z ostrim kopjem iztakniti Polifemu oko

V Iranu konec šestdesetih in v Franciji živeča Djavadi se ukvarja s filmom, je montažerka in režiserka, in Dezorientalki se to pozna predvsem po načinu lepljenja fragmentov, za katere se nam zdi, da so nanizani v skladu z asociacijsko logiko, ki se odmika od objekta pripovedi in neposrednih spominov.

Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam.

Čeprav spada Zbigniew Herbert med velike poljske pesnike in mislece 20. stoletja, je pri nas razmeroma nepoznan. Pred nekaj leti smo dobili prevod njegovih zadnjih dveh zbirk, v devetdesetih pa je pri Društvu slovenskih pisateljev izšel malo obširnejši izbor, ki sta ga pripravila Tone Pretnar in Niko Jež.

Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

Mlada pesnica in prozaistka Nina Kremžar je v preteklih letih s svojim literarnim ustvarjanjem zmagala na številnih kreativnih delavnicah, z zmago na natečaju Festivala mlade literature Urška 2018 pa si je prislužila izdajo pesniškega prvenca Dostop na odprto morje.

Videti je bilo kot strela, a kot strela, ki se ni ugasnila, ki ni sprostila svojega bliska, ki je zadrževala svoj grom. Vse se je razsvetlilo, bilo je na ogled vsakemu, ki bi želel gledati, razkrivalo je vsakega, ki bi se želel skriti.

Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

Dialektika spola prepričljivo poveže historični materializem s feminizmom, podobno kot reflektira razmerje med slednjim in psihoanalizo. Dotakne se vprašanja rase in do neke mere tudi spolne nebinarnosti, pod vprašaj postavi pojme ljubezni, romantike, družine, otroštva …

Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

Za pesniški opus poljske pesnice Wisławe Szymborske (1923-2012), ki je pod naslovom Radost pisanja v izrednem prevodu Jane Unuk izšel lansko leto, bi lahko rekli, da je kompleksno ljubezensko pismo svetu, in vsemu kar na njem in okoli njega obstaja.

Po uvoženem Pošastkotu (Dita Zipfel in Mateo Dineen) KUD Sodobnost International še eno slikanico posveča pošastim – tokrat gre za navezo domače avtorice in poljske ilustratorke, Jane Bauer in Malgosie Zajac.

včasih se je treba uleči med pragove / in iskati bizarne sopomenke izrabljenih / prežvečenih izrazov

nastala je zavest o tem / kako mi oči poskakujejo z atoma na atom

tam svet preteklosti, tu zgoraj balkon, dom in svet nenavadno prekinjena

Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.