ritmično
      poskakuje na konju. ves
      mlad je bil videti, zagledan sam
      vasePreberi

      24. januarja 2014 | Branje Poezija

    • Belopolti zmerni uspešneži srednjih let

      Marko Golja, Morda. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.

      Mojca Kirbiš

      Ni težko ujeti tipičnega junaka prvenca Marka Golje: moškega srednjih let, ki je ujet v vsakdanjik dolgočasne uradniške službe, zakoličen v navidezno nenaporno družinsko življenje, vendar odtujen od najbližjih z občutkom krivde išče načine, kako spet vzpostaviti vsaj zasilno komunikacijo. Predvsem pa ga pesti nenehna utrujenost. Kljub temu, da zbirko presekajo tudi tri zgodbe, ki se z zgoraj omenjenim ne skladajo (recimo Četrti brat črpa iz literarne tradicije Bratov Karamazov, zgodba … naprej ne gredo,Preberi

      23. januarja 2014 | Kritika, komentar

    • Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike

      Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013.

      Barbara Leban

      (Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob branju.) 

      Daljnega leta tisočdevetstotega se je slovenska družina še zmogla prebuditi v jutro, zaznamovano z medsebojno ljubeznijo in starševsko dobroto, ki jo tako lepo popisuje naša rojakinja Zofka Kvedrova. Dandanes pa je toliko družin, ki so nesrečne. Le kaj je šlo tako zelo narobe, da smo tam, kjer smo, in zakaj je sodobnost brezizhodna bolj kot kadarkoli doslej?Preberi

      23. januarja 2014 | Kritika, komentar

Izdelava: Pika vejica