V ponedeljek zvečer sem v zadnjem trenutku prispel v Kino Šiška (kdo bi si mislil, da zamudniške trole lahko delajo čudeže) in se naposled znašel v veliki dvorani, ki je bila skoraj nabito polna. Ko sem vseeno začuda dobil prost sedež v prvi vrsti in se razkomotil, nisem imel pojma, kaj pričakovati od tedanjega premiernega dogodka – Svetlana Makarovič v tandemu z Zlatkom Kaučičem v literarno–glasbenem performansu, naslovljenem malce pretenciozno Horror Mundi/Groza sveta. Vedel semPreberi

Knjižni prvenec Dijane Matković V imenu očeta sestavlja sedeminštirideset tekstov, razdeljenih v tri poglavja, ki ne služijo za zbirna mesta tekstov iz različnih vetrov, temveč vzpostavljajo časovno kontinuiteto zbirke, ki se začne v pripovedovalkinemu otroštvu, nadaljuje v najstniških letih, zadnji teksti pa so posvečeni pripovedovalkinemu tukaj in zdaj. Delo se spretno izmika kakršnimkoli označevalcem in različni viri tekste v zbirki opredelijo kot kratke zgodbe, kratke kratke zgodbe, jako kratke zgodbe, aforizme, poezijo, pojavi se celo vprašanje, če ne gre v bistvu za roman.Preberi

Dva kulturna dodatka, najprej Politikin, objavljen v soboto, 12. maja 2007, potem pa kulturni dodatek v Večernjih novostih, s srede, 13. junija 2007, sta predstavila srbskim bralcem odprto pismo, ki ga je Uredništvo Los Angeles Timesa poslalo svojim literarnim kritikom. Avtor prvega komentarja »Kritikom lahko vsak piše« je Gojko Božović, urednik beograjske založbe Stubovi kulture, pesnik, literarni kritik, član Srbskega Književnega društva, urednik Književnega magazina in član komisije Pekićeve fundacije za dodelitev štipendije najboljšim prozaistom.Preberi

Delo pesnice in pisateljice, prevajalke, esejistke, literarne kritičarke ter znanstvenice, urednice in založnice Stanislave Repar Slovenka na kvadrat je v istoimenskem kabaretu zdaj doživelo še svojo odrsko postavitev. V knjigo je v enem končnih intervjujev integrirana sled avtoričine avtopoetike: »Preprosto, zame niti literarne zvrsti ne delujejo dovolj avtoritativno oziroma omejujoče, prav nasprotno: odmik, razpoka, razcep v notranji strukturi besedila, oblikovalski, tudi žanrski upor – to je moj ›vzorec brez vzorca‹, izziv zame.« Ravno ta principPreberi

Za Andraža Čoža

I

Počila sta konca v členu verige
besed, nastopil je čas za pomisli.
Kako smo množinam odjemali črko
za črko, kako so nas zmedle ses-
tave obrazil & končnic.
V deželi, stoječi v parih, postajali
smo mrk. Potem smo storili korak
naprej.Preberi

Nekje tam na začetku srednje šole se je moja mama zelo razburjala, da se družim z neprimernimi ljudmi, ki so poleg tega še starejši in čudni. Prepovedala mi je nadaljne odhode v Ljubljano, povod za ta prepir je bil namreč moj obisk delavnice, ki jo je v okviru gledališča Glej ustvarila Simona Semenič. Zanimalo me je le, kaj se iz dramske forme še »da« narediti, a sem se že ob svojih prvih spogledovanjih z »drugačnimi« oblikami gledališča spopadla s stereotipi.Preberi

Literarni večer v sodelovanju z MKC Črko in Umetnostno galerijo Maribor, na katerem so sodelovali mariborski avtorji iz »divjih« osemdesetih let Borut Gombač, Jože Kos Sine, Dragan Potočnik, Breda Slavinec, Marjan Pungartnik in s pomočjo posnetka tudi preminuli Tomaž Brenk, je bil zasnovan kot spremljevalni dogodek aktualne razstave MI, VI, ONI, ki bo v UGM na ogled do 9. februarja 2014. Razstava MI, VI, ONI. Fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru je prva tovrstna predstavitevPreberi

Kako bi opisal stanje kritike na Hrvaškem? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Se je že nekako, vsaj v zadnjih petnajstih letih, pokazala ukoreninjena navada, da mora biti vsak odgovor na vprašanje o stanju hrvaške kritike tarnanje, lamentacija, svojevrstna oblika klicanja dobrega boga kritike in hkrati očitanja temu bogu, ki nas je v gnostični maniri zapustil in izginil brez sledu. Ker stvari nikakor niso črno-bele, bom poskušal dati vsaj skromen doprinos v ogromni korpus temu podobnega materiala.Preberi

Zadnje čase se dogaja, da se že leta in leta aktivnim avtorjem vendarle posreči nekaj narediti prvič – Slavko Pregl je na primer zadnjič napisal svoj prvi roman za odrasle Kukavičje jajce, Brane Mozetič pa je napisal svojo prvo slikanico. Kot je moč prebrati na ovitku, je besedilo sicer nastalo že pred več kot tremi desetletji, pa vendar. Gre za protivojno zgodbo, ki temelji na kontrastu med otroci iz dežele bomb in taistimi otroci, kiPreberi

Pridi,
peljala te bom v naše drugo stanovanje.
Tam ni ničesar
razen pralnega stroja in kavča z okrasnimi blazinami.
In črne luknje v edini omari.
In občasnega prahu na balkonu.
In mojega mrtvega otroka v formaldehidu.
Na kavču se da dobro seksati,
sem že poskusila.
Črna luknja je povsem neškodljiva,
včasih le izvrže kakšno zveriženo vesoljsko raketo
in potem se mati razburja,
da živimo kot v Kosovelovi pesmi.
Tisti o smrti Evrope.
Prah je pačPreberi

Jure Jakob, eden najbolj izstopajočih glasov mlajše generacije slovenske poezije, se s svojim ustvarjanjem z obrobja in osame ter izrednim notranjim občutkom pri ustvarjanju poetičnih atmosfer narave že od začetka svojega pisanja razlikuje od preostalih sočasnih pesniških imen. Po dosedanjem opusu treh pesniških zbirk se zdaj predstavlja z novo zbirko Delci dela, v kateri nadaljuje s svojim izdelanim pesniškim jezikom, ki v sebi skriva zanj značilne mirne pesniške pejsaže, naslikane na robu tišine, a hkratiPreberi

Kako bi opisal trenutno stanje literarne kritike v Španiji? Imate veliko aktivnih kritikov? Ali uživajo ugled in imajo širši družbeni vpliv?

Stanje kritike je neuravnoteženo. Po eni strani je velik del kritike okorel in trdno zasidran v kulturnih parametrih, ki ne ustrezajo več novim literarnim smernicam. Po drugi strani pa je odprto polje interneta spodbudilo pojav neodvisnih kritikov vseh vrst, ki svoj delež občinstva dosežejo po samostojni poti. Kritika pa kljub temu večinoma ostaja ustrežljiva inPreberi

Kako bi opisal stanje kritike v Srbiji? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Vsak dnevni časopis (Politika, Blic, Večernje novosti, Danas, novosadski Dnevnik) ima svojega literarnega kritika, kritiško rubriko ter nedeljski dodatek o knjigi in kulturi (časopis Danas ima dva: svoj dodatek in Beton [tudi na spletu], avtonomni dodatek), ki vsebuje svojo kritiško rubriko. Posamezni tedniki (Vreme, NIN) in portali imajo svoje kritike (www.e-novine.com), literarne revije pa neprestano vzdržujejo prostor za literarno kritiko. Zato lahko rečem, da kritika v Srbiji cveti.Preberi

v odsevu luže sredi suhega peska
je veter, ki prešteva trave
in cvetove in mejice
je veter, ki drži pesem
črnega gabra
je veter, ki ga jezdijo sivi oblaki
apostazija veletokov
ki so oblikovali pribežališče
starodavnih bogov vode in neba
dolgo preden je bila priba komaj koncept
in je veter moral leteti sam
in v njegovem odmevu ni bilo disonance
suhih krikov nad travamiPreberi

Davorin Lenko je avtor prvenca, v obdobju, ko je prvencev na pretek. Ali pa gre zgolj za občutek, primerljiv s tistim, ko vse sošolke iz gimnazije povijajo prvo dete in se zdi, da nasploh vsi vrstniki rojevajo, med drugim romane in pesniške zbirke. Zakaj bi bilo to sploh pomembno? Ker je pač prišel čas, ko vsi naenkrat debitirajo? Zato, ker je na tiskovni konferenci v prostorih DSP nad romanom Telesa v temi bedela predvsem enaPreberi

Jasno mi je, da je ob vsej košarkarski evforiji Lipko marsikomu prirasel k srcu. Pač, bil je tam, druge opcije ni bilo, bomo pa Lipka vzeli za svojega! Čeprav … mi ni čisto jasno, kako je sploh kdo v osnovi prišel na idejo za Lipka kot maskoto košarkarskega prvenstva. Mislim, v vse vtikati državnih simbolov pa tudi ne gre. Še dobro, da imamo lipo namesto bukve, ker imeti za športno maskoto enega bukovega … no,Preberi

V letošnjem letu 60-letnico obstoja med drugim praznujejo pesnik in prevajalec Boris A. Novak, prevajalca Srečko Fišer in Štefan Vevar, Zoran Janković, nobelovka Herta Müller, pesniška zbirka Pesmi štirih in nacionalno Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Slednje je z odprtjem fotografske razstave prizadevnega Vinka Avsenaka v NUK-u obeležilo tudi 50-letnico Sovretove nagrade.Preberi

Ko strelja race,
misli grof samo na streljanje
rac. Jaz
nisem zmožen tolikšne
prisotnosti. Igram se
s puško za race,
kot bi se zabaval
predvsem ob misli na strel.
Grof
ne sliši
ničesar razen plivkanja vode
in gaganja ptic,
ki čakajo. Ko
ustreli, ustreli
samo raco,
v katero meri,
medtem ko streljam
jaz vse povprek in
vrvi v ločju in v sokrvici
belih tolmunov
od megle in perja
neštetih zatečenih ptic.
Pomenljivo je,
da grof, ki je
boljši in občutljivejši strelec,
ustreli le eno raco,
medtem ko jih sam nastreljam
dober ducat.Preberi

Selitve so tretja pesniška zbirka Roberta Simoniška, pesnika, prozaista in umetnostnega zgodovinarja, ki je najkasneje s svojo drugo zbirko Avtoportret brez zemljevida (2008) začrtal smernice svojega pesniškega razvoja: meditativna, razpoloženjska, z minevanjem pogojena »melanholična zrenja«, katere osrednje tematike predstavljajo gibanje, seljenje iz enega kraja v drugega in posledice, ki jih takšen življenski proces prinese na percepcijo pesnika in na njegovo okolico. S tem in z vsem, kar spada zraven, se pesnik spopade tudi v Selitvah, kar nekako pomeni logično nadaljevanje njegovega pesniškega ustvarjanja v teh znanih okvirih.Preberi

Muzičarja sta večer zagnala, kot se za kraj zvenečega imena edinole spodobi – gromko. Vitja Balžalorsky je divjal z efekti za električno kitaro in divjali smo mi z(a) njim, mladenič je proizvajal čudne čedne zvoke, ki jih navadno s kitaro niti ne povezujemo in bil v svojem izvajanju suvereno spontan. Marku Brdniku je z akordeonom za začetek pripadla vloga starejšega brata, bil je gladilec Vitjevih ostrih robov, narekoval je atmosfero in zapolnjeval prazna mesta v glasbenem intru tega obetavnega literarno-glasbenega večera, ki je silovito napovedoval pet močnih izvajalcev.Preberi