zbobnal sem dan na kup. s tem so se odprle
nepotrebne rešitve. zakaj sem hotel vedeti,
na kakšen način je lahko vseeno, v koliko beline
na ekranu ga lahko vnesem, v katere dimenzije?
napet sem kot medtekstualna zver.
vseeno ne bom nikogar klical na pomoč.
ne bom se silil k sistemskim rešitvam, ne bom se silil k ničemur,
čeprav lahko to pomeni konec dneva, kot sem ga spoznal.
bolje bi ga bilo pozabiti. vse drugo so pravzaprav žalitve.
na koliko različnih načinov lahko vtipkaš isto žalitev,
na koliko načinov bobnaš absurd?Preberi

I

Duh časa v želji po ohranjanju nedoločnosti pravilom ni najbolj naklonjen, češ da najedajo svobodo in ustvarjanju odrekajo ustvarjalnost. Na takšno nedoločnost – ali zgolj neodločenost? – v poeziji vedno znova opozarjajo tisti primeri, pri katerih je težko upravičiti sodbo, da gre kljub vsemu za premišljeni in oblikovani način sporočanja, ki kljub navidezni odsotnosti pravil ne more biti podvrženo poljubnosti. Toga pravila normativnih poetik, s katerimi bi si lahko pomagali tako pri pisanju kot pri branju in sPreberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi

V četrtek, 25. oktobra zvečer, je Klub Cankarjevega doma gostil literarno-pogovorni večer iz žanra medkulturni dialogi. V zastopstvu moderatorja Aleša Debeljaka in dveh pesniških gostov, Aleša Štegra in Blance Andreu sta se Slovenija in Španija pred publiko, v devetdesetih odstotkih sestavljeno iz študentk hispanistike, spraševali, ali je poezija najbolj tradicionalna umetnost danes.Preberi

Tudi literarna scena ima svoje »bad boyse« (saj bi napisala poredne fante, pa se sliši preveč navihano) in po crnkovičevsko lahko pomežiknem, »everybody loves the bad guy« (saj bi rekla, da imajo vsi radi barabe, pa moram zaradi dvojnosti pomena crnkovičevsko spet navreči angleško frazo). Pod fante sicer štejem same zrele može, kljub šarmu, ki se z leti še razpase, pa jim mladostniška oznaka čisto pristoji: dandy Wilde, stari pokvarjenec Bukowski, kontroverzni Houellebecq, evropski ljubljenecPreberi

Pred leti sem prijateljici ob vljudnostnem “Kako si kaj?” menda precej nevljudno odgovorila – “Tako, kot izgledam.” Ton mojega glasu ni bil agresiven (in ne, ne gre za zmanjševanje občutka krivde, ker je bila prijateljica mojih let nekaj mesecev za tem ustreljena), šlo je bolj za trenutno razpoloženjsko našpičenost. Ali pa sem tako samo mislila do trenutka, ko se mi je prijateljičina podoba začela vračati. Svetli, tanki lasje, nežne ustnice, ki se zdijo v nekakšnemPreberi

I

Življenje je zelena
glava, rjaveč kljun, lesket
na perju med plovbo v tok.

Ne ozira se
na teater, ki ga je videl(o)
spati samega

na kavču
ogromnega stanovanja
dvignjenih zaves

z mesecem na steni
s cmokom v srcu
s slino za veko.Preberi

“Darilo, ki ga narediš sam, je bolj dragoceno od kupljenega. Sporoča, da imaš nekoga tako rad, da si mu posvetil svoj čas in znanje. Sporoča, da je to darilo osebno, ne generično. Sporoča, da potrebuješ višjo žepnino.” Ameriški stripar Bill Watterson je najbolj znan ravno po stripih o Calvinu in Hobbesu, ki jih je ustvarjal med letoma 1985–1995. Calvin je prefrigan (glej zgornji citat …), z vsemi žavbami namazan mulček, ki sovraži domače naloge, pospravljanjePreberi

Že kakšne pol leta pri sebi pestujem idejo, da bi napisal nekaj na temo manifestativnosti in/ali programskosti. Saj se spomnite Kondorjeve knjige iz leta 1990 z naslovom Slovenski literarni programi in manifesti, ki jo je uredil Marjan Dolgan. No, tam najdemo vse, od protestantsko prebudniških Trubarjevih pridig do akcijskih tekstov v imenu ideje Laibach Kunsta. Vmes pa je precej programov (od Čopa in Levstika pa do Nove revije), seveda pa tudi nekaj manifestov (pogojno zPreberi

Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi v Frankfurt. In vsi se tam učijo od vseh. Vsakega toliko časa pa le na sejmu srečaš kakega menedžerja, ki je pravkar prevzel založbo in že zadovoljno razlaga, da je namesto par urednikov prišel kar on, saj je tako smotrneje, uredniki si vendar lahko dandanes vse knjige ogledajo kar na spletu, če jihPreberi

Eden izmed (vedno bolj) vidnih kulturno-umetniških akterjev na severovzhodnem delu Slovenije je Mladinski kulturni center Maribor z literarnim programom MKC Črka. Ko sem pred nedavnim obiskala enega od njihovih literarnih večerov, ki zaključujejo serijo spletnih predstavitev in literarnih objav izbranih avtorjev in avtoric, sem ob seznamu nastopajočih pomislila najprej na regijsko dimenzijo dogodka. Če se ne sprenevedam, potem priznam, da je bil moj prvi preblisk tiste izključevalne narave, s katerim človek dandanes z zahodnoevropske perspektivePreberi

1

Moški, ki bomo pri štiridesetih kupovali nove
teniške loparje, posebne gramofonske igle in prve
vozovnice za v Indijo, si pri tridesetih zavezujemo copate

za tek in izginjamo v svetlobo zgodnjega večera.
Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo,
nas vedno znova pričaka doma, kamor se vrnemoPreberi

Oktober te ne pusti pri miru. S svojo pojavo te zajame kot vihar in odnese v svoje predstave, kjer je ogrlica telefonska napeljava, cvetovi sivke so posušeni gozdni sadeži in starost je mladost. V svojo silaško abstrakcijo te zaplete kot v govor o finih elektronkah. V tem hipu uživa samo zato, da lahko govori o pretresljivi nostalgiji, o nekdaj nabuhlih zapestjih svojih otrok, ki so zdaj mršava, o nekoč nabreklem pomladanskem krompirju, ki je zdajPreberi

Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi

»in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskatiPreberi

Včasih pride kakšno jutro,
ko se vse želje zlijejo v eno samo,
ki ti jo želim zaupati.

Raztrešči me kot najboljši šampanjec
ob svojo usidrano srečo.

Naj se črepinje mojega bitja
razblinijo kot boleči spomini.

Naj bo nič mene in polno tebe
and always and forever we’ll be free.Preberi

In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago narediti, kar je naredil Dickens z Londonom: ko je torej popolnoma jasno, da se Ljubljana ljubljanskih ali London londonskih zgodb ne more vzpostaviti iz z vseh vetrov pobranih delc, temveč je to stvar opusa: Dickensov London, Nerudova Praga, Joyceov Dublin, kar je še takega … Podoba mesta vznikne iz posameznikovihPreberi

Stric je brezmejno bogat slon, ki je diplomiral na filozofski fakulteti. Dandanes precej neverjetna kombinacija, kajne, ampak neverjetnost, nenavadnost, nesmiselnost in čudežnost so Martinovi (1879) zaščitni znaki. Stric obožuje izdatne prigrizke in se ne more upreti ničemur, kar je mogoče metati okrog. Živi na Domačevem in je nekakšen tiran, ki pa z veseljem pogosto in bogato obdaruje svoje prijatelje in privržence. Sovražni tabor predstavljajo prebivalci Hude luknje, ki ga hočejo strmoglaviti, ampak roko na srce,Preberi

Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo,Preberi

September je medel in povprečen; ko me vsi sinovi pridejo obiskat za novo leto, moram vsakokrat posebej pobrskati po spominu, kdo da že je. On mi zadovoljno nosi banalna darila, morske valove, albume znamk iz vsakdanjih dežel, ki jih je obiskal med letom, šatulje z barvnimi svinčniki in svoj posušeni jok. Spoštovana mama, mi reče, ko pride, s spoštovanjem, se poslovi, ko odhaja.Preberi