E-knjige so danes v svoji zasnovi predvsem digitalizirane knige. Kar je navaden žalostni konceptualni dolgčas. Ne zaradi vsebin, seveda, če so te zanimive. Poglejmo, kaj vse bi lahko naredili, a nismo.

Zdi se mi, da s kotičkom očesa vidim svojo ulico. Z meščanskimi, predvojnimi hišami, s skrivenčenimi stopnišči in odkrušenimi lestenci iz dekadentnih jazzovskih let. Pločnik na obeh straneh ulice s svojimi prožnimi vejami zakrivajo mogočni kostanji. Ko vročina najbolj pritisne, so krošnje manj bohotne, sicer pa je cesta prijetno senčna in spomnim se na filmske posnetke otrok, ki jih na prav taki ulici v poletju, ki diši po sladkorni peni in krofih z luknjo vPreberi

Če bi bil vedno resničen, bi ga posvojila za večerne pohode skozi poletni veter. Dokler še lahko lovim anonimnost z enakomernimi in odločnimi koraki. Dokler je ne s pozabljenostjo in odmikom. Vsaj še malo naj se zadrži. Še najbolj si to želim, kadar sem tu. To je prošnja trenutkov. To, da se lahko v mislih mirno vračam k sebi, da zategnjeno ne lovim sekund in ur in v pljučih ne zadržujem plitkih vdihov in izdihov.Preberi

Avstrija razpolaga z razmeroma veliko literarnimi revijami na nivoju. Te predstavljajo najpomembnejše mesto, kjer se diferencirano razpravlja o literaturi – dokler se revije ne omejujejo na primarne tekste. Ta platforma je vsekakor bolj namenjena publiki, ki se profesionalno ukvarja z literaturo, kot pa »širši javnosti«. Tej so na voljo nedeljske priloge dnevnega časopisja (pri čemer gre manj za »kritiko« kot za »informacije o produktu«, v tem smislu podrejeno skorajda vsem drugim novinarskim žanrom).Preberi

Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
»predstavljaj si hribe in kako od daleč
slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
obePreberi

I.

Vodni biseri na vejah in okenskih policah,
zaostal transport odpotovale noči. Drevesa
so že skoraj gola. Mokro, k zemlji obrnjeno listje
diha nepremično v sobotnem dopoldnevu. Rjave
in zelene, zelene in rdeče lise v globini gozda izdajajo
razdalje našim očem. Peskovnik je zapuščen in tuj,
kot plaže in majhna mesta na otokih v novembru,
kot nenadni prihodi jeseni sredi poletja. Hladni
prameni zvoka gladijo potemnelo srebro na jugu.
Hladni sunki vetra so neprijetni dotiki neznanca.Preberi

Razširim oči, začutim utripanje v senceh. Potim se. Sredi grla se je zagozdil dih. Roke bi se same stegnile proti vrečki, a me lepa vzgojenost prestolonaslednika opozarja, da lahko prvo besedo in prvo gesto izrazi le kralj, oziroma kraljica. Tako čakam. Poskušam zadrževati globoko dihanje. Prestavljam ga v grlo. Dviga se, oža, skeli. Zapleta se v naelektreni osir sredi požiralnika. V ustih skomine, slina pa se nabira, kopiči, polni ustno votlino. Utrip v senceh. TrzanjePreberi

Obstaja cel kup razlogov, zakaj boste v mestu težko naleteli na koga, ki je prebral celoten Klečev opus. Prvi je ta, da je človek, ki bi se lotil te avanture, bolj malo v mestu. Svojega stanovanja pač ne more zapustiti, saj je vsakič, ko odloži Klečev zadnji roman, zunaj že njegov nov zadnji roman. Milan Kleč je za slovensko prozo to, kar je Tomaž Šalamun za poezijo. V Sloveniji je preprosto še premalo založb, daPreberi

Izar Lunaček je, če citiram najbolj poznanega slovenskega stripotržca  Aleksandra Buha, trenutno »vroč avtor«. Tako zelo vroč, da je letos poleti izdal kar dva stripovska albuma. Metamorphose Antropomorphice je založil pri Buchu in Založeni raj pod okriljem Foruma Ljubljana. Pardon, slednji podatek sem zapisal nekoliko prehitro. Pravi avtor stripa Založeni raj je namreč Anonymus Gosh, Lunaček pa njegov producent. Kdo je ta Gosh? Obskurni avtor, ki ga ni niti v zbirki stripov Slovenski klasiki (Forum Ljubljana), kamor bi nedvomno sodil!Preberi

Kakšna je možnost rešitve? Uvesti še eno nagrado za kritike ali Stritarjevo nagrado razrešiti starostne omejitve? Prva možnost bi najbrž potegnila za seboj preveč navlake s strani drugih cehov, zato se mi zdi bolj smiselna druga.

Rad imam ženske. Ena izmed njih
je celo moja žena. Ima vse prednosti
in slabosti žensk, kar oboje enako občudujem.
Poskušava se razumeti in to je težko.
Občasno, kadar nisem stisnjen med rezine
teme, kadar se ne sprašujem, ali bom
še kdaj sploh kaj napisal, seksava.
Ker sva poročena, seksava, kot si domišljava,
da to počnejo tudi drugi poročeni ljudje.
Po možnosti sproščeno in brez uvodnih
nerodnosti. V tem, kot v vsem drugem,
nimava zgleda.Preberi

V ponedeljek zvečer sem v zadnjem trenutku prispel v Kino Šiška (kdo bi si mislil, da zamudniške trole lahko delajo čudeže) in se naposled znašel v veliki dvorani, ki je bila skoraj nabito polna. Ko sem vseeno začuda dobil prost sedež v prvi vrsti in se razkomotil, nisem imel pojma, kaj pričakovati od tedanjega premiernega dogodka – Svetlana Makarovič v tandemu z Zlatkom Kaučičem v literarno–glasbenem performansu, naslovljenem malce pretenciozno Horror Mundi/Groza sveta. Vedel semPreberi

Knjižni prvenec Dijane Matković V imenu očeta sestavlja sedeminštirideset tekstov, razdeljenih v tri poglavja, ki ne služijo za zbirna mesta tekstov iz različnih vetrov, temveč vzpostavljajo časovno kontinuiteto zbirke, ki se začne v pripovedovalkinemu otroštvu, nadaljuje v najstniških letih, zadnji teksti pa so posvečeni pripovedovalkinemu tukaj in zdaj. Delo se spretno izmika kakršnimkoli označevalcem in različni viri tekste v zbirki opredelijo kot kratke zgodbe, kratke kratke zgodbe, jako kratke zgodbe, aforizme, poezijo, pojavi se celo vprašanje, če ne gre v bistvu za roman.Preberi

Dva kulturna dodatka, najprej Politikin, objavljen v soboto, 12. maja 2007, potem pa kulturni dodatek v Večernjih novostih, s srede, 13. junija 2007, sta predstavila srbskim bralcem odprto pismo, ki ga je Uredništvo Los Angeles Timesa poslalo svojim literarnim kritikom. Avtor prvega komentarja »Kritikom lahko vsak piše« je Gojko Božović, urednik beograjske založbe Stubovi kulture, pesnik, literarni kritik, član Srbskega Književnega društva, urednik Književnega magazina in član komisije Pekićeve fundacije za dodelitev štipendije najboljšim prozaistom.Preberi

Delo pesnice in pisateljice, prevajalke, esejistke, literarne kritičarke ter znanstvenice, urednice in založnice Stanislave Repar Slovenka na kvadrat je v istoimenskem kabaretu zdaj doživelo še svojo odrsko postavitev. V knjigo je v enem končnih intervjujev integrirana sled avtoričine avtopoetike: »Preprosto, zame niti literarne zvrsti ne delujejo dovolj avtoritativno oziroma omejujoče, prav nasprotno: odmik, razpoka, razcep v notranji strukturi besedila, oblikovalski, tudi žanrski upor – to je moj ›vzorec brez vzorca‹, izziv zame.« Ravno ta principPreberi

Za Andraža Čoža

I

Počila sta konca v členu verige
besed, nastopil je čas za pomisli.
Kako smo množinam odjemali črko
za črko, kako so nas zmedle ses-
tave obrazil & končnic.
V deželi, stoječi v parih, postajali
smo mrk. Potem smo storili korak
naprej.Preberi

Nekje tam na začetku srednje šole se je moja mama zelo razburjala, da se družim z neprimernimi ljudmi, ki so poleg tega še starejši in čudni. Prepovedala mi je nadaljne odhode v Ljubljano, povod za ta prepir je bil namreč moj obisk delavnice, ki jo je v okviru gledališča Glej ustvarila Simona Semenič. Zanimalo me je le, kaj se iz dramske forme še »da« narediti, a sem se že ob svojih prvih spogledovanjih z »drugačnimi« oblikami gledališča spopadla s stereotipi.Preberi

Literarni večer v sodelovanju z MKC Črko in Umetnostno galerijo Maribor, na katerem so sodelovali mariborski avtorji iz »divjih« osemdesetih let Borut Gombač, Jože Kos Sine, Dragan Potočnik, Breda Slavinec, Marjan Pungartnik in s pomočjo posnetka tudi preminuli Tomaž Brenk, je bil zasnovan kot spremljevalni dogodek aktualne razstave MI, VI, ONI, ki bo v UGM na ogled do 9. februarja 2014. Razstava MI, VI, ONI. Fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru je prva tovrstna predstavitevPreberi

Kako bi opisal stanje kritike na Hrvaškem? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Se je že nekako, vsaj v zadnjih petnajstih letih, pokazala ukoreninjena navada, da mora biti vsak odgovor na vprašanje o stanju hrvaške kritike tarnanje, lamentacija, svojevrstna oblika klicanja dobrega boga kritike in hkrati očitanja temu bogu, ki nas je v gnostični maniri zapustil in izginil brez sledu. Ker stvari nikakor niso črno-bele, bom poskušal dati vsaj skromen doprinos v ogromni korpus temu podobnega materiala.Preberi

Zadnje čase se dogaja, da se že leta in leta aktivnim avtorjem vendarle posreči nekaj narediti prvič – Slavko Pregl je na primer zadnjič napisal svoj prvi roman za odrasle Kukavičje jajce, Brane Mozetič pa je napisal svojo prvo slikanico. Kot je moč prebrati na ovitku, je besedilo sicer nastalo že pred več kot tremi desetletji, pa vendar. Gre za protivojno zgodbo, ki temelji na kontrastu med otroci iz dežele bomb in taistimi otroci, kiPreberi