Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Pantićeva naloga je nadvse ambiciozna in zahtevna: pokazati, kako so različne umetniške tehnike od nekdaj v službi določene politične ideologije, materialnih vidikov produkcije in družbenih razmerij, ne glede na to, ali je šlo za antiko, impresionizem ali (post)modernizem.

Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je novembra zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk zavrnil habilitacijo izrednega profesorja Igorja Pribca. Februarja je prijavo spolnega nadlegovanja zoper profesorja Matjaža Tribušona na AGRFT najprej naznanila, kmalu pa tudi vložila nekdanja študentka Mia Skrbinac. Igralec je izgubil predavateljsko mesto in tudi nekaj vlog. Konec marca so po anonimni prijavi zoper profesorja na AGRFT in režiserja Jerneja Lorencija prestavili premiero predstave Odiseja. Prijava je bila ovržena kot neutemeljena, vseenoPreberi

Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Med 1. julijem in 15. avgustom ni uradnih ur uredništva na Tomšičevi 1
razen po predhodnem dogovoru na ludliteratura@yahoo.com. Preberi

Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

Tam nekje v poznih osemdesetih sem pogosto zahajal v Sarajevo, kjer sem spoznaval različne ljudi. Eden tistih, ki so mi odprli mesto, kot rano, ki se nikdar ne zaceli, je bil tudi Josip.

beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.

Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.