Jesenski zrak je zarezal izpod kril.
Otrok je padel na mehko listje minevanja.
Sladkoba jagod je ošvrknila ustnice.
Polži so se najedali ognjenih zubljev škrlata.
Ena hlačnica je bila privihana.
Novi čeveljci so se sprehajali.
Lasje so mirno siveli, v prsih je plapolal mir.
V krošnji je bilo nešteto neusklajenih plesalcev.
Mirno je zarezal v torto, sladkoba je krhala nož.
Zgodba je vedno razvejana, poljubno se vije.
V kozarcu je ščemel sladek napoj rdečice.
TrpkoPreberi

Esejistika vedno hodi po vrvi, razpeti nad prepadom, zategnjeni na številne mogočne stebre, ki se šopirijo v svojem vzklikanju jasnosti in odločnosti. Pluje nekje po robu književne produkcije, kjer se malo uvršča pod literaturo malo pa še kam drugam, zato govorimo o polliterarni zvrsti ali, kot je ljubše avtorju obravnavane antologije, o miselni prozi. Giblje pa se tudi po robu prepoznavnosti in markantnosti. Na neki način je esejistika zaradi svoje lucidnosti in racionalnosti stalno pretendiralaPreberi

Stanovanje na Libicki ulici, Vinohrady – Praga … večerni mrak v sobi in svetilka na mizi, kjer pišem prvo pismo. Pišem z roko na papir zvezka; skiciram zamisli skozi eros pisave in usmerjam zavest v pripoved. Ko pomislim na pisma v splošnem, me tok povezav odnese v dve smeri iz mojega praškega izhodišča: so »Pisma mlademu pesniku«, ki jih je Rainer Maria Rilke, rojeni Pražan, začel pisati 1903 v Parizu in so v svojem bistvuPreberi

Čudna bitja – ti hribi, poletno zelena ob vznožju plavih
planin, ki se pod jasnino neba, čisto kot potok,
za parom razigranih kanj v krogih visoko
nad temo gozdov z zložnim
korakom odpravljajo
k Alpam; pritajena
poletna sapa
šumi
v zatišje poldneva. Čebele se veselo potapljajo v travnato
morje, k prstenim grebenom, do koralnih cvetov.
Hladna  kaplja potu ti izpod črnih las
polzi na obrv, kjer bo nasedla.
Jeva solato iz sklede,
še svežo zPreberi

Za začetek bi moral povedati nekaj o sebi. Nekaj kot: rojen sem tu in prihajam od tam. Lahko bi začel tudi tako. Toda morda je v tem trenutku najbolje povedati, od kod pišem. Za zdaj pišem iz glave. Glava pa je nasproti ekrana, malce omotična, v dvosobnem stanovanju (Nemci enosobnim stanovanjem pravijo dvosobna) s 47 kvadratinimi metri in balkonom, v ulici Mehringdamm 70, v Berlinu, četrt Kreuzberg, zvezna dežela Berlin, Nemčija.Preberi

Najnovejša zbirka pesnika in gledališčnika, dramaturga, profesorja, kritika Blaža Lukana se po sporočilnosti uvršča med najbolj družbeno-angažirane pesniške stvaritve zadnjega časa pri nas. Svoje apelativnosti niti malo ne skriva, brezsramno, domala brezkompromisno pričakuje pozornost – terja jo že v naslovu, Pričakujem pozornost. – in pika, bi lahko rekli. Pika torej tokrat tudi na naslovnici, ne zgolj v naslovu vsake posamezne pesmi zbirke, kot smo bili priča v zbirki Sentence o dihanju. To preprosto ločilo, kiPreberi

Brez začetka ni nadaljevanja – kdo ali kaj so torej naslovni lihožerci? Bitja, ki niso niti živali niti ljudje, pač pa s slednjimi bivajo tesno povezana, v kar jih silijo njihove prehranjevalne navade; v slast jim grejo predvsem leve nogavice, pod nogavice pa gre razumeti tudi otroške žabice, hulahupke, dokolenke in druge sorodne vrste, prisegajo pa na bio in eko, kajti nič jim ne tekne bolj kot naravni bombažni in volneni grižljajčki. V kolikor stePreberi

Serija dogodkov Knjigokup, ki se bo še nekaj tednov (do 18. oktobra) odvijala v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani, skuša sporadično odgovarjati na razna vprašanja o knjigi. Res o knjigi, saj so večeri posvečeni večini prisotnih v komunikacijskem krogu knjige, še največkrat pa izostane avtor. Seveda je to pri prevladujoči shemi literarnih večerov z avtorjem na piedestalu zelo dobrodošlo, še posebej ker se zdi, da je javnost o tovrstnih tematikah precej slabo poučena. Le to, da je občinstvo na dogodek načeloma prihitelo neposredno iz svojih pisarn na založbah ni tako razveseljujoč podatek, pa vendar.Preberi

Polagam laminat.
Zaslužil bom
sto petdeset evrov,
kar je trideset manj,
kot znese mesečni račun za vrtec.
Dva dni
polagam laminat,
dva dni zlagam gladke plošče,
ulite iz mešanice plastike
in lesnega odpada,
v plastičen pod.
Na daleč
pravi parket iz hrasta,
nobena imitacija.
Položim,
pomerim,
odžagam
in stisnem v gladko površino,
do milimetra natančno,
nobene špranjice,
popoln spoj,
še od blizu
komaj viden,
kot izgubljena nit.
Dva dni
se za mano veča
vedno večjaPreberi

Anton preživlja počitnice z babico in dedkom v kampu ob jezeru, kar se utegne zdeti idilično, a ima za fanta, ki sovraži jezera, eno veliko pomankljivost – tem počitnicam manjka bazen! Po nesrečnem spletu okoliščin tako Antona dan za dnem muči vročina, dobi pa vsaj novega prijatelja, ki sliši na ime Piraja. Gre za manjšega ostriža, ki ga je fant rešil gotove smrti; če ne bi posegel v razvoj dogodkov, bi Piraja namreč postal vabaPreberi

Ne maram kritiške vzvišenosti, ki se neizbežno razbira v ozadju floskul, kakršna je »odlična ideja, slabša izvedba«, ker navadno izpade kot poceni pridiganje avtorjem, kako naj pišejo, pri čemer kritik vzpostavlja nekakšno potencialno oziroma alternativno sedanjost, v kateri bi knjiga lahko bila napisana tudi drugače. To je problematično zlasti, ker se pri tem pogosto naslanja bolj na lastno prakso literarnega ustvarjanja ali, morda še huje, na umišljeno zmožnost le-tega kot pa na dejanske lastnosti obravnavanegaPreberi

»Ja, kar za mano ljubice, kar za mano, hopla … gremo, gremo,« jima je pomahal in se čutno odzibal naprej. Bok v levo, bok v desno, pogled nazaj, zapeljiv nasmešek, pomežik Frideriku. Ariana ga je bila vajena in se sploh ni pustila motiti, samo pohvalila je njegovo izbiro toalete za to popoldne. Ozka roza majica s kratkimi rokavi, spredaj pa poslikana z mačkami. Lepo se je prilegala na njegovo mišičasto postavo, poleg tega je roza tako lepo poudarila modrino oči in se ujemala z blond kodri, ki si jih je ves čas zapeljivo navijal med prsti.Preberi

Poezija v Veliki Britaniji doživlja spremembe. Tradicionalni pojem literarnega kanona, ki ga po navadi oblikuje peščica posameznikov, je že nekaj časa podvržen izpodbijanju. Novi založniki se namreč vse bolj zavzemajo za izdajo bolj eksperimentanih in do zdaj bolj ali manj neupoštevanih avtorjev in avtoric. Enoznačna definicija odličnosti, ki so jo pri življenju držale »mainstreamovske« založbe, tako izginja in v središče pozornosti se seli vse, kar diši po neodvisnosti, razdrobljenosti in bolj prvinski plemenskosti.Preberi

za Louise D.

Narišem stol
in usedeš se nanj.

Omenim sonce
in pomežikneš z očmi.

Sanjam o mizi
in prisedeš k jedi.

Izrečem besedo voda
in z njo si splakneš usta.

Izmislim si nekaj o ljubezni
in podariš mi nasmeh.Preberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Čeprav že nekaj časa nisem napisala ničesar o Kapitanu Gatniku, to seveda ne pomeni, da superjunak v gatkah, ki ga lahko (pst!) onesposobi že navadna vodna pištolca, lenari in si tu in tam ne da opravka z reševanjem sveta. Pravzaprav ima tako polne roke dela, da je uspel ameriški avtor in ilustrator Dav Pilkey z njegovimi vrtoglavimi akcijami napolniti že deseti epski roman! Tako kot pri predhodnih devetih si tudi pri tem zavozlamo jezik, predenPreberi

V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija se namreč nevrotično loteva novih in novih začetkov romanov. V ozadju se (k svojemu koncu) odvija njena zbledela zveza s prizemljenim Draganom, ko spozna karizmatičnega Feliksa, »razočaranega mladega kantavtorja«. Drug v drugem prepoznata zaveznika v kritiziranju etablirane kulturniške scene; perfekcionistična Sofija, ki tako vestno briše prah v stanovanju, kot brišePreberi

Mladinski roman Varuh spominov (The Giver, izšel 1993) sodi v žanr literarne futuristike, natančneje utopije. Ogrodje zgodbe je tako dobro poznano in že večkrat preigrano. Nekje v nedoločljivi prihodnosti je človeštvo spoznalo svoje napake, jih ozavestilo (poznamo jih tudi danes, pa nam to ne pomaga kaj prida) in doseglo tisto stopnjo razsvetljenstva, o kateri je tako vneto sanjal Immanuel Kant: izhod iz nedoletnosti na podlagi razumske presoje. Tako se v romanu srečamo z »novim krasnimPreberi

Zgodilo se bo,
bržkone se bo,
da ne boš prepoznal
prstov na svojih rokah.

Sonce bo sijalo,
prekrasna pomlad.

Otroci so odšli,
vsak po svoje,
rodilo se je,
znova otroštvo.

Roke trepetajo,
v strop strmiš,
preklinjaš ga –Preberi

Vsak resen bralec gotovo pozna Piko Nogavičko (če je pa ne, naj o tem raje modro molči in gre nadoknadit zamujeno), manj znano pa je verjetno dejstvo, da so v petdesetih letih prejšnjega stoletja nastali tudi stripi o tej danes kultni knjižni junakinji, ki se gladko požvižga na manire, ki pritičejo mladim damam, ki svojega konja z lahkoto prenaša nad glavo in živi z gospodom Fickom, ki je nihče drug kot opica. V tokratni knjigiPreberi