Že kakšne pol leta pri sebi pestujem idejo, da bi napisal nekaj na temo manifestativnosti in/ali programskosti. Saj se spomnite Kondorjeve knjige iz leta 1990 z naslovom Slovenski literarni programi in manifesti, ki jo je uredil Marjan Dolgan. No, tam najdemo vse, od protestantsko prebudniških Trubarjevih pridig do akcijskih tekstov v imenu ideje Laibach Kunsta. Vmes pa je precej programov (od Čopa in Levstika pa do Nove revije), seveda pa tudi nekaj manifestov (pogojno zPreberi

Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi v Frankfurt. In vsi se tam učijo od vseh. Vsakega toliko časa pa le na sejmu srečaš kakega menedžerja, ki je pravkar prevzel založbo in že zadovoljno razlaga, da je namesto par urednikov prišel kar on, saj je tako smotrneje, uredniki si vendar lahko dandanes vse knjige ogledajo kar na spletu, če jihPreberi

Eden izmed (vedno bolj) vidnih kulturno-umetniških akterjev na severovzhodnem delu Slovenije je Mladinski kulturni center Maribor z literarnim programom MKC Črka. Ko sem pred nedavnim obiskala enega od njihovih literarnih večerov, ki zaključujejo serijo spletnih predstavitev in literarnih objav izbranih avtorjev in avtoric, sem ob seznamu nastopajočih pomislila najprej na regijsko dimenzijo dogodka. Če se ne sprenevedam, potem priznam, da je bil moj prvi preblisk tiste izključevalne narave, s katerim človek dandanes z zahodnoevropske perspektivePreberi

1

Moški, ki bomo pri štiridesetih kupovali nove
teniške loparje, posebne gramofonske igle in prve
vozovnice za v Indijo, si pri tridesetih zavezujemo copate

za tek in izginjamo v svetlobo zgodnjega večera.
Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo,
nas vedno znova pričaka doma, kamor se vrnemoPreberi

Oktober te ne pusti pri miru. S svojo pojavo te zajame kot vihar in odnese v svoje predstave, kjer je ogrlica telefonska napeljava, cvetovi sivke so posušeni gozdni sadeži in starost je mladost. V svojo silaško abstrakcijo te zaplete kot v govor o finih elektronkah. V tem hipu uživa samo zato, da lahko govori o pretresljivi nostalgiji, o nekdaj nabuhlih zapestjih svojih otrok, ki so zdaj mršava, o nekoč nabreklem pomladanskem krompirju, ki je zdajPreberi

Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi

»in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskatiPreberi

Včasih pride kakšno jutro,
ko se vse želje zlijejo v eno samo,
ki ti jo želim zaupati.

Raztrešči me kot najboljši šampanjec
ob svojo usidrano srečo.

Naj se črepinje mojega bitja
razblinijo kot boleči spomini.

Naj bo nič mene in polno tebe
and always and forever we’ll be free.Preberi

In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago narediti, kar je naredil Dickens z Londonom: ko je torej popolnoma jasno, da se Ljubljana ljubljanskih ali London londonskih zgodb ne more vzpostaviti iz z vseh vetrov pobranih delc, temveč je to stvar opusa: Dickensov London, Nerudova Praga, Joyceov Dublin, kar je še takega … Podoba mesta vznikne iz posameznikovihPreberi

Stric je brezmejno bogat slon, ki je diplomiral na filozofski fakulteti. Dandanes precej neverjetna kombinacija, kajne, ampak neverjetnost, nenavadnost, nesmiselnost in čudežnost so Martinovi (1879) zaščitni znaki. Stric obožuje izdatne prigrizke in se ne more upreti ničemur, kar je mogoče metati okrog. Živi na Domačevem in je nekakšen tiran, ki pa z veseljem pogosto in bogato obdaruje svoje prijatelje in privržence. Sovražni tabor predstavljajo prebivalci Hude luknje, ki ga hočejo strmoglaviti, ampak roko na srce,Preberi

Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo,Preberi

September je medel in povprečen; ko me vsi sinovi pridejo obiskat za novo leto, moram vsakokrat posebej pobrskati po spominu, kdo da že je. On mi zadovoljno nosi banalna darila, morske valove, albume znamk iz vsakdanjih dežel, ki jih je obiskal med letom, šatulje z barvnimi svinčniki in svoj posušeni jok. Spoštovana mama, mi reče, ko pride, s spoštovanjem, se poslovi, ko odhaja.Preberi

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi

Butalci so itak legende. Mislim, ti, ki si jih je omislil Milčinski. S pametjo so sicer bolj na slabem, ampak ostalega imajo na pretek. Pa še to nevšečnost se da menda odpraviti, saj naj bi bilo za denar naprodaj vse. Vrli Butalci se, kot se spodobi, “pametno” lotijo kupovanja pameti in pri tem zabavajo bralce vseh jakostnih stopenj pameti, kajti je že tako, da se tuji neumnosti z lahkoto smeji vsak in da je obPreberi

V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, kjer sta nastopila Dorota Masłovska iz Poljske in Marko Sosič, za vmesne predahe med branjem in pogovarjanjem pa je poskrbel Aleš Hadalin z interpretacijami ljudskih pesmi. Večer, zastavljen precej tradicionalno (predstavitev, vprašanja, branje v kulturnem domu), je povezovala Magdalena Svetina Terčon, ki je imela za oba pisatelja pripravljenih nekaj vprašanj,Preberi

Zasanjani oblački, ki s plakatov in zloženk vabijo na srečanja s sodobnimi pesniki z vsega sveta in z njihovo poezijo, so se letos poleti tretjič ustavili nad Ptujem. Nekaj melanholije za Medano in čarobnostjo Goriških Brd je ostalo, a po drugi strani se Ptuj zaradi boljše infrastrukture, večjega števila kapacitet in, nenazadnje, bistveno večjega števila obiskovalcev na branjih in drugih dogodkih lahko ne le primerja z nekdanjo prestolnico Dnevov poezije in vina, temveč jo vPreberi

Ko so organizatorji festivala Dnevi poezije in vina briške griče – kjer se je vino s pesniki razumelo nemara bolje kot njihovi preponosni vinarji – zamenjali za poezije potrebni Ptuj, si ni bilo lahko predstavljati, kako bo na Vrazov trg preneseno tudi vzdušje. V tretjem letu in z novim vodstvom je bil uspeh ponovno potrjen, presežki pa, kot zmeraj, v razlikah. Ne nazadnje Dnevi poezije in vina odgovarjajo predvsem na vprašanje sodobne svetovne poezije, poPreberi

Avgust je otožen in sanjav, tak je, odkar se mu je pred očmi podrla hiša in mu pod sabo pokopala ženo in otroke. Od takrat piše neznosne pesmi in ima nepopisne misli. Od takrat s trebuhom na zemlji in ušesom na tleh posluša, ali se mogoče ne bliža potres, na konicah prstov stoji in se napreza k nebu, napenja se, da bi slišal, ali morda ne pada kje kak komet, vsak dan hodi po nasvetPreberi

Ne poznam New Yorka Scorsesejevih filmov. Poznam očiščeno, post-Giulianijevo verzijo, ki z Ulicami zla, Taksistom, Pobesnelim bikom in Dobrimi fanti nima kaj dosti skupnega. Razen zapisov in obledelih fotografij na stenah hiš, ki so gostile gangsterje, prekupčevalce, zvodnike in boeme. In tiste, ki so bili vse obenem. Počiščena verzija New Yorka na primer pomeni, da spodnji konec Manhattna, tako na vzhodni kot na zahodni strani otoka, ni več prizorišče delovanja mamilaških tolp in nabora vbodnihPreberi

Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, karPreberi