Velika mala vas je majhna. Ima eno ulico, ki ji rečejo Dolga. Dolga ulica pa je blatna cesta, obrobljena z belimi hišami. Ko greš po tej ulici v eno smer, pravijo, boš prišel do sončnega vzhoda. Če pa greš v drugo smer, boš prišel do sončnega zahoda.

imam svet, ker vidim ptico, ki ga je preletela
ko sem bila tam, se mi je zdelo, da si srečna
madridske ulice preplavljajo protestniki
oblak se trga in po cesti teče voda
otroku v vozičku zmanjkuje sape
v časopisu piše, da so našli higgsov bozonPreberi

Zanimiva bi bila naslednja anonimna anketa: s katerimi žanri se kot bralci dejansko srečujejo udeleženci simpozija o literarnih žanrih? Podvprašanje: katere od teh žanrskih preferenc bi brez zadrege zbrani družbi tudi priznali? Ker take ankete nismo naredili, lahko o tem ugibam le iz lastne introspekcije. Samo precej velika nagrada – ali pa grožnja s hudo kaznijo – bi me pripravila do javnega razkazovanja z romanco (bodisi s Saj Veste Čim bodisi s katero njenih boljPreberi

Medtem ko se je Linhartova dvorana po dolgem in počez polnila z državotvornimi predlogi, se je skupinica alternativcev vendarle odločila za obisk Trubarjeve hiše Literature, kjer je potekal prvi »bralno-pogovorni večer« Dobrososedske literature. Sosedje so pač znana uganka, misliš si, da jih poznaš, potem pa te zatožijo Jermanovemu očesu, zato je ideja predstavitvenih večerov književne ustvarjalnosti tik čez mejo povsem na mestu. Skladno z dobrososedsko logiko zgodovinske & panslovanske bližine se je najprej predstavila Hrvaška.Preberi

»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«

nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.Preberi

Končno imamo spet Generacijo, ki se je predstavila na skupni multimedijski »manifestaciji« ob izidu 7. številke revije Idiot in njenega best-of izbora.

Poročilo s pogovora, v katerem je avtorica spregovorila o nastanku svojega nagrajenega romana, a tudi o pomenu kritiških odzivov in osebnih izkušenj za prehod iz poezije v prozo.

Bogati program 74. Mladih rim ni samo predstavil nekaj novih pesniških glasov, temveč je poskrbel tudi za nekaj presenečenj. Na primer, kako lahko Američan osveži podobo tipičnega slovenskega pesnika ali kako je nedodelanost lahko tudi prikupna.

Tako kot se upogne orkester pred melodijo
tako kot zložim dežnik
ali pa tako kot pogledam nebo
in vidim tam vse pohojeno
zdrobljeno večnost

Tako kot se pod njim ustavi avto in spelje
ko gori zelena luč ali pa še kasneje
ko se prižge rdeča in se čakamo pred cesto
da bomo krenili si pomahali odšli se razpustiliPreberi

(Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.) Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.

Jaz sem svoja sestra
jaz te ljubim
ampak sem moški
mi je rekel
lahko mi rečeš lezbijčar
ime mi je Tehero
totalne ljubezni
danes samo mir
v rokah nosim sonce
ampak ne reci mi …
sladki abjuz
sladko vzhodno telo
ne reci spet unheimlich
ne reci spet schaulust
mož iz belih kožPreberi

Dva človeka skratka nimava pojma, za kaj gre, medtem ko je, vsaj tako se zdi, marsikomu popolnoma jasno. Zamrznil se bom, vam povem. Boste že videli, nič se ne bo zgodilo. To bo še tvistov ta teden, nismo še končali. Pa to ne morš verjet, nje. Ablast, Ablast, Ablast, samu ablast ablast in ablast.

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

Otožna sem, ker vem, da ta pesem ne bo nikdar mojstrovina,
Čeprav razume,
Kako nemočen je človek v rokah usode,
Da je zahod veličasten, ker propada,
Da je Pariz mesto, ki se ga splača opisati,
Da ljudje z arogantno, a neodpravljivo gesto
Pozivamo majhne stvari, naj služijo v svoji priročnosti,
In parke, naj izkazujejo svojo poslušnost urbanistom,
Da gradimo domove v negostoljubnem svetu,
Da nosimo svojo žalost kot dragocen nakit,
Da v ljubezni slabo izbiramo in umremo mladi.Preberi

Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let starejši Pribančev Jurko. Barbara je bila mladenka trdne volje in krepkega značaja, a pred rohnenjem in udarci svojega od močeradovca zamaknjenega očeta se ni mogla uspešno obraniti. In tako je pri osemnajstih letih prestopila prag svoje nove domačije, kjer jo je odprtih rok pričakal njen šest let starejši ženin, Pribančev Jurko.Preberi

Leživa na postelji in berem ji iz Zbranih del.
Ne razume vseh besed moje polomljenje angleščine,
ampak vseeno posluša do konca. Potem mi pogleda
v oči in pripomni, da sploh niso tako temne.
Ampak kot maroni, se zasmeji. Reče, da si že
dolgo želi, da bi jih skupaj jedla. Kmalu bo jesen,
lahko jih bova, ji odvrnem. Iz kopalnice se vrne v majici,
ki ji sega skoraj do kolen. Prepogne se, ker nekaj išče,
dovolj,Preberi

Če bi hotel začeti na samem začetku, bi se moral vrniti tja daleč v Had, pa ne zato, ker bi me kako posebno zanimala taksonomija troglavih psov ali poklicne deformacije brodarjev, zgolj zato, ker se je takrat vse začelo. Sem neposredni potomec zemlje in sonca, otrok vode in zraka, moj visoko spoštovani in nadvse častivredni prednik pa je bila neka alga. Lahko bi se spuščal v podrobnosti svojega družinskega drevesa, a naj zadostuje, da semPreberi

Spet se je končalo neko leto in tega se bomo spominjali po kakšnem drobižu, kulturnem ali pa naturnem, saj je vseeno; bilo je par dobrih koncertov, predstav, novih knjig, ali pa so obilno rasle gobe. Še rajši pa bomo na to hitro pozabili in se posvetili prihodnosti. Prihodnost pa je negotova, tako kot vedno. Kdo si je še pred dobrim mesecem mislil, da bodo čez štirinajst dni ljudje na ulicah zahtevali glavo nekega politika, kiPreberi

Žaba in policaj. Lahko bi bil naslov kake zgodbice za otroke,
brez moralke. Lahko pa bi bila tudi za odrasle:
Policaj (oddelek za droge) ne razume žabe, ki se zadeva,

medtem ko moderna poezija sklada svoje štiri kvartete
in polaga drva na ogenj – dežela zmrzuje,
z žlebov visijo sveče –, da bi nas vsaj malo ogrela.Preberi