V četrtek je v klubu Daktari gostoval avtorski projekt igralke Mince Lorenci, v katerem je ta »ugledališčila« poezijo naslednjih domačih pesnic: I. Simonović, S. Vegri, M. Škorjanec, Majarčičeve, N. Maurer, B. Korun, L. Poljanec, M. Kačič, F. Trojanšek, M. Vidmar, S. Hrastelj, A. Novak in M. Krese. Režiserka v 45 minut trajajoči predstavi zaobjame večino »žgočih« ženskih tem: hrepeneče iskanje (pravega) moškega, poroka in rojstvo otroka kot mejna in težko pričakovana momenta v življenju slehernice,Preberi

Toliko, da veste – Bello in gospod Bello nista ena in ista oseba. Oziroma sta. Ne, pravzaprav nista … vraga, težavica nastopi pri besedi “oseba”. V resnici je takole – Bello je pes, gospod Bello pa taisti pes preobražen v moškega, s čimer ima nekaj malega opraviti modra tekočina. Ko v fantovski sobi ob vznožju postelje smrči pes, dobimo prizor s hišnim ljubljenčkom, ko pa se tam znajde smrčeč moški, dobimo problem. Oziroma ga dobita gospod Sternheim,Preberi

Zadnjič smo v knjižnici udarili debato o novih knjigah, kar tako, vsepovprek. Ko je U. razlagala o neki očitno povprečni knjigi, je končno oceno podala takole: “Nisem ravno skakala od navdušenja, ampak povsem za odmet pa le ni.” Ko se je zatem govorilo o očitno prav zares zanič knjigi, je P. potožil: “… ob takih zadevah pa skočim v luft!” Opazite? Hecno, kako knjige pri bralcih očitno sprožajo skakalne vzgibe! Takoj mi je pred očiPreberi

Aleši, za najsvetlejše besede mojih otroških poletij.

Ležimo na Križnikovem kozolcu in gledamo dol na cesto, kjer je pred hišo gospodične Valerce gospod Furlan ustavil svoj zeleni renault 17. Sprašujemo se, kako ima lahko tako star človek tako dober avto. Odprl je prtljažnik in oboja sprednja vrata, nobene nevarnosti ni, da bi koga oviral, ker je v našem mestu samo malo avtov, in šel po potki prek mostička nad jarkom na njen vrt in v hišo.Preberi

Maj je fant pretiranega veselja, osladnih vzorcev, razčustvovanih plesov in homerskega smeha. Živi v večni vzhičenosti in ne jaz ne kdo drug ga ne znamo privesti nazaj na travnike brez rož. Pred hišo si gradi piramido brez vrha, oblaki se izogibajo točke, kjer se nedokončani vrh s svojo nezdravo radostjo zabada v nebo. Edina Majeva temna stran je, da bi lahko ubijal iz ljubezni. Vedno sem ga odganjala od sebe in od njega, pa vkovan v evforijo še naprej polaga kamenje za svojega histeričnega faraona.Preberi

Poslušajte. To so bili dnevi, ko smo na uredništvu mrzlično iskali kavč, da bi na njem sedeli. Kavč je moral biti rabljen in po možnosti podarjen ali vsaj zelo poceni. Iskali smo ga zato, da bi v prostoru, kamor smo ga nameravali postaviti, povečali občutek domačnosti. Ta občutek je na srečo nekaj, kar lahko pričara že banalen kavč. Sploh če je rabljen, lepo ohranjen in poceni. Na kakšen drugačen kavč sploh ne bi pomislili. NaPreberi

Ker se poezija v glavnem dogaja v bolj skritih kotičkih, še najraje na samem, je športno soočenje avtorja s samim sabo lahko presenetljivo doživetje. Kjer prevladuje mnenje, da je poezija tako ali tako nedotakljiva, zavezana višavam, ki jih v resnici nihče niti ne poskuša dosegati, bo tudi zahteva po dobri poeziji nezdružljiva z željo po njeni tehnični dovršenosti. Toda poezija je ravno toliko stvar mišic, kot je šport stvar srca: dobri rezultati so stvar vajePreberi

April je priden in vedno naredi vse tako, kot je treba. Vse ima pospravljeno, prebral je vse klasike in zapoje ti vse simfonije (rad poje in njegov posneti glas vdira v intimo tujih domov, tuji hiševci si v svojih ognjiščih prilaščajo koloraturo njegove krvi). Vsaka stvar je na svojem mestu, sonce v dnevu in mesec v noči, črke na papirju in besede v ustih. Za vse pozna pravo mero, ve, kdaj je konec zgodbe inPreberi

“Če smo ljudje večni projekt, večna uperjenost proti cilju, so drevesa zvesta sidra zbranega mirovanja,” v enem izmed poglavij svoje nove knjige zapiše Milan Dekleva. Odlomek iz Etimologije pozabe, geslo “Drevo”.

Enaindvajsetega marca smo v KUD-u France Prešeren praznovali poezijo. Lepota KUD-ovega tradicionalnega bralnega maratona v čast Unescovega dne poezije je v tem, da ta samotna dejavnost intelektualnih elit enkrat letno sestopi s svojega slonokoščenega stolpa in na široko odpre svoja vrata upokojenkam Iskre Semič, uradnikom upravnih enot, temačnim srednješolcem, lastnikom servisov za popravilo koles, frizerkam in kar je sorodnega življa. Ker se nikdar ne ve, kdaj je morda zadnjič, smo se tudi tokrat zbrali v zadovoljivem številu, pripravljeni  nekaj ur svojega življenja žrtvovati na oltarju besedne umetnosti.Preberi

Prejšnji ponedeljek je z udarnim glasbenim zaključkom nastopilo pet avtorjev različnih generacij, ki imajo s Škucem takšno ali drugačno povezavo, se reče, že nekakšno ali pa tudi sploh nobene. Kolikor je bilo namreč razumeti, je izbor sledil zamislim in povabilom voditeljice, mlajše pisateljice Vesne Lemaić, sicer tudi dejavne (lezbične) aktivistke in tako vsaj posredno povezane s Škucem ter njegovo družbeno-kritično vlogo. Dobro pripravljena voditeljica – ki odra ni zapustila niti med avtorskimi branji, s čimerPreberi

Vse pozne obiskovalce ponedeljkovega pogovora z nominiranci za nagrado fabula – tokrat so jo podelili že sedmič, drugič zapored pa je ostala “doma”, v rokah avtorja Študentske založbe, ki je tudi organizatorka festivala – je prijetno presenetil odličen obisk, saj smo Klub CD na tovrstnih dogodkih le redko videli tako poln.Preberi

Marec se je že večkrat hotel pognati na oni svet, pa so ga vsakokrat še za časa zalotili, mu vzeli vrv, uplenili pištolo, skrili avtomobilske ključe, ga dvakrat potegnili s tračnic in enkrat s terase. Vedno sem mu pripovedovala žalostne arhetipske zgodbe, ki sem jim priredila srečen konec. Marec, marec, sin moj, zakaj si tako nesrečen? Marec je zdaj vedno pijan, takoj ko zasluti popke forzicij in zavoha mačice na barju, zalije njih in sebe s špiritom in pleše v privid pomladi kot moten otrok, kot naiven pan, kot konec sveta v jecljanju.Preberi

Andrej Medved – pesnik, esejist in filozof, urednik in prevajalec, umetniški vodja Obalnih galerij Piran – je izdal že čez trideset pesniških zbirk. Najnovejša med njimi je izšla pri Literaturi v zbirki Prišleki. O njej in o svojem ustvarjanju je Andrej Medved spregovoril za Literaturin obveščevalnik.

Veronika Simoniti, ki je začela pisati kot pravljičarka, je za posamezne zgodbe prejela nekaj nagrad in bila večkrat nominirana. Uvrstila se je v peterico nominirancev za prvenec in bila med štirimi nominiranci festivala Fabula. Njen prvenec je zbirka dvajsetih kratkih zgodb Zasukane štorije, ki je pri Literaturi izšla 2005, njena druga knjiga, Hudičev jezik, pa je prav tako pri Literaturi izšla pred kratkim. Veronika je o knjigi, jeziku in morju spregovorila tudi za Literaturin obveščevalnik.

Februar je droben fantič zlatih las, plašen in minljivih besed kot šampanjčevi mehurčki. Njegova govorica je tiha, nikoli nisem dobro slišala, kaj mi hoče dopovedati. Vedno se me je držal za krilo in odganjala sem ga v njegovo dobro. Našel si je vroče, možačasto dekle slamnatih las in s sirkovim krilom. Zdaj se drži tega in ona pometa z njim, kot se ji zljubi. Kadar zamahne s sirkovim krilom, naredi tak veter, da odnaša ljudi v paradiž, purgatorij in pekel.Preberi

Marcello Potocco, ki je doktoriral iz primerjalne književnosti in literarne teorije, je doslej izdal štiri pesniške zbirke: Lila (Mondena, 2002), Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih (LUD Literatura , 2005), Popravki pesniške zbirke (LUD Literatura 2007) in – ta je še sveža – Via Francigena. Potocco, ki predava na koprski Fakulteti za humanistične študije, je za Literaturin obveščevalnik odgovoril na nekaj vprašanj o novi knjigi.Preberi

Spomnim se, da je Brane Mozetič pred leti v nekem intervjuju dejal, da se poezijo spodobi pisati v postelji. Kakšno je tvoje stališče? Kolikor je razumeti, naslovna pesem tvoje zbirke v postelji ni nastala po lastni izbiri?Preberi

Miklavž Komelj, ki je pri Literaturi izdal tudi nagrajeno pesniško zbirko Nenaslovljiva imena, je pred kratkim dočakal še izid svoje najnovejše zbirke, Roke v dežju. Za Literaturino spletno stran je natančno odgovoril na nekaj vprašanj, celoten, nekoliko daljši intervju, pa lahko preberete spodaj.Preberi

Januar se je rodil slep v brezmadežnosti novega ledu in postal delavec v gledališču. Najprej je bil telefonist, po žicah je pošiljal semena nesporazumov in zametke pobotanj. Ko so ugotovili, da gre vedno za svetlobo, je postal usmerjevalec reflektorjev, najbolje se je znašel pri Čehovu in enodejankah. Bil je visok in slok fant zelenih oči, ambiciozne brade in z ostrim nosom: vonj mu je nadomeščal vid. Oranžno barvo je vohal kot pozno vino, modra jePreberi