Memento mori 

Lara Paukovič

Vsak dan je lahko dan lastne smrti – in nekoč neki dan tudi bo, kot moj oče ni mogel vedeti, da se bo zadnjič prebudil ravno v 9. oktober 2018.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
    • Moški pri tridesetih

      Andrej Hočevar

      1

      Moški, ki bomo pri štiridesetih kupovali nove
      teniške loparje, posebne gramofonske igle in prve
      vozovnice za v Indijo, si pri tridesetih zavezujemo copate

      za tek in izginjamo v svetlobo zgodnjega večera.
      Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo,
      nas vedno znova pričaka doma, kamor se vrnemoPreberi

      12. oktobra 2012 | Branje Poezija | Komentarji (2)

    • Oktober

      Veronika Simoniti

      Oktober te ne pusti pri miru. S svojo pojavo te zajame kot vihar in odnese v svoje predstave, kjer je ogrlica telefonska napeljava, cvetovi sivke so posušeni gozdni sadeži in starost je mladost. V svojo silaško abstrakcijo te zaplete kot v govor o finih elektronkah. V tem hipu uživa samo zato, da lahko govori o pretresljivi nostalgiji, o nekdaj nabuhlih zapestjih svojih otrok, ki so zdaj mršava, o nekoč nabreklem pomladanskem krompirju, ki je zdajPreberi

    • Broška v obliki dveh rož

      »Ker je naša pisateljska država republika«, Trstenjak, 1872. – Proslava ob 140-letnici DSP-ja. Ljubljana, Cankarjev dom, 4. 10. 2012.

      Gabriela Babnik

      Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi

    • Premoga je še dosti, pare pa zmanjkuje

      Brane Mozetič, Mesta ure leta. Ljubljana: ŠKUC, 2011. (Lambda)

      Tim Uršič

      »in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskatiPreberi

      3. oktobra 2012 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Lamb: Best kept secrets, Lullaby

      Iz cikla: Narejeno iz metala in kamnov

      Ivana Komel

      Včasih pride kakšno jutro,
      ko se vse želje zlijejo v eno samo,
      ki ti jo želim zaupati.

      Raztrešči me kot najboljši šampanjec
      ob svojo usidrano srečo.

      Naj se črepinje mojega bitja
      razblinijo kot boleči spomini.

      Naj bo nič mene in polno tebe
      and always and forever we’ll be free.Preberi

      1. oktobra 2012 | Branje Poezija | Komentarji (1)

    • Ljubljana Tales

      Ljubljana, Trubarjeva hiša literature, 25. 9. 2012

      Jernej Županič

      In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago narediti, kar je naredil Dickens z Londonom: ko je torej popolnoma jasno, da se Ljubljana ljubljanskih ali London londonskih zgodb ne more vzpostaviti iz z vseh vetrov pobranih delc, temveč je to stvar opusa: Dickensov London, Nerudova Praga, Joyceov Dublin, kar je še takega … Podoba mesta vznikne iz posameznikovihPreberi

    • J. P. Martin in Quentin Blake: Stric

      Gaja Kos

      Stric je brezmejno bogat slon, ki je diplomiral na filozofski fakulteti. Dandanes precej neverjetna kombinacija, kajne, ampak neverjetnost, nenavadnost, nesmiselnost in čudežnost so Martinovi (1879) zaščitni znaki. Stric obožuje izdatne prigrizke in se ne more upreti ničemur, kar je mogoče metati okrog. Živi na Domačevem in je nekakšen tiran, ki pa z veseljem pogosto in bogato obdaruje svoje prijatelje in privržence. Sovražni tabor predstavljajo prebivalci Hude luknje, ki ga hočejo strmoglaviti, ampak roko na srce,Preberi

      24. septembra 2012 | Kritika, komentar Trampolin | Komentarji (0)

    • 140 let Društva pisateljev v alternativnih vonjih mete in bora

      Ljubljana, Slovenska Filharmonija, 11. 9. 2012

      Barbara Pogačnik

      Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo,Preberi

    • September

      Veronika Simoniti

      September je medel in povprečen; ko me vsi sinovi pridejo obiskat za novo leto, moram vsakokrat posebej pobrskati po spominu, kdo da že je. On mi zadovoljno nosi banalna darila, morske valove, albume znamk iz vsakdanjih dežel, ki jih je obiskal med letom, šatulje z barvnimi svinčniki in svoj posušeni jok. Spoštovana mama, mi reče, ko pride, s spoštovanjem, se poslovi, ko odhaja.Preberi

      17. septembra 2012 | Literaturin koledar | Komentarji (1)

    • Dež, zvoki mest, zmeda med jeziki

      Branje udeležencev prevajalske delavnice Zlati čoln (Ljubljana, 31. 8. 2012, Trubarjeva hiša literature)

      Barbara Pogačnik

      Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi

    • Fran Milčinski in Ana Razpotnik Donati: Kako so si Butalci omislili pamet

      Gaja Kos

      Butalci so itak legende. Mislim, ti, ki si jih je omislil Milčinski. S pametjo so sicer bolj na slabem, ampak ostalega imajo na pretek. Pa še to nevšečnost se da menda odpraviti, saj naj bi bilo za denar naprodaj vse. Vrli Butalci se, kot se spodobi, “pametno” lotijo kupovanja pameti in pri tem zabavajo bralce vseh jakostnih stopenj pameti, kajti je že tako, da se tuji neumnosti z lahkoto smeji vsak in da je obPreberi

      10. septembra 2012 | Kritika, komentar Trampolin | Komentarji (0)

    • Nomadstvo kot vrednota

      Mednarodni festival Vilenica. Slovenija, 5.–9. 9. 2012

      Manca Klun

      V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, kjer sta nastopila Dorota Masłovska iz Poljske in Marko Sosič, za vmesne predahe med branjem in pogovarjanjem pa je poskrbel Aleš Hadalin z interpretacijami ljudskih pesmi. Večer, zastavljen precej tradicionalno (predstavitev, vprašanja, branje v kulturnem domu), je povezovala Magdalena Svetina Terčon, ki je imela za oba pisatelja pripravljenih nekaj vprašanj,Preberi

      10. septembra 2012 | Na torišču | Komentarji (0)

    • Najlepša slovenska beseda?

      Dnevi poezije in vina na Ptuju, otvoritveni večer, 22. 8. 2012

      Julija Potrč

      Zasanjani oblački, ki s plakatov in zloženk vabijo na srečanja s sodobnimi pesniki z vsega sveta in z njihovo poezijo, so se letos poleti tretjič ustavili nad Ptujem. Nekaj melanholije za Medano in čarobnostjo Goriških Brd je ostalo, a po drugi strani se Ptuj zaradi boljše infrastrukture, večjega števila kapacitet in, nenazadnje, bistveno večjega števila obiskovalcev na branjih in drugih dogodkih lahko ne le primerja z nekdanjo prestolnico Dnevov poezije in vina, temveč jo vPreberi

      3. septembra 2012 | Na torišču | Komentarji (0)

    • Relevantnost poezije med zasebnim in političnim

      Zaključni dan festivala Dnevi poezije in vina. Ptuj, 25. 8. 2012

      Andrej Hočevar

      Ko so organizatorji festivala Dnevi poezije in vina briške griče – kjer se je vino s pesniki razumelo nemara bolje kot njihovi preponosni vinarji – zamenjali za poezije potrebni Ptuj, si ni bilo lahko predstavljati, kako bo na Vrazov trg preneseno tudi vzdušje. V tretjem letu in z novim vodstvom je bil uspeh ponovno potrjen, presežki pa, kot zmeraj, v razlikah. Ne nazadnje Dnevi poezije in vina odgovarjajo predvsem na vprašanje sodobne svetovne poezije, poPreberi

      28. avgusta 2012 | Na torišču | Komentarji (0)

    • Avgust

      Veronika Simoniti

      Avgust je otožen in sanjav, tak je, odkar se mu je pred očmi podrla hiša in mu pod sabo pokopala ženo in otroke. Od takrat piše neznosne pesmi in ima nepopisne misli. Od takrat s trebuhom na zemlji in ušesom na tleh posluša, ali se mogoče ne bliža potres, na konicah prstov stoji in se napreza k nebu, napenja se, da bi slišal, ali morda ne pada kje kak komet, vsak dan hodi po nasvetPreberi

      27. avgusta 2012 | Literaturin koledar | Komentarji (1)

    • Newyorški umetniški koridorji

      Leonora Flis

      Ne poznam New Yorka Scorsesejevih filmov. Poznam očiščeno, post-Giulianijevo verzijo, ki z Ulicami zla, Taksistom, Pobesnelim bikom in Dobrimi fanti nima kaj dosti skupnega. Razen zapisov in obledelih fotografij na stenah hiš, ki so gostile gangsterje, prekupčevalce, zvodnike in boeme. In tiste, ki so bili vse obenem. Počiščena verzija New Yorka na primer pomeni, da spodnji konec Manhattna, tako na vzhodni kot na zahodni strani otoka, ni več prizorišče delovanja mamilaških tolp in nabora vbodnihPreberi

      25. julija 2012 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Teža človeških odločitev za kulisami zgodovine

      Drago Jančar, To noč sem jo videl. Ljubljana: Modrijan, 2011.

      Robert Simonišek

      Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, karPreberi

      23. julija 2012 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Julij

      Veronika Simoniti

      Julij je najmočnejši med brati. Pohištvo premika kot za šalo in s pogledom tre trd fižol. Če te objame, se ti stemni pred očmi in kot uvela roža omahneš v nočno moro. Tako močen je, da premika datume in s sapo prestavlja zvezde. Odselil se je na morje in si s pestjo vsekal zaliv, izruval ciprese in odlomil skale, ki so mu delale napoto. Z betonsko barko, pogreznjeno do dna, brazda po algah in z očmi lovi hobotnice. Pred kamnito hišo ima mravljišče pod steklenim zvonom, pravi, da se s čokatimi prsti od mravelj uči šivati tišino.Preberi

    • Žrtvovani občutek za veter

      Feri Lainšček: Jadrnica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. (Nova slovenska knjiga)

      Gabriela Babnik

      Roman Ferija Lainščka z všečnim naslovom Jadrnica intonira naslednji prizor: oče ob oknu, obsijan z zunanjo svetlobo, in deklica, ki zaradi bombnikov čuti, da se je svet pod njenimi nogami zamajal in da se bo začel sesipati vase. Ker je oče, ki se je v času osamosvajanja Slovenije znašel na napačni strani, ni zmožen zaščititi, po njenem torej zaustaviti bombnikov, in ker prav tako kot ona občuti strah, se počuti prevarano. Zgodi se sicer, da oče kmalu po tem dogodku umre in tako postane lik iz dekličinega otroškega spomina.Preberi

      11. julija 2012 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Iz ljubezni do obrti

      Razmišljanje Karle Kelsey o stanju ameriške kritike

      Karla Kelsey

      Karla Kelsey, avtorica prve objave v nizu Literaturinih naročenih kritik iz tujine, ki sicer na Susquehanna University predava kreativno pisanje, je za Literaturino spletno stran strnila nekaj svojih misli in izkušenj o stanja literarne kritike v ZDA, kjer je, kolikor vemo, literarna scena precej razgibana – po načinu objavljanja in izdajanja pa se od naše tudi razlikuje. Toda, kot je opozorila Kelseyeva, ravnotežje ameriške literarno-kritiške pokrajine ni brez motenj. V svojem razmišljanju se Kelseyeva tako dotakne implicitnih vprašanj glede priložnosti za objavo, spletnih revij in blogov, prepoznavnosti kritikov v javnosti in sploh razmerja med pesniki, kritiki in akademiki.Preberi

      9. julija 2012 | Kritika, komentar | Komentarji (0)