Nekoč sem verjel, da je kvaliteta prirojena last bolj ali manj vsakega objavljenega teksta in hkrati seveda upal, da bom kot bralec stal na karseda frekventiranem literarnem križišču. Knjige so bile zanimive, ker je intenzivnost mojega bralskega odziva na vsak še tako majhen dražljaj poleg morebitnih pomanjkljivosti povsem prekrila tudi dejanske kvalitete nekega dela. Vsaka stran je odprla … novo stran. Ko mi je nekdo od starejših povedal, da pride največji užitek šele ob branjuPreberi

Ob koncu prejšnjega meseca, teden dni, preden so slovenski udeleženci Andrej Hočevar, Gregor Podlogar in Staša Pavlovič obiskali Berlin, je nemški nobelovec Günter Grass že drugič v tem letu razburil javnost – s pesmijo. Potem ko je Grass pred nekaj meseci spore zanetil že s svojo pesniško kritiko izraelske atomske politike in si z njo prislužil celo obtožbe antisemitizma – še toliko bolj, ker je njegovo sodelovanje z SS bilo razkrito tako rekoč pred kratkimPreberi

Gregor Podlogar, slovenski člen pesniške verige renshi.eu, objavlja svojo pesem, ki jo je premierno prebral 2. junija 2012 v Berlinu.

V noči s petka na soboto, okoli treh zjutraj, je Nina Medved vzela v roke knjigo pesmi in jih začela brati. Brala je zelo doživeto. Ob pesmi, v kateri avtor pravi, da njegova poezija ni preveč dobra in da ona, torej tista, ki v pesmi nastopa, nima preveč lepih nog, je celo začela razkazovati svoje lepe noge. Nek fant jo je vprašal, koga bere, in rekla je, da velikega Bukowskega, nakar je on pripomnil, daPreberi

Samsona in Roberta poznate, a ne? In za vegetarijanski penzion Fjordski zaliv ste že slišali? Veste, da je Oli vidra za vse, da je Greta jazbečevka in za povrhu še zelo olikan paž, da je učiteljica Cviliberg stara sitna purica, da je von Noj trgovec, ki sploh ni noj, ampak bolj štorklja, in da je Gregor poet, sicer pa krt, ki ima težave z obvladovanjem jeze? Ne, ne, ne, ne, ne, ne in ne?! VPreberi

Junij je nežen kot dež v Kvarnerju in vztrajen kot bodeča žica. Slikar je kot jaz in na štafelaj meče blato, slamo in kamenje kakor bog na okostje, ko je delal prvega človeka, na otvoritvah razstav pa v zaigrani pijanosti vse uniči: dela se, da se ga je polotila objestna destruktivnost in v trapastem performansu zažene vse na tla, hodi po platnih in se nastavlja fotografom družabnih kronik. Drugo jutro se mi pride pohvalit in izzivat moje obžalovanje, da tega ni naredil v osami med svojimi pljunki, kletvicami in na pejsažu pod božjim očesom.Preberi

Uroš Zupan objavlja novo verzijo dolge naslovne pesmi iz zbirke Jesensko listje.

“Muanis Sinanović je mlado ime že tako relativno mladega slovenskega pesništva oziroma tistega njegovega dela, ki še nima mesta v literarnem kanonu, je slabše reflektiran in mu posvečamo rubriko.”

To sem jaz. Vse, kar je mogoče kjerkoli v javnem prostoru prebrati o moji poeziji, je članek, ki se začne s to povedjo. Naslov je: “Muanis Sinanović: Ludizem v času konsolidacij.” Star sem torej 22 let, sem del mladega slovenskega pesništva, sem slabše reflektiran, dobivam rubriko in sem ludist, ki gre skozi fazo konsolidacij.Preberi

V četrtek je v klubu Daktari gostoval avtorski projekt igralke Mince Lorenci, v katerem je ta »ugledališčila« poezijo naslednjih domačih pesnic: I. Simonović, S. Vegri, M. Škorjanec, Majarčičeve, N. Maurer, B. Korun, L. Poljanec, M. Kačič, F. Trojanšek, M. Vidmar, S. Hrastelj, A. Novak in M. Krese. Režiserka v 45 minut trajajoči predstavi zaobjame večino »žgočih« ženskih tem: hrepeneče iskanje (pravega) moškega, poroka in rojstvo otroka kot mejna in težko pričakovana momenta v življenju slehernice,Preberi

Toliko, da veste – Bello in gospod Bello nista ena in ista oseba. Oziroma sta. Ne, pravzaprav nista … vraga, težavica nastopi pri besedi “oseba”. V resnici je takole – Bello je pes, gospod Bello pa taisti pes preobražen v moškega, s čimer ima nekaj malega opraviti modra tekočina. Ko v fantovski sobi ob vznožju postelje smrči pes, dobimo prizor s hišnim ljubljenčkom, ko pa se tam znajde smrčeč moški, dobimo problem. Oziroma ga dobita gospod Sternheim,Preberi

Zadnjič smo v knjižnici udarili debato o novih knjigah, kar tako, vsepovprek. Ko je U. razlagala o neki očitno povprečni knjigi, je končno oceno podala takole: “Nisem ravno skakala od navdušenja, ampak povsem za odmet pa le ni.” Ko se je zatem govorilo o očitno prav zares zanič knjigi, je P. potožil: “… ob takih zadevah pa skočim v luft!” Opazite? Hecno, kako knjige pri bralcih očitno sprožajo skakalne vzgibe! Takoj mi je pred očiPreberi

Aleši, za najsvetlejše besede mojih otroških poletij.

Ležimo na Križnikovem kozolcu in gledamo dol na cesto, kjer je pred hišo gospodične Valerce gospod Furlan ustavil svoj zeleni renault 17. Sprašujemo se, kako ima lahko tako star človek tako dober avto. Odprl je prtljažnik in oboja sprednja vrata, nobene nevarnosti ni, da bi koga oviral, ker je v našem mestu samo malo avtov, in šel po potki prek mostička nad jarkom na njen vrt in v hišo.Preberi

Maj je fant pretiranega veselja, osladnih vzorcev, razčustvovanih plesov in homerskega smeha. Živi v večni vzhičenosti in ne jaz ne kdo drug ga ne znamo privesti nazaj na travnike brez rož. Pred hišo si gradi piramido brez vrha, oblaki se izogibajo točke, kjer se nedokončani vrh s svojo nezdravo radostjo zabada v nebo. Edina Majeva temna stran je, da bi lahko ubijal iz ljubezni. Vedno sem ga odganjala od sebe in od njega, pa vkovan v evforijo še naprej polaga kamenje za svojega histeričnega faraona.Preberi

Poslušajte. To so bili dnevi, ko smo na uredništvu mrzlično iskali kavč, da bi na njem sedeli. Kavč je moral biti rabljen in po možnosti podarjen ali vsaj zelo poceni. Iskali smo ga zato, da bi v prostoru, kamor smo ga nameravali postaviti, povečali občutek domačnosti. Ta občutek je na srečo nekaj, kar lahko pričara že banalen kavč. Sploh če je rabljen, lepo ohranjen in poceni. Na kakšen drugačen kavč sploh ne bi pomislili. NaPreberi

Ker se poezija v glavnem dogaja v bolj skritih kotičkih, še najraje na samem, je športno soočenje avtorja s samim sabo lahko presenetljivo doživetje. Kjer prevladuje mnenje, da je poezija tako ali tako nedotakljiva, zavezana višavam, ki jih v resnici nihče niti ne poskuša dosegati, bo tudi zahteva po dobri poeziji nezdružljiva z željo po njeni tehnični dovršenosti. Toda poezija je ravno toliko stvar mišic, kot je šport stvar srca: dobri rezultati so stvar vajePreberi

April je priden in vedno naredi vse tako, kot je treba. Vse ima pospravljeno, prebral je vse klasike in zapoje ti vse simfonije (rad poje in njegov posneti glas vdira v intimo tujih domov, tuji hiševci si v svojih ognjiščih prilaščajo koloraturo njegove krvi). Vsaka stvar je na svojem mestu, sonce v dnevu in mesec v noči, črke na papirju in besede v ustih. Za vse pozna pravo mero, ve, kdaj je konec zgodbe inPreberi

“Če smo ljudje večni projekt, večna uperjenost proti cilju, so drevesa zvesta sidra zbranega mirovanja,” v enem izmed poglavij svoje nove knjige zapiše Milan Dekleva. Odlomek iz Etimologije pozabe, geslo “Drevo”.

Enaindvajsetega marca smo v KUD-u France Prešeren praznovali poezijo. Lepota KUD-ovega tradicionalnega bralnega maratona v čast Unescovega dne poezije je v tem, da ta samotna dejavnost intelektualnih elit enkrat letno sestopi s svojega slonokoščenega stolpa in na široko odpre svoja vrata upokojenkam Iskre Semič, uradnikom upravnih enot, temačnim srednješolcem, lastnikom servisov za popravilo koles, frizerkam in kar je sorodnega življa. Ker se nikdar ne ve, kdaj je morda zadnjič, smo se tudi tokrat zbrali v zadovoljivem številu, pripravljeni  nekaj ur svojega življenja žrtvovati na oltarju besedne umetnosti.Preberi

Prejšnji ponedeljek je z udarnim glasbenim zaključkom nastopilo pet avtorjev različnih generacij, ki imajo s Škucem takšno ali drugačno povezavo, se reče, že nekakšno ali pa tudi sploh nobene. Kolikor je bilo namreč razumeti, je izbor sledil zamislim in povabilom voditeljice, mlajše pisateljice Vesne Lemaić, sicer tudi dejavne (lezbične) aktivistke in tako vsaj posredno povezane s Škucem ter njegovo družbeno-kritično vlogo. Dobro pripravljena voditeljica – ki odra ni zapustila niti med avtorskimi branji, s čimerPreberi

Marec se je že večkrat hotel pognati na oni svet, pa so ga vsakokrat še za časa zalotili, mu vzeli vrv, uplenili pištolo, skrili avtomobilske ključe, ga dvakrat potegnili s tračnic in enkrat s terase. Vedno sem mu pripovedovala žalostne arhetipske zgodbe, ki sem jim priredila srečen konec. Marec, marec, sin moj, zakaj si tako nesrečen? Marec je zdaj vedno pijan, takoj ko zasluti popke forzicij in zavoha mačice na barju, zalije njih in sebe s špiritom in pleše v privid pomladi kot moten otrok, kot naiven pan, kot konec sveta v jecljanju.Preberi