Ne le, da bi imel Cankar tudi danes obilen ulov, ko bi nastavil svojo satirično mrežo. Problem je (tudi) ta, da se od malotrške mentalitete sem, ko so oblast predstavljali župan, župnik, birt, kovač in žurnalist, ni prav veliko spremenilo. Navzven mogoče, navznoter nikakor; ne govorim o narodnem značaju, temveč o posebnem genotipu, ki je zgleda edino s poudarjeno servilnostjo, pa s pragmatizmom, ki je vedno blokiral kreativnost, lahko preživel skozi čas.

Že ves dan me spremlja ta čuden občutek, da se mi nekaj izmika, kar je že skoraj na dosegu, a potem izgine, kot lepota, kot breze, skrite zadaj za smrekami.

da bi razumel slovenca se ni treba naučiti jezika naučiti se moraš planinarjenja mi razlaga domačin na avtobusu jaz se vzpenjam znova in znova jaz se vzpenjam znova in znova jaz se vzpenjam znova in znova

Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

Poročiti se brez očetovega blagoslova je bilo lahko. Dovolj je bilo prezreti, kako on edini med pražnje oblečenimi gosti stoji v delovni obleki z madeži motornega olja. Dovolj je bilo spregledati, da po obredu edini ni šel v restavracijo, temveč se je vrnil na delo v avtomehanično delavnico.

Redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta.

Ne gre za naključje, ta pesem je državotvorna.

Kaj je torej mogoče napraviti, če med branjem omenjene knjige spoznamo, da se naš sopotnik precej bolj kot nad obcestnimi kamni razveseljuje nad »svojo malenkostjo«? Najmanj troje.

Že nekaj časa je slišati svarila, da se moramo Slovenci paziti pred tujci, da je narodova srčika spet ogrožena in da je treba zategadelj zapreti meje, ker da bodo oni sicer prišli med nas in nas pomendrali. Menim, da se motijo. Menim, da nevarnost preži od drugod. Da moramo biti pozornejši na tiste, ki so že med nami.

Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.

Preteklost je cvet iz papirja

v tem bolnem spominu tvojih zob, ki molčijo, jaz, nekaj sekund, trajam.

Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost.

Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije. A z vsakimi fužinami pride tudi serija lokalnih stereotipov.

Mi smo tisti, ki soustvarjamo stik, mi smo tisti, ki s tem so-izmišljamo naravo pojava in naravo sebe kot zaznavajočega: če smo ljudje, živali ali katerokoli drugo živo bitje.

Plavala sva in se smejala. Prosti slog je bil bolj prost od kravla.

Sprva sem imel plan pisati vam tedensko, kot kak dopisnik iz daljne dežele, a sem že ob prvem poskusu spoznal, da vsak džob, opravljen za domovino, trga rahlo tančico sanj, v kateri bivamo odposlanci na poskusnem delu v tujini.

Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.

Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?

Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš.