med avtomatiziranimi gibi moj jaz počiva v telesu

V enem takem novem PM ždimo. Vse je relativno, skonstruirano, zdrobljeno na n malih zgodbic, ki odmevajo v naglavni riti. Medtem pa nas nekakšna čist brezvezna, zase prevelika zgodba lepo nabriše tam po desni.

Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

Majhna koška, dediščina.

Heideggrov način mišljenja preči določena dvojnost: po eni strani v njegovem pisanju odmeva okolje gozdov, čistih potočkov in zasneženih vrhov, po drugi strani pa začutimo tudi preteče brnenje turbin, motorjev in elektrarn.

La chose obscure ni nikoli dovolj blizu, nikoli dovolj daleč.

Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah.

Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

Novoletna zaobljuba: družabna omrežja ne bodo več ventil za frustracije.

gharara iz džinsa se je spremenila v krilo plesalke flamenka harmonika je harmonij je vrtinec

Maike Nedo (1971) je neodvisna urednica iz Berlina, ki se posveča tako literaturi za odrasle kot otroškemu in mladinskemu leposlovju. V okolju, kjer literarne urednike sicer še vedno predvsem zaposlujejo, se je za pot »svobodnjakinje« pred dvema letoma odločila, ker je bil, kot pravi, čas za spremembo.

zjutraj je bilo jutro in bil je konec sveta

Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v "prostor zaznave" potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter "sproščenim pripovedništvom," ki ni zavezano pripovedovanju "osebnih zgodb".

Simpozij se je zaključil z nič kaj presenetljivo ugotovitvijo, da je Cankarja tudi danes vredno brati. Zagotovo pa je o njem vredno tudi razpravljati. In to nad omejitvami politične dvopolnosti, pretekle in današnje.

Odkar sem se vrnil iz Amerike, ogromno spim. 10–12 ur v kosu, kot bi me bil New York s svojo centrifugo tako ožel, da zdaj rabim neskončno ur za filat baterijo.

Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.

So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.

Ta planet je preveč zajeban zame.

O štirih stripih (p)o Cankarju, ki so izšli ob stoti obletnici avtorjeve smrti.

S tem postane vsaka geometrijska linija, vrezana v silicijevo pot, ki ne sega onkraj horizonta kot neskončna premica, temveč se pred njim ustavi ali zasuka v levo ali desno, tudi navzgor ali navzdol, pregrada. Kultura: »objekti na zemljišču, ki jih je zgradil človek in zajemajo ceste, stavbe in kanale, mejne črte in, v širšem smislu, vsa imena in legende na zemljevidu.«