Mogoče sem najnujnejše
že napisala in bo zdaj
treba delati kaj drugega.
Malo mi je žal in malo
me pretresa, če je res tako.

Toda neznosno se mi zdi,
da bi nekega dne nenadoma
padla v komo ali smrt
in ti ne bi rekla, ne bi niti
omenila, kako je zdaj.Preberi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednotaPreberi

V očesu reke Magdalene
se zrcali potovanje resnice o meni.

Ubogo je,
niti najmanj podobno toku prvakinje.
Vzporedno se mora cijaziti kot Via 40
in iskati alibi,
se pretvarjati,
da je posebna oblika zraka
in ne navaden kisik.Preberi

Boštjana Narata poznamo kot glasbenika, ki je dolga leta skupaj s Kataleno raziskoval ljudsko glasbo in ji skozi številne interpretacije nadeval nove zvočne podobe, zadnja leta pa smo ga spoznali tudi kot odličnega kantavtorja, ki v svoja besedila rad vstavlja filozofske utrinke in tako sestavlja zvočne kolaže, ki z novo življenjsko izkušnjo dobivajo vsakič drug pomen. Preberi

Smo v prostornem, svetlem stanovanju. Z velikanskimi okni. Skoznja sončna svetloba prodira tako močno, da je za oči skoraj naporno. Tudi velik, razkošen lestenec, ki impozantno visi s stropa, se na moč blešči. Tu je še velik kavč. Lestenec in kavč. Dva osrednja predmeta v prostoru. Kavč je predimenzioniran. Črn, usnjen in oglat. Neznosen kontrast presvetljenim oknom in bleščečemu lestencu. Vse je skrbno pospravljeno in počiščeno. Kot da stanovanje še ni vseljeno. Kot bi gledal oglas za pohištvo iz kataloga.Preberi

Letos je bilo na zaključno prireditev Fabule povabljenih pet avtorjev, kar je eden več kot lani. Kot je to že v navadi, so predhodno napisali vsak svojo kratko zgodbo; vse skupaj so izšle v zbirčici Razkriti obrazi svobode. Če gre verjeti mojemu občutku in raznim medijem, se nas je zbralo več kot sto.Preberi

Dan po začetku festivala Fabula je bil večer v Trubarjevi hiši literature posvečen Vitomilu Zupanu. Njega samega na dogodku ni bilo. Sta pa v njegovem imenu nastopila oba gosta, Ifigenija Simonović in Aleš Berger, ki sta, med drugim, Zupana zastopala tudi na Prešernov dan v knjigarni Konzorcij. Enako sta družno pomagala tudi pri urejanju albuma Važno je priti na grič, prav tako posvečenega Zupanu. Ob vprašanjih, ki jih je zastavil Mitja Čander, sta predstavila že večkrat omenjenega: Ifigenija Simonovič s pač zelo človeške perspektive, Berger nekoliko bolj akademsko zamaknjeno. Preberi

nanesla je skupaj drobir,
čigre gnezdijo v skladih.
V podzemlje se vozijo ljudje
črnih obrazov, črnih dlani,
v vozičkih, polnih premoga.

Danes so ptice letale nizko,
morje se je penilo od sonca
in beton je bil utirjen pod njim.
Elektrika se je vklapljala in izklapljala.
Trajekti so vozili redko, počasi,
polni besed.Preberi

Izrazna forma, ki si jo je Peter Čeferin izbral za »prikazovanje« svoje življenjske poti, verjetno ne ustreza nobeni izmed znanih literarnih zvrsti. Za silo bi lahko govorili o črticah, spominskih kolažih, še bolj pa – s pomočjo likovnega jezika – o skicah. Ne preseneča torej, da se je avtoportretnemu zapisu (pa še to le pogojno rečeno), ki se ga drži zeitgeistovski vonj po egotripu, pridružil tudi ilustrator Izar Lunaček. Duhovite in inteligentne ilustracije sicer nePreberi

Ob festivalu Literature sveta, po domače Fabula, me najprej seveda spreleti manjše veselje ob dejstvu, da gre za literarne dogodke, ki uspejo privabiti nekajkrat več obiskovalcev kot običajni, redni literarni večeri, kakršnih je pri nas na izbiro kar precej. (Reči, da jih je preveč, bi pomenilo razmerje med ponudbo in povpraševanjem razumeti glede na neidealne, a obstoječe vedenjske vzorce dejanskih obiskovalcev ali vsaj v luči domnevne umetniške nujnosti, ne pa gledePreberi

Ker ga ne iščem, pa vseeno pride. Potem nekega dne, ko sem spet tam, v najinem mestu, pride nekdo, ki sploh ni videti kot tisti, ki je na klavir igral meni ljube melodije, me objame, glavo mi stisne med dlani in me poljubi na čelo. Takšno je prvo srečanje. Pred njim sva si izmenjala nekaj stavkov po elektronski pošti. Lawrence Weschler je pisec stare, legendarne šole New Yorkerja, je eden tistih, ki s humanistično nastavljenimPreberi

Včasih se mi zdi, da me zanimajo sunkoviti konci brez slovesa. Ali presenetijo vse vpletene ali zgolj tiste, ki ostajajo? Presenečenje ni nujno slaba stvar. Kot tudi slovo ne. Sploh če prinese nova srečanja, sveže, nepokvarjene začetke. Če pa se tako izgubi tisti, ki naj bi te pospremil vsaj skozi pubertetniška leta, in se za njim za vedno zabrišejo vse koordinate, zgodba o koncih brez slovesa ni obet vznemirljivih in nepričakovanih novosti. Stara srečanja bodoPreberi

Gotovo je bil to najmanjši kozarec, kar sem jih kadarkoli videla. Za resnično uporabo in ne za lutkovno igro. Velikost sama na sebi mi ne pomeni ne vem kaj, pa tudi nerazumnih zahtev nimam navade dajati, ampak bila sem žejna. Avgust je v New Yorku še hudo pasji, vročinski in vlažen. Brez haska hlastaš po zraku in tudi trojno ali četverno tuširanje ne pomaga dosti. Hladiš se v trgovinah. Kjer pa se lahko zaradi ortohlajenjaPreberi

Prvi berejo stopinje v podrastju, sledijo
mahovom na severni strani dreves,
prepoznavajo specifične
konstelacije oblakov.

Drugim so jasne silnice mostov,
medtem ko se ljubimci naslanjajo na
njihove stebre. Razumejo
zapletenost premičnih fasad in
sistem metrojev pod kanalizacijo.

Tretji strmijo iz teme prvih
v razsvetljena okna drugih,
spijo na lakiranih zelenih klopcah
s podloženim časopisom, stojijo
na vogalih in opazujejo razpoke,
ki tečejo čez fasade, bršljan,
ki se širi čez hiše, geodete,
kako tiho merijo pokrajino
v nenehni borbi za prostor.Preberi

Restavracija se z vrati s težkim zapahom, ki se ne premakne niti za centimeter, ne zdi več kot kraj slastnega obeda, zato počasi sledim cesti kostanjev, Chestnut Street, ki je ni uničil orkan, in počakam na avtobus številka 1, ki me bo, s pristankom na Canal Street, vrnil v še dihajoče mestno jedro. Tako mi kruli in škripa po želodcu, ko se usedem na avtobus, da se mi tudi ocvrto krokodilje meso ne zdi slabaPreberi

Na platnicah Nočnih pogovorov podpisani dramaturg in režiser ‒ kar je njegova vloga v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija ‒ Alen Jelen je tajnik Združenja dramskih umetnikov Slovenije ter umetniški vodja ŠKUC gledališča. Nočni pogovori: Igralciv etru je njegova prva monografija. Gre za zapise intervjujev, ki jih je kot sodelavec uredništva nočnega programa Radia Slovenija – zelo popularnega med radijskimi poslušalci – več let pripravljal z legendarnimi slovenskimi igralci. Preberi

Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da je človekovo ime izraz njegove identitete; 10 strani dolga »črtica« (morda bi bilo v prihodnje za spremno študijo potrebno bolje naštudirati ustaljeno klasifikacijo kratke proze) to misel posredno opredeli mnogo natančneje kot analiza Silvije Borovnik. Zavijemo pa z očmi, ko preberemo, da Erica Johnson Debeljak z besedami protagonistke Beatrice: »Danes sem mesarja prosila […] ›BiPreberi

I

Glede na vso količino športa zadnji čas in njegovo popularnost, bi bilo od literature naravnost ignorantsko, če ne bi pojezdila na tem valu. Na literarno sceno je tako že prejšnji mesec prišlo novo tekmovanje, na katerega pa si marsikateri vsaj malo uveljavljeni obraz najbrž ne bo upal prijaviti, ker na negotovem terenu obstaja nevarnost, da si omaje renome. Pustimo ob strani dejstvo, da je še vedno vprašanje, če na koncu sploh obstaja kakšna nagrada (poleg slavePreberi

Kriva sem, o tem ni nobenega dvoma, saj je v krivdo resnično zlahka in neomajno verjeti. Zakoreninjeno jo imam v globinah zavesti in prepredeno vse do grla. Vcepili so mi jo skrbno in vneto že kot majhni deklici. Sprva si nisem znala razjasniti njene prisotnosti, na trenutke se mi je dozdevalo, da bo nemara izzvenela, če bom znala v njeni družbi dovolj dobro molčati. Da se bo naveličala stiskati moje preglasno grlo ali občutljivi, astmatičniPreberi

Neposrednost je značilnost prebivalcev New Orleansa. Nemalokrat dobi šaljivi ton. Včasih pa se zdi tudi odraz nekakšne starodavne, pozabljene manire. Neznanci prikimavajo na cesti in celo spoštljiv dvig klobuka se ti lahko zgodi. Srebam in srkam, se obizujem in si z roko brišem sledove sladkorja, ki se z beigneta limajo na robove ustnic. Pot v Warehouse Dictrict pritrjuje, da je mesto ameriška margina. Da nanj pozabljajo. Z nekaj injekcijami denarne pomoči so lahko delno obnoviliPreberi