neobvladljivost / lastnega popoldneva / nad silo reke / vztrajna vzdržnost / razočaranja / ta nenehna pretočnost

Črno oblečena teta belih las, Hana, naslovna junakinja tretjega romana Alene Mornštajnové je živi, a molčeči spomenik judovske družine iz češkega mesta Meziříčí, ki se prebija skozi vsakdanje in manj vsakdanje izzive vojne, miru, medčloveških odnosov, bolezni in preživetja.

Če besede uporabljamo, jim po eni strani podelimo moč, po drugi jim jo pa tudi odvzamemo.

Od tukaj vidim čisto majhen kos neba.

Preteklo desetletje je bilo desetletje serij; vse serije, ki so me v zadnjem času zares potegnile, so bile ustvarjene po literarnih predlogah.

Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij.

Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

Ko sem v roki držala Malo knjigo o kitih, se ni pod mano na srečo nič vdrlo ali podrlo, čeprav lahko tudi v njej naštejemo kar nekaj kitov; morda bi bilo drugače, če bi šlo za Veliko knjigo o kitih, kdo ve!

otroška staja brez zunanjega roba / brez kretnje zaškriplje v mečih

Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.

Prehod v ateizem mi je razrešil te odgovore, ne da bi rešil uganke, in me s tem odrešil odvečnih skrbi. Blažen čas, ko sem vero zamenjal za filozofijo, ko je s pleč padel strah pred »muslići« in seksom pred poroko.

Spraševal sem se, kako izgledajo Kristinina jajčeca, ali bi opazil kaj nenavadnega, če bi pod mikroskopom spremljal delitev njenih celic. Moji spermiji gotovo izgledajo običajno. Kot spermiji kateregakoli moškega. Obstal sem in se zamišljeno zazrl v vrsto piškotov, preden sem se skupaj s tatarskim biftkom in steklenico črnega pinota odpravil proti samopostrežni blagajni.

»Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don't mind at all.«

na noč ko se je jug predal sem tekel po jopič za levona helma

Pri Coetzeejevem Peterburškem mojstru bi se v bistvu dalo razpravljati o marsičem. O mizernosti revnih, ki živijo v življenju sovražnih okoljih, nasilju nad ženskami, o zlorabi oblasti in cenzuri, kar se do neke mere zrcali v dialektiki med Nečajevim in Dostojevskem, o tragiki žalovanja in soočanju z izgubo, itd.

Praznični december: razmislek o času, ki bi ga pravzaprav morali podariti namesto vseh teh daril, ki jih že imamo, a so konec koncev samo nadomestek za tisto pravo darilo v obliki časa.

Draga Frankfurt 2022! Kmalu bo dve leti, odkar se precej očitno spogledujeva. A nikoli ti nisem povedala, kako sem te še pred tem s strani skrivaje opazovala, noben tvoj gib mi ni ušel na Instagramu.

Ko knjiga ne živi več zgolj »sama na sebi«, pa se pojavi tudi nov izziv za literarno kritiko. Se ta lahko znajde v tesnobi zaradi splošnega prepričanja o kriminalki? Kako naj presoja knjige, ki bi po klasičnih merilih veljale za kvalitetne, vendar so v okviru žanra (čigar pravila opuščajo) predvsem njegovi slabi primeri?