Kadar pišem na roko, se počutim, kot da roka blokira moje misli, kot da telo ni dovolj hitro, da bi držalo korak z mišljenjem. Občutek je podoben tistemu, ko sanjaš, da hitro tečeš, ker želiš nekaj ujeti ali pa se dotakniti zaklada, ki je pred tvojim nosom, a se ne premakneš nikamor: kot da bi tekel na mestu po spolzkem ledu ali po teflonu.

Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe

Šel si do konca in zdaj misliš, da je konec.

Naivni bralec ali bralka bi Tujko sprva kar hitro lahko označila za ljubezenski roman, vse dokler na polovici ne najde fotografije resničnega dokumenta.

Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

Žerjavica / po kateri / hodiš

Scenaristka Séverine Gauthier (1977), ki se v večini svojih stripov posveča dozorevanju in iskanju identitete otroških junakov, je s Človekom goro naredila svojevrsten stripovski hommage Saint-Exuperyjevi klasiki.

Očitno pač živimo v času, ko ima na Zahodu ogromno ljudi strašno slabo vest zaradi občutka trhle privilegiranosti: vsi živimo v rahli tesnobi, da si privoščimo preveč in da nam je preveč fino, da bi to lahko trajalo.

Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

Visoka vročina, suh kašelj in nenadzorovano pošiljanje rdečih srčkov po WhatsAppu

Slon se ustavi ob meni. Poznam te.

Stalinove krave je verjetno tematsko najbolj kompleksen izmed treh v slovenščino prevedenih romanov Sofi Oksanen. Kar seveda ne pomeni, da je kateri od njih zares preprost.

»Mislim, da se stvari spremenijo le, če se spremenijo storilci. #MeToo gibanje se je po večini fokusiralo na žrtve, kar je seveda zelo dobro. Mislim pa, da je treba govoriti tudi o storilcih.«

Samozdravljenje resnično hudih bolezenskih stanj je voda na mlin turbokapitalizma, saj razbremenjuje sistem in nalaga odgovornost posamezniku.

Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

nič, kar je živo, ne zdrsi v svet brez teže

Celoviti prevod zbirke Baba sem (1972), ki je izšel v novi knjižni zbirki Mozaiki (LUD Literatura), namenjeni prevodnemu pesništvu, je torej prva knjižna izdaja poezije Świrszczyńske pri nas.

Ob bogatem naboru aktivnosti, ki segajo od fotografije in filma do lutkarstva in še česa vmes (no, ne nujno vmes, tako se samo reče), umetniški multipraktik Andrej Štular tu in tam izda tudi kakšen strip, bodisi za odrasle bodisi za mlajše.

Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

Čeprav bi bilo načeloma precej fino, da globalizacija ne bi pobarvala prav vseh zaplat žoge, na kateri se drenjamo, spet drugič kar malo razočarajo njene slepe pege.