V zadnjih dveh tednih, vse odkar so se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede zaključila predavanja, se je na vrtu Restavracije v Mali vasi ob avtocesti naselila tujerodna vrsta.

prazni prostori so vedno glasni

četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

Kalna zrkla ogorkov na promenadi, ustnice, ki tako rade zibajo korake.

Spodobi se in Zameri se je tako postal najin skupni projekt. Spet sva se zelo zbližala. Nato me je pred dobrim tednom poklicala in na drugi strani linije sem slišal samo solze.

so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami

Zaprisežemo se jim velikim gobam na nebu

Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.

Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi. To ni misel, ki bi se vezala na točno določeno izpolnitev. Želena stanja so prehodne narave. Narava želje veleva pot od objekta do objekta.

Prijateljska igra kart ni edina, ki te lahko izda. Ali ti najde nepričakovanega zaveznika.

Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

šampanjec ki ga nalijejo horstu brunnerju ni niti slučajno isti šampanjec kot ga nalivajo na uredništvih časnikov

cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Na plaži leži mlad par. Fant drema ali bere knjigo. Punca pozorno gleda proti vrhu pečine, da ne bi zamudila kakšnega skoka. Čez čas reče fantu: Želim si, da bi bila tudi jaz tako pogumna. Če bi si upala skočiti s pečine, bi znala rešiti tudi marsikatero težavo v svojem življenju.

Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

Muñozev risarski slog, pri katerem je že vsaka posamezna sličica miniaturna grafična umetnina, med bralci sicer ni požel večjega navdušenja, toliko bolj pa je fasciniral teoretike in kritike, ki ga imajo za enega najvplivnejših stripovskih avtorjev v svetu.

Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.