• Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike

      Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013.

      Barbara Leban

      (Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob branju.) 

      Daljnega leta tisočdevetstotega se je slovenska družina še zmogla prebuditi v jutro, zaznamovano z medsebojno ljubeznijo in starševsko dobroto, ki jo tako lepo popisuje naša rojakinja Zofka Kvedrova. Dandanes pa je toliko družin, ki so nesrečne. Le kaj je šlo tako zelo narobe, da smo tam, kjer smo, in zakaj je sodobnost brezizhodna bolj kot kadarkoli doslej?Preberi

      23. januarja 2014 | Kritika, komentar

    • Skandinavske krste

      Jasmin B. Frelih

      Zasule me bodo omare iz Ikee. Kar kopičijo se in kopičijo. Vse so polne. Šare. Sentimentalne robe. Ničesar nočem vreči stran. Pride mama in vsakič kaj vrže v smeti. All-starke, strgane po celem podplatu, v katerih sva šli peš od doma do Ljubljane (nazaj sem šla sama). Ni jih več, gnijejo nekje na smetišču. In na tisti pohod se spomnim samo, če se spomnim nanje. Vedno manjkrat. Nekoč bom šla spet tja prvič. Z novimi, kmalu strganimi, vrženimi stran.Preberi

      20. januarja 2014 | Branje Proza

    • Ko se koncept in izbor ne skladata povsem

      Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013.

      Pavla Hvalič

      Izbor Kliči me po imenu predstavlja kratko in skrajšano prozo slovenskih avtoric. Silvija Borovnik, podpisana pod izbor, spremno besedo in urednikovanje, je namreč besedila, ki niso ustrezala kategoriji kratka proza, skrajšala ter tako avtoricam namenila od najmanj dve (Zofka Kveder, Marija Kmet) do največ 39 (Silvija Borovnik!) strani. Opravljeno delo, kot zapiše v spremni besedi, »zajema besedila vseh tistih pisateljic, ki so v razvoj slovenske krajše proze prispevale tematske, motivne in jezikovno-slogovne novosti, obenem paPreberi

      20. januarja 2014 | Kritika, komentar

    • izpusti zmaje

      Dejan Koban

      plašče mečemo po knjigah
      ker ne sme nihče videti
      mladi ljudje se venomer ozirajo v svetlobna telesa
      opazujejo rože na oknih
      oči jih bolijo od nakopičenih dimenzij
      vztrajajo
      sukajo vezane besede okoli svojih osi
      hrepenijo za sončnim vzhodom
      kar naprej pobirajo zlate palice iz ognja
      mislijo da bodo tako rešili našo lepo civilizacijo
      na vrtovih sadijo grmičevje
      ki mu pesniki v tej deželi pravijo magnolije
      po rokah gnetejo svoja spolovila
      ko mislijo na belo-vijoličaste cvetovePreberi

      20. januarja 2014 | Branje Poezija

    • Skice 5

      Lea Flis

      Zgodovina ji je bila neznana beseda. V katerem koli jeziku. Tudi z domišljijo si ni mogla več pomagati. Brez zraka je ostajala in zaradi nelagodja se ji je včasih drobovje treslo s frekvenco, ki je bila čisto mogoče slišna celo tistim daleč stran. A bila je videti čisto običajno, po delcih se je tu in tam verjetno celo stapljala z okolico. Natančno je vedela, kaj prihaja. Čakalnica, tekoči trak in povratek v izhodišče. Letiš, pristaneš,Preberi

      20. januarja 2014 | Branje Proza

    • Franjo Frančič in Bojan Jurc: O princu, ki je želel spremeniti svet

      Gaja Kos

      Princi v literaturi Franja Frančiča niso nič novega, tudi nesrečni princi ne. Tudi tale konča nesrečno, v samoti in s težo razočaranja v duši. No, v samoti tudi začne, a se odloči, da bo stopil med ljudi svojega kraljestva, pogledat, kakšen je svet in izkusit resnično življenje. Kaj ga pričaka, si lahko mislimo – nezadovoljno, nesrečno ljudstvo in nekaj bogatašev, ki se mastijo na račun revežev. Klasika? In tako se lahko tista »daljna dežela« izPreberi

      16. januarja 2014 | Kritika, komentar Trampolin

    • Skice 4

      Lea Flis

      Prvič se usede za jedilno mizo. Mizo sredi Manhattna. Ki celo stoji napol vzravnano. Vzravnanost je v starih manhattanskih hišah težko doseči, saj se tla pogrezajo, valovijo, predvsem pa skoraj vedno visijo v eno stran. Stoli na koleščkih so zabavna oblika sedenja. Držanje za mizo je skoraj nujem dodatek tipkarskih in rokopisemskih opravil. Tekočine v kozarcih se nagibajo v eno smer in lezejo čez robove. Veseli se zajtrkov, ki so njen najljubši dnevni obred. PočasiPreberi

      15. januarja 2014 | Branje Proza

    • Svet sestavljanke v sestavi

      Jasmin B. Frelih, Na/pol. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.

      Aljaž Koprivnikar

      Predstavljaj si svet, ne tako daleč od naše sodobnosti; svet ki razpada, njegove pripadnike, nezmožne komunikacije, skupek informacij, ki pred očmi razpada na pol. Zveni znano? Tak razdrobljeni svet in njegove razpoke, ki se kažejo tudi znotraj naše aktualnosti, nam šiva Jasmin B. Frelih, ki je za svoj prvi roman Na/pol v letošnjem letu prejel nagrado za najboljši prvenec.Preberi

      13. januarja 2014 | Kritika, komentar

    • Brcanje v temo

      Iztok Vrenčur, Odrekanje svetlobi. Ljubljana: JSKD – revija Mentor, 2013. (Prvenke)

      Diana Pungeršič

      Kraj dogajanja – Ploščati svet, na njem Mesto in Mesto II ter Province, nad njimi zlati disk. Čas dogajanja – neopredeljen, sumljivo podoben sedanjosti. 

      Tako bi lahko zakoličili koordinate romanesknega prvenca lanskoletnega Uršljana Iztoka Vrenčurja. A poudarka romana ne gre iskati v natančni časovno-prostorski umeščenosti, temveč ga kaj hitro, prehitro najdemo v slikanju vzdušja, logike družbenega delovanja, zakonov, norm, vraščenih v ustroj predstavljenega sveta, v katerem poleg vrhovne posvetne oblasti (kapital: monopolno podjetje Šef & Sinovi)Preberi

      13. januarja 2014 | Kritika, komentar

    • Žad

      Milan Vincetič

      Na kameli
      iz lesa
      v votli grbi
      iz neba
      jezdi troje modrih
      prvi nosi
      šest drobtin
      drugi mirte
      suhi dim
      tretji skrinjico
      iz žada
      brez kraljička
      ker da kaka Preberi

      13. januarja 2014 | Branje Poezija

    • Skice 3

      Lea Flis

      Včasih je težko verjeti, da se nekaj tako vseobsegajočega začne spreminjati v spomine. Včasih je težko verjeti, da je sploh bilo. Pa je podaljševala, kolikor dolgo je znala. Skoraj prosjačila je čas. Zgodovina ji je bila neznana beseda. Odločila se je, da ji bo tuja. Kopije ključa nikoli ni oddala, čeprav je tako zapovedovala pogodba. Visi nad njeno mizo in včasih se zaziblje. Ko skozi kuhinjo popihne z okna, ki gleda na staro hruško. SpomniPreberi

      12. januarja 2014 | Branje Proza

    • Dolgčas, e-knjige in e-literatura

      Jaka Železnikar

      E-knjige so danes v svoji zasnovi predvsem digitalizirane knige. Kar je navaden žalostni konceptualni dolgčas. Ne zaradi vsebin, seveda, če so te zanimive. Poglejmo, kaj vse bi lahko naredili, a nismo.

      Preberi

      7. januarja 2014 | Esej, kolumna

    • Skice 2

      Lea Flis

      Zdi se mi, da s kotičkom očesa vidim svojo ulico. Z meščanskimi, predvojnimi hišami, s skrivenčenimi stopnišči in odkrušenimi lestenci iz dekadentnih jazzovskih let. Pločnik na obeh straneh ulice s svojimi prožnimi vejami zakrivajo mogočni kostanji. Ko vročina najbolj pritisne, so krošnje manj bohotne, sicer pa je cesta prijetno senčna in spomnim se na filmske posnetke otrok, ki jih na prav taki ulici v poletju, ki diši po sladkorni peni in krofih z luknjo vPreberi

      6. januarja 2014 | Branje Proza

    • Skice 1

      Lea Flis

      Če bi bil vedno resničen, bi ga posvojila za večerne pohode skozi poletni veter. Dokler še lahko lovim anonimnost z enakomernimi in odločnimi koraki. Dokler je ne s pozabljenostjo in odmikom. Vsaj še malo naj se zadrži. Še najbolj si to želim, kadar sem tu. To je prošnja trenutkov. To, da se lahko v mislih mirno vračam k sebi, da zategnjeno ne lovim sekund in ur in v pljučih ne zadržujem plitkih vdihov in izdihov.Preberi

      5. januarja 2014 | Branje Proza

    • Razlika med »avstrijsko« in »nemško« literaturo (in literarno kritiko) vse bolj izginja

      Stefan Schmitzer

      O kritiški situaciji v Avstriji

       

      Avstrija razpolaga z razmeroma veliko literarnimi revijami na nivoju. Te predstavljajo najpomembnejše mesto, kjer se diferencirano razpravlja o literaturi – dokler se revije ne omejujejo na primarne tekste. Ta platforma je vsekakor bolj namenjena publiki, ki se profesionalno ukvarja z literaturo, kot pa »širši javnosti«. Tej so na voljo nedeljske priloge dnevnega časopisja (pri čemer gre manj za »kritiko« kot za »informacije o produktu«, v tem smislu podrejeno skorajda vsem drugim novinarskim žanrom).Preberi

      3. januarja 2014 | Esej, kolumna

    • Chopin: Etuda št. 1, op. 25

      Ana Svetel

      Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
      v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
      prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
      »predstavljaj si hribe in kako od daleč
      slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
      čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
      Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
      zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
      modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
      obePreberi

      3. januarja 2014 | Branje Poezija

    • Jesensko Listje II

      Uroš Zupan

      I.

      Vodni biseri na vejah in okenskih policah,
      zaostal transport odpotovale noči. Drevesa
      so že skoraj gola. Mokro, k zemlji obrnjeno listje
      diha nepremično v sobotnem dopoldnevu. Rjave
      in zelene, zelene in rdeče lise v globini gozda izdajajo
      razdalje našim očem. Peskovnik je zapuščen in tuj,
      kot plaže in majhna mesta na otokih v novembru,
      kot nenadni prihodi jeseni sredi poletja. Hladni
      prameni zvoka gladijo potemnelo srebro na jugu.
      Hladni sunki vetra so neprijetni dotiki neznanca.Preberi

      27. decembra 2013 | Branje Poezija

    • Potaknjenci

      Odlomek iz romana

      Maja Gal Štromar

      Razširim oči, začutim utripanje v senceh. Potim se. Sredi grla se je zagozdil dih. Roke bi se same stegnile proti vrečki, a me lepa vzgojenost prestolonaslednika opozarja, da lahko prvo besedo in prvo gesto izrazi le kralj, oziroma kraljica. Tako čakam. Poskušam zadrževati globoko dihanje. Prestavljam ga v grlo. Dviga se, oža, skeli. Zapleta se v naelektreni osir sredi požiralnika. V ustih skomine, slina pa se nabira, kopiči, polni ustno votlino. Utrip v senceh. TrzanjePreberi

      27. decembra 2013 | Branje Proza

Izdelava: Pika vejica