(Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.) Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.

Jaz sem svoja sestra
jaz te ljubim
ampak sem moški
mi je rekel
lahko mi rečeš lezbijčar
ime mi je Tehero
totalne ljubezni
danes samo mir
v rokah nosim sonce
ampak ne reci mi …
sladki abjuz
sladko vzhodno telo
ne reci spet unheimlich
ne reci spet schaulust
mož iz belih kožPreberi

Dva človeka skratka nimava pojma, za kaj gre, medtem ko je, vsaj tako se zdi, marsikomu popolnoma jasno. Zamrznil se bom, vam povem. Boste že videli, nič se ne bo zgodilo. To bo še tvistov ta teden, nismo še končali. Pa to ne morš verjet, nje. Ablast, Ablast, Ablast, samu ablast ablast in ablast.

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

Otožna sem, ker vem, da ta pesem ne bo nikdar mojstrovina,
Čeprav razume,
Kako nemočen je človek v rokah usode,
Da je zahod veličasten, ker propada,
Da je Pariz mesto, ki se ga splača opisati,
Da ljudje z arogantno, a neodpravljivo gesto
Pozivamo majhne stvari, naj služijo v svoji priročnosti,
In parke, naj izkazujejo svojo poslušnost urbanistom,
Da gradimo domove v negostoljubnem svetu,
Da nosimo svojo žalost kot dragocen nakit,
Da v ljubezni slabo izbiramo in umremo mladi.Preberi

Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let starejši Pribančev Jurko. Barbara je bila mladenka trdne volje in krepkega značaja, a pred rohnenjem in udarci svojega od močeradovca zamaknjenega očeta se ni mogla uspešno obraniti. In tako je pri osemnajstih letih prestopila prag svoje nove domačije, kjer jo je odprtih rok pričakal njen šest let starejši ženin, Pribančev Jurko.Preberi

Leživa na postelji in berem ji iz Zbranih del.
Ne razume vseh besed moje polomljenje angleščine,
ampak vseeno posluša do konca. Potem mi pogleda
v oči in pripomni, da sploh niso tako temne.
Ampak kot maroni, se zasmeji. Reče, da si že
dolgo želi, da bi jih skupaj jedla. Kmalu bo jesen,
lahko jih bova, ji odvrnem. Iz kopalnice se vrne v majici,
ki ji sega skoraj do kolen. Prepogne se, ker nekaj išče,
dovolj,Preberi

Če bi hotel začeti na samem začetku, bi se moral vrniti tja daleč v Had, pa ne zato, ker bi me kako posebno zanimala taksonomija troglavih psov ali poklicne deformacije brodarjev, zgolj zato, ker se je takrat vse začelo. Sem neposredni potomec zemlje in sonca, otrok vode in zraka, moj visoko spoštovani in nadvse častivredni prednik pa je bila neka alga. Lahko bi se spuščal v podrobnosti svojega družinskega drevesa, a naj zadostuje, da semPreberi

Spet se je končalo neko leto in tega se bomo spominjali po kakšnem drobižu, kulturnem ali pa naturnem, saj je vseeno; bilo je par dobrih koncertov, predstav, novih knjig, ali pa so obilno rasle gobe. Še rajši pa bomo na to hitro pozabili in se posvetili prihodnosti. Prihodnost pa je negotova, tako kot vedno. Kdo si je še pred dobrim mesecem mislil, da bodo čez štirinajst dni ljudje na ulicah zahtevali glavo nekega politika, kiPreberi

Žaba in policaj. Lahko bi bil naslov kake zgodbice za otroke,
brez moralke. Lahko pa bi bila tudi za odrasle:
Policaj (oddelek za droge) ne razume žabe, ki se zadeva,

medtem ko moderna poezija sklada svoje štiri kvartete
in polaga drva na ogenj – dežela zmrzuje,
z žlebov visijo sveče –, da bi nas vsaj malo ogrela.Preberi

Pravo finsko tihožitje: veliko narave, kopanje v jezerih, vikend hišice, požrtije ali vsaj izdatni prigrizki, savnanje … In roadtrip. Seveda ne navaden, pač pa razbojniški. Razbojnikovi štejejo pet članov … dokler ne ugrabijo šeste – Ajde, ki ugrabitev sprejme precej hladnokrvno: »Drugi teden junija so me ugrabili. Še dobro, da so me. Obeti za poletje so bili tako ali tako slabi.« In kakor se kmalu navduši nad novo druščino, tako se tudi Hilda – vratolomna voznicaPreberi

V eni izmed zadnjih oddaj X-Factor, v kateri nadobudni ameriški pevci tekmujejo za nagrado petih milijonov dolarjev, je superzvezdnica Rihanna skoraj pretreseno priznala, da ji je eden izmed tekmovalcev še posebej pri srcu, ker čuti, da mu ne gre toliko za zmago kot za umetnost samo. V literarnem performansu, ki ga je Aleš Šteger izvedel na Trgu republike 21. decembra, pa je menda šlo ravno za nasproten proces. V ospredju ni bil toliko tekst kotPreberi

Brez kape si pomladni dan,
greš med breze, kristalni veter
je na potki, zaviti v skorjast sneg.
Skoz in skoz si nedoločen od dotikov.
Tvoje srce bije kot jazzist z odprtimi očmi.
Tvoje roke se valijo po zraku,
se valijo na sonce, pod odejo tanke volne.
Jezik se mi je zalepil na nebo. Jezik mi je pokazal jezik.
Čisto mehko. Kot jazzisti, ki se s čeli naslonijo
na zrak. Jazzisti, ki ne štejejo in sePreberi

Slavček ugleda granatno jabolko in granatno jabolko zasliši slavčka; prvi si poželi, kar ima drugi, drugi, kar ima prvi. Znano? A imamo, kar nam je dala narava, in s tem moramo živeti, kot najbolje zmoremo. Knjiga Slavček in granatno jabolko šteje le malo (na moč poetičnih) besed, a kljub temu pripoveduje o velikih stvareh: o lepoti, očaranosti, prevzetosti, samosvojosti. Pravzaprav je takšna stvar – lepa, samosvoja, ki priteguje pogled. Slikanico namreč krasijo ilustracije, ustvarjene vPreberi

December je enciklopedist. V svoji sobi ima predalčke s paličkami na sredi, na katere so nataknjeni listki. Predalnik A je za botaniko, predalnik B za humanistične vede, predalnik C za okultne. In tako naprej. Vse znanje sveta bi rad imel v tej sobi, vse bi moralo biti razporejeno, urejeno, sistematizirano, klasificirano. Tako bi bil svet v redu in harmoniji. Rekla sem mu, da to ne gre, pa me je odpravil, češ da je zrasel v družini, kjer je bilo vse v najboljšem možnem redu, še sinov da je bilo dvanajst kot mesecev v letu.Preberi

Z okrogle mize »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« v organizaciji Pogledov, ki jo mnogo bolje, kot bi jo zmogel sam, povzema prispevek E. V. na spletni strani, sem prinesel predvsem eno:

Točko, ki je bila na njej pravzaprav odsotna oziroma so se je udeleženci dotaknili zelo mimogrede: sodelovanje med avtorjem in urednikom – oziroma, kot je najbrž jasno, njegovo presenetljivo odsotnost.Preberi

Če bi kolonade, vse okrasje
in zvonove pretopili v možnosti,
jih zaupali možem v ozadju,
bi bila mesta drugačna
in življenje bi se odvrtelo
nekam drugam.

Če bi nad bronasta vrata
v začetku poslali nekaj takega,
kot je Carravagiov demon,
bi zasijalo nekaj svetlejšega.
Zloščilo bi sivino s pročelij
in odprlo okno sleherne hiše,
od koder bi se razlegalo
novo nebo.Preberi

Dobre zamisli, dober razgovor, toda ozračje je bilo še vedno pesimistično. Le livre Slovène oziroma Litterae Slovenicae, kot se revija, ki jo izdaja Društvo slovenskih pisateljev, imenuje po letu 1991, je bila označena kot projekt, ki v petdesetih letih svojega delovanja ni doživel pravega odziva. Revija nima pravega receptorja, distribucijske mreže, so se strinjali udeleženci okrogle mize dr. Vladimir Pogačnik, Jani Virk in Andrej Medved, vsi v določenih obdobjih tudi uredniki revije. »Ne moremo živetiPreberi

Kolikor vem, je tvoja knjiga nastajala kar nekaj časa. Spomnim se denimo pesmi “Žehta”, s katero si sodelovala – in zmagala – tudi na pesniškem turnirju; v tem času bi kateri drugi pesnik napisal in izdal že več zbirk … Si se zavestno odločila, da bo knjiga nastajala počasi, v svojem ritmu, ali si jo pisala v valovih, ki so zajeli tudi starejše tekste?Preberi