Zdaj, ko smo prispeli na vrh,
nas motijo mravlje.
Beli fotelji lahko ponudijo več
in naši imeniki poznajo zaporedja,
ki stresejo pločnike.

Zabrisati sledi, ustaviti šušljanje papirja
in dati navodila stražarjem.
Kajti če bi sli prenesli sporočila čez reko,
bi se nadstropje zamajalo
in bencin v rezervoarjih bi se vnel.Preberi

Že dneve in tedne in leta čakam, da bi mi sporočili.
To je to. Kar koli. Vsako sporočilo bi bilo
dobrodošlo. Zato na koncu stavkov postavljam
tropičja in bedasto gledam, kar mi štejejo

v prid. Bedasto gleda, rečejo, gotovo je vodljiv.
Pokimam, z nekakšnim avtocestnim nasmehom,
pa so še bolj zadovoljni. Saj, rad ustrežem,
mir je dragocen, potem jih pa lahko izza voglaPreberi

Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo in gotovo je s svojo temačnostjo spodbodlo zapečkarske preroke k še bolj temnim napovedim o koncu knjige, branja, bralstva, papirja in kdo ve česa še vsega. Napredek je pred vrati in v tem ne vidim nobenega problema, kvečjemu prijetno osvežitev, saj je sprememba platforme vendarle zgolj in samo sprememba platforme, ne pa bralnega aktaPreberi

Mogoče bo tale zapis tudi malce neobjektiven, napajan s fascinacijo nad mestom pod Piramido. Mesto sicer nima na novo tlakovanih ulic, vožnja po kolesarskih stezah zna biti vratolomna, pročelja starih in novih stavb pa še vedno kažejo bolj kot ne klavrno podobo. A mesto je, vsaj v zadnjem letu, odkar živim v njem in sem tudi uradno Mariborčan, zelo prepišno. Pa ne le dobesedno, ko v jutranjih in večernih urah močno pihlja po Grajskem trguPreberi

Vsakič moraš pesem, ki je samo
en verz, potem zvezati narahlo kot
vrv za obešanje, ko v resnici hočeš,
da te najdejo prej. Prej, preden zares
ugotoviš, da je poezija slepa veja
človeštva, morda celo literature,
mogoče celo slepa veja fuka.
Preden bo vojna, za katero
nimaš dovolj močnih živcev.
Izgovarjanje na glas je ogromno
tveganje za smisel, manjše
za pomen. Preveč analogij
iz istega sveta, celo istega
dneva. Prej, preden povežeš
premočno. Padeš kotPreberi

»Mnogi pesniki iz Marpurga danes potujejo na pesniške turnirje in si je že marsikdo med njimi prislužil zlato rožo, to je prvo nagrado v imenitnih tujih mestih,« je vodilo in vzgib preminule mariborske pisateljice Zlate Vokač Medic za vsakoletno pesniško tekmovanje, ki ga je pred trinajstimi leti idejno zasnovala Zora A. Jurič, že od leta 2006 pa poteka pod okriljem mariborske Založbe Pivec, ki prav letos praznuje deseto obletnico obstoja. Ob tej priložnosti je direktorica založbe, Milena Pivec, za dolgoletno podporo Pesniškemu turnirju prejela broško zlate vrtnicePreberi

Natakarica, klovnesa, manekenka, zdravnica, glasbenik, dimnikar, policist in mehanik so nekateri izmed poklicev, ki padejo na pamet Tilčki in Tilčku, ko razmišljata, kaj vse bi lahko postala, ko bosta velika. Ta dva že dolgo poznamo, in sicer iz Lainščkove knjige Ko želi Tilčka postati Tilka in ko želi Tilček postati Tilen (1990) v podobi Marjana Mančka. Tokrat sta v slikanici z bolj obrabljenim naslovom Ko bova velika žal dobila dokaj neprivlačno podobo – z neizrisanimiPreberi

Posaditi krompir.
Organizirati skupnost.
In si zastaviti
neodgovorjeno vprašanje.
Se človek lahko dobro počuti
v kateri koli politični združbi?
Človek pleše, človek piše.
Je veza? Je.
Kultura je izvorno s človekom
in je izvorno pred družbo.
In če rečem svet,
je to pretenciozno,
kot je svet pretenciozen
v najbolj pretencioznem smislu.
Potem pa pride tista
ponotranjena logika napredka,
ki ima rada 21. stoletje,
in je čisto začasen pojav.
Ampak verjamem.
Očistiti gozd. Odpadle veje.
PodrtePreberi

Zadnjič so v Butalah iskali pamet, tokrat sejejo sol. Sitno je namreč, da je treba daleč ponjo, pa še je ni pri roki, ko bi jo potrebovali. Ker pa so Butalci zdaj pametni, se domislijo, da bi sol kar sami posejali in jo nato bogato želi. Logično! Sicer jim iz prekopanih in posoljenih gredic poženejo samo koprive, ampak Butalci že lahko vidijo in okusijo, kako bo sol slana, ko je že mlada sol tako ostra.Preberi

Od vseh oblik zanimanja za literaturo je udeleževanje literarnih dogodkov še najhitreje pokvarljivo. Verjetno je nekakšen čuden dosežek že to, da uspeš svoja nagnjenja tudi v obdobju, ko se začne večina ukvarjati z bolj pomembnimi, predvsem pa dobičkonosnimi posli, sploh ohraniti in jih po možnosti celo poglobiti, ne nazadnje tako, da se začneš z njimi ukvarjati resno, ne zgolj ljubiteljsko. Zato je treba razdeliti prioritete in potegniti črto. In pri tem je, kot opažam žePreberi

Nemirni fant v prevelikih hlačah.
Ko se zgrne nadte oblak praznine
in prične deževati truma deročih misli.
Zakorakati drugam. Zakorakati stran.

Zankasti hudourniki bingljajo
kot svarila iz nedosegljivih višav.
Korakati skozi noč podivjanih prisluhov,
ko trop sestradanih volkov ječi v daljavi.
Kakšen svet se skriva za prekati
pretečih kulis, ki jih lahko le slutiš?Preberi

Prišla je samo s tem kovčkom.

Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila iz vlaka. Bila je ljubka v njih, sploh kadar sem vedel, da pod njimi nima ničesar. Takrat sva se pogosto ljubila. Ko sem v zgodnjih jutranjih urah kuhal kavo, se mi je napol speča prikradla za hrbet. Zunaj je bil še mrak in bilo je mrzlo. Ona pa je bila šePreberi

ko ne potujem kuham in ko ne
pišem tudi veliko kuham takrat tudi pečem in
razmišljam o kolesih in murvah
murve so včasih rasle pred hišo
v kateri sem odraščala
oče je vedno vedel za rabutanje
zaradi temno rdečih sledi
okoli ust in širokega nasmeha
pred hišo je bila ravno ena murva
za vsakega otroka iz soseske
srečni tisti ki so izbrali belo nobenih madežev
v življenju vedno izbiram stvari ki puščajo sledi
rdečo murvoPreberi

Nekaj Prešernovih besedil je bilo v preteklosti že pospremljenih s podobami in izdanih v obliki slikanic; po novem se jim pridružuje tudi legendarna Zdravljica. V kolikor ste tudi sami med tistimi, ki znajo po državljanski dolžnosti na izust le sedmo kitico, ste s slikaniško verzijo Zdravljice dobili odlično priložnost, da si v spomin prikličete tudi preostalih sedem. Izziv, preliti družabno napitniškega in narodno bodrilnega duha Zdravljice v podobe, je sprejel Damijan Stepančič in se gaPreberi

Tivoli, zbirališče avtobusov, pet petnajst zjutraj. Lahko bi šlo za končni izlet, če ne bi bila Ljubljana pod snegom in če ne bi bile namesto kopalk in žepnine za pico in sladoled obvezna oprema kapa in rokavice. Torej zimska šola v naravi? Tudi ne. Pač pa avtobusni izlet v Bologno, na knjižni sejem otroških knjig. Ampak okoliščine so me vseeno gladko spomnile prav na šolo, ker se kasneje, razen na čisto drugih koncih sveta, zaradi naklonjenosti bolj individualnim prevoznim sredstvom nisem udeleževalaPreberi

Škoda. Trenutno najbolj aktualna »pisateljska« tema je penjenje okoli Slovenskega PEN-a in njegovega člana, ki so ga izključili. To je morda res nenavadna poteza, ampak kaj ni bila nenavadna že nekdanja vključitev, saj je bil (ne)omenjeni član na članski listi PEN-a že tako, na prvi pogled, črna ovca. Hočem reči, nikdar ni bil zares pisatelj, včasih je bil kritičen publicist, potem pa, saj vemo, zaslužni osamosvojitelj in v glavnem politik, ki je sicerPreberi

Bralno-pogovorni večer, ki se je pod budnim očesom organizatorjev projekta Mesto bere Mestne knjižnice Ljubljana odvil 28. marca 2013 v Trubarjevi hiši literature pod naslovom Dobrososedska literatura: Italija, potrebuje določen uvod. Uvod o opijanjenem starcu sredi Čopove, ki se kot v počasnem posnetku zavrti okoli droga ulične svetilke in s težo svojega telesa gravitira proti tlom. Pri tem tudi sama s skoraj upočasnjeno kretnjo naslonim kolo ob steno in se spustim k njemu. “Gospod, me slišite?” Pomežikne. Nato mu iz glave, zakrite s kapuco, počasi začne mezeti kri.Preberi

Medtem ko sedanjost neusmiljeno teče
lahko o njej govorim le v prihodnjiku.

Pravijo da se za večno razdvojiš ko se vidiš v zrcalu ampak kaj ko
se to ne zgodi le enkrat
v življenju marsikdaj treščiš v svojo že razbito podobo in
te strezni za razmislek pa si čas ne vzame časa.Preberi

Pred kakšnim mesecem so me organizatorji razstave stripa s področja bivše Juge, ki bo to pomlad štartala v Berlinu in se nato selila po prestolnicah naše nekdanje domovine, prosili, če bi zanje zrisal zgodovino slovenskega stripa v stripu. Sprva smo nalogo hoteli zaupati Tomažu Lavriču kot našemu največjemu mojstru, ki med drugim obvlada tudi imitacije različnih stilov, a se je pri izvedbi nekaj zapletlo in naloga je padla name.Preberi

2 v 1. Gre za eno tistih slikanic, v kateri se na sredini na dvostranski ilustraciji srečata dve zgodbi, ki jo je treba med branjem za sto osemdeset stopinj zavrteti okoli horizontalne osi in ki ima dve naslovnici. Za prvo srečamo psa, ki sliši na ime Lipe in živi tipično pasje življenje, ki ga v poljubnem vrstnem redu sestavljajo lulanje, tekanje, kopanje lukenj, ogovarjanje drugih psov in preganjanje mačk. Za drugo spoznamo Naceta in Rudija,Preberi