Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo,Preberi

September je medel in povprečen; ko me vsi sinovi pridejo obiskat za novo leto, moram vsakokrat posebej pobrskati po spominu, kdo da že je. On mi zadovoljno nosi banalna darila, morske valove, albume znamk iz vsakdanjih dežel, ki jih je obiskal med letom, šatulje z barvnimi svinčniki in svoj posušeni jok. Spoštovana mama, mi reče, ko pride, s spoštovanjem, se poslovi, ko odhaja.Preberi

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi

Butalci so itak legende. Mislim, ti, ki si jih je omislil Milčinski. S pametjo so sicer bolj na slabem, ampak ostalega imajo na pretek. Pa še to nevšečnost se da menda odpraviti, saj naj bi bilo za denar naprodaj vse. Vrli Butalci se, kot se spodobi, “pametno” lotijo kupovanja pameti in pri tem zabavajo bralce vseh jakostnih stopenj pameti, kajti je že tako, da se tuji neumnosti z lahkoto smeji vsak in da je obPreberi

V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, kjer sta nastopila Dorota Masłovska iz Poljske in Marko Sosič, za vmesne predahe med branjem in pogovarjanjem pa je poskrbel Aleš Hadalin z interpretacijami ljudskih pesmi. Večer, zastavljen precej tradicionalno (predstavitev, vprašanja, branje v kulturnem domu), je povezovala Magdalena Svetina Terčon, ki je imela za oba pisatelja pripravljenih nekaj vprašanj,Preberi

Zasanjani oblački, ki s plakatov in zloženk vabijo na srečanja s sodobnimi pesniki z vsega sveta in z njihovo poezijo, so se letos poleti tretjič ustavili nad Ptujem. Nekaj melanholije za Medano in čarobnostjo Goriških Brd je ostalo, a po drugi strani se Ptuj zaradi boljše infrastrukture, večjega števila kapacitet in, nenazadnje, bistveno večjega števila obiskovalcev na branjih in drugih dogodkih lahko ne le primerja z nekdanjo prestolnico Dnevov poezije in vina, temveč jo vPreberi

Ko so organizatorji festivala Dnevi poezije in vina briške griče – kjer se je vino s pesniki razumelo nemara bolje kot njihovi preponosni vinarji – zamenjali za poezije potrebni Ptuj, si ni bilo lahko predstavljati, kako bo na Vrazov trg preneseno tudi vzdušje. V tretjem letu in z novim vodstvom je bil uspeh ponovno potrjen, presežki pa, kot zmeraj, v razlikah. Ne nazadnje Dnevi poezije in vina odgovarjajo predvsem na vprašanje sodobne svetovne poezije, poPreberi

Avgust je otožen in sanjav, tak je, odkar se mu je pred očmi podrla hiša in mu pod sabo pokopala ženo in otroke. Od takrat piše neznosne pesmi in ima nepopisne misli. Od takrat s trebuhom na zemlji in ušesom na tleh posluša, ali se mogoče ne bliža potres, na konicah prstov stoji in se napreza k nebu, napenja se, da bi slišal, ali morda ne pada kje kak komet, vsak dan hodi po nasvetPreberi

Ne poznam New Yorka Scorsesejevih filmov. Poznam očiščeno, post-Giulianijevo verzijo, ki z Ulicami zla, Taksistom, Pobesnelim bikom in Dobrimi fanti nima kaj dosti skupnega. Razen zapisov in obledelih fotografij na stenah hiš, ki so gostile gangsterje, prekupčevalce, zvodnike in boeme. In tiste, ki so bili vse obenem. Počiščena verzija New Yorka na primer pomeni, da spodnji konec Manhattna, tako na vzhodni kot na zahodni strani otoka, ni več prizorišče delovanja mamilaških tolp in nabora vbodnihPreberi

Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, karPreberi

Julij je najmočnejši med brati. Pohištvo premika kot za šalo in s pogledom tre trd fižol. Če te objame, se ti stemni pred očmi in kot uvela roža omahneš v nočno moro. Tako močen je, da premika datume in s sapo prestavlja zvezde. Odselil se je na morje in si s pestjo vsekal zaliv, izruval ciprese in odlomil skale, ki so mu delale napoto. Z betonsko barko, pogreznjeno do dna, brazda po algah in z očmi lovi hobotnice. Pred kamnito hišo ima mravljišče pod steklenim zvonom, pravi, da se s čokatimi prsti od mravelj uči šivati tišino.Preberi

Roman Ferija Lainščka z všečnim naslovom Jadrnica intonira naslednji prizor: oče ob oknu, obsijan z zunanjo svetlobo, in deklica, ki zaradi bombnikov čuti, da se je svet pod njenimi nogami zamajal in da se bo začel sesipati vase. Ker je oče, ki se je v času osamosvajanja Slovenije znašel na napačni strani, ni zmožen zaščititi, po njenem torej zaustaviti bombnikov, in ker prav tako kot ona občuti strah, se počuti prevarano. Zgodi se sicer, da oče kmalu po tem dogodku umre in tako postane lik iz dekličinega otroškega spomina.Preberi

Karla Kelsey, avtorica prve objave v nizu Literaturinih naročenih kritik iz tujine, ki sicer na Susquehanna University predava kreativno pisanje, je za Literaturino spletno stran strnila nekaj svojih misli in izkušenj o stanja literarne kritike v ZDA, kjer je, kolikor vemo, literarna scena precej razgibana – po načinu objavljanja in izdajanja pa se od naše tudi razlikuje. Toda, kot je opozorila Kelseyeva, ravnotežje ameriške literarno-kritiške pokrajine ni brez motenj. V svojem razmišljanju se Kelseyeva tako dotakne implicitnih vprašanj glede priložnosti za objavo, spletnih revij in blogov, prepoznavnosti kritikov v javnosti in sploh razmerja med pesniki, kritiki in akademiki.Preberi

Konci so pomembni. Pomagajo nam, da tisto, kar je bilo pred njimi, spravimo v red, ko smo pa že tako odvisni od različnih smislov in idej. V mislih imam seveda umetnost. Če je denimo na koncertu dobro, ampak res dobro, potem čudno negibni na svojih sedežih komaj čakamo, da glasba utihne in bomo lahko ves notranji nemir (ki je v svojem bistvu prav tako nekakšno gibanje, skoraj ples) končno sprostili s ploskanjem. Saj, ko preberemPreberi

Potem ko so se gostujoči kritiki in povabljeni pesniki že dodobra ogreli (k čemur je prispevalo tudi do skrajnosti ogreto ozračje), sem sama prispela v Rogaško ravno pravi čas, da sem še ujela avtobus, ki je na Pilštanj (eno redkih vasic, ki jo domačini še vedno imenujejo trg) popeljal vse prej omenjene, v družbi treh norveških pesnikov in nekaj skrajnih navdušencev, ki so se vroč vikend namesto morju odločili posvetiti poeziji.Preberi

27. junija zvečer smo se s kritiki in ljubitelji poezije srečali na študentski kritiški razpravi v Menzi pri koritu, ki je potekala v okviru Festivala Pranger in jo je bistro vodil študent primerjalne književnosti in filozofije Blaž Jelenc. Sproščeni ob frucu, cigareti in turški kavi smo prisluhnili štirim kritikam študentk primerjalne književnosti, ki jih je za tovrsten dogodek med drugimi predlagal profesor Matevž Kos, ki vodi seminar iz literarne kritike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.Preberi

Vsakič, ko mi crkne internetna povezava,
poskušam napisati pesem.

Na mizi leži knjiga o parcialnih diferencialnih enačbah.
Potrpežljivo me čaka, kot hlebec še toplega kruha.
Ne bojim se je niti pol toliko, kot srečanja s tabo.

Naše zabave so zadnja leta vse bolj utišane,
okoli mize sedimo v ravnovesju, v kakršnem so
celine in oceani.Preberi

Tokrat sta na vrsti Pilkey, avtor legendarnega Kapitana Gatnika, in njegov tretji roman v stripu. Čeprav – če dovolite, bi si tukajle najprej vzela četrt minutke za njegov drugi roman. Slednji pod epskim naslovom Prigode Uka in Glaka, kungfujskih pračlovekov iz prihodnosti bralcem (zlasti (ne)naklonjenim učenju tujih jezikov) ponuja zanimiv izziv – učenje jamovščine v štirih enostavnih lekcijah, pod motom: “Zabaven! Lahek! Živcira starše!” Zdi se mi, da je po tej ponudbi odločitev za nemščinoPreberi

Takole se zdi ali pa se vsaj zdi, da bi se lahko zdelo … minili so časi, ko so veliki pesniki, v velikih časopisih, zagotavljali, da je samo v poeziji (beri v verzu) vredno pisati o velikih, pomembnih rečeh in da je poezija [tista po(i)esis] Mati vseh pisav. Saj veste, najprej se je zloge, besede, stavke in pomene pelo (ne pa govorilo, kaj šele zapisovalo), ob spremljavi harfe (v zboru), tako kot je življenje najprejPreberi

Prejšnji četrtek, medtem ko so v Menzi potekala letos še posebej izčrpna festivalska branja Mladih rim in je bila za nadaljevanje napovedana še Čučnikova premierna izvedba projekta Mikado, je v Kudu potekal najnovejši pesniško-glasbeni nastop Tomislava Vrečarja. Vrečar, ki že nekaj časa sodeluje v kolektivu Soma Arsen – in ga ne nazadnje tudi pooseblja – je za večer, naslovljen Mesto v pesmi, pesem nad mestom, k sodelovanju povabil še pesnika Toneta Škrjanca in Arnoža Poliča, kitarista Janeza Kardelja in likovno ustvarjalko Jeleno Sokić, ki je prispevala nekoliko rudimentarne, a primerno basquiatovske vizualizacije.Preberi