Ko si tu, čutim, da živim. A zares sem živ šele, ko sem priča tvoji počasni smrti.

Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

Ilustracija je tista, ki lahko odpre prostor in omogoči dialog. Pa naj gre za intimni dialog med bralcem in knjigo ali pa inter-subjektivni dialog med bralci.

Nisem bil zaljubljen vanjo. Sploh nisem vedel, da imam to možnost. Bila je enajst let mlajša in toliko mlajše punce se mi še nikoli niso zdele zanimive. Poleg tega je imela v svoji mali vasi ob avtocesti fanta, h kateremu se je vračala vsak vikend. Iz njenih redkih pripovedovanj o njem nisem dobil občutka, da bi imela najbolj razburljiv odnos.

Moj bog se skriva v pisalu

Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.

Kairo ni mesto za ljudi. Ljudje so si ga samo izmislili, potem pa so si ga počasi prisvojili oziroma ugrabili avtomobili, ki ga zdaj ne spustijo več iz svojih krempljev.

V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

Jaz imam eno skrivnost. Zvezdice. To so joške, na njih so pa zvezdice.

Praviš, da me ljubiš kot kadilo, z njegovim vonjem napravljaš pokoro grehom.

Mladinski roman irske avtorice Sarah Crossan Zavetje vode izstopa že na prvi pogled, saj gre za roman v verzih. Čeprav se pri nas taka oblika ni razmahnila, je v angleško govorečem literarnem prostoru danes precej popularna, predvsem v mladinski literaturi.

Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

Tale mali nočni govor, ki so ga poganjali zadnji drobci Janezovega adrenalina, naznanja glavni konflikt moje podcast limonade. Če si je kdo domišljal, da se bo zgodba vrtela okoli Kristininega srca, ga moram razočarati.

Skušam resetirat bljog. Nekoč mi je bil to kanal za karkoli, samo nafilaj nekaj not vsaka dva tedna in čez čas se začnejo delat čudeži. Humus je vedno iz vsega mogočega. Precej plevela je zmeraj, a to malo populiš in potem vsake toliko zrase kakšna čisto neverjetna jagoda.

Tako se je stari ata odpeljal z letališča v Teru, življenje mu je padlo dol in ga je izgubil in izgubil se je tudi avion s starim atom na krovu.

V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.

Ko gledam ta okna, je prostor med njimi neskončen.

Če se pri stripovski teoriji lahko zanašamo na tujo literaturo, si mora nacionalno zgodovino stripa vsak narod napisati sam. Te zahtevne naloge se je že leta 2007 v Zgodovini slovenskega stripa: 1927–2007 (založba UMco) lotil Iztok Sitar, desetletje kasneje pa je izdal njeno posodobljeno verzijo zavidljivega obsega.