Andrej Tomažin: Pri pisanju me zanimajo območja, kjer se srečujejo zelo različna polja, kjer kmet misli sodobno francosko filozofijo, ne da bi jo bral, kjer delavec v mojstrstvu Messija vidi nekaj nezemeljskega izvora, čeprav verjame v Boga.

Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

Spričo napake na zidu, nekega neznatnega odstopanja, sem se v trenutku povrnil v stanje naravnosti, v kakršnem nisem bil že dneve. Ko sem šel mimo rumenkaste hiše − na kateri se je odluščil del ometa −, mi je odleglo, dobro pomnim.

profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot "detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši".

»Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

Tvoja tašča je končno lahko enako ponosna na vse tri svoje sinove. Najstarejši bo kmalu prevzel restavracijo, srednji bo kuhal za upokojence, najmlajši pa bo predstavljal restavracijo na kulinaričnih festivalih. V zelo ambiciozno družino se boš poročila.

Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.

V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?

Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.

Otto, uzrti človek, strip, izpostavljen na festivalu v Angoulêmu leta 2017, je prvo delo znanega francoskega striparja Marca-Antoina Mathieuja, prevedeno v slovenski jezik in predstavljeno v našem okolju, nemara spodbujeno s popularnostjo avtorja v nemškem prostoru, po katerem se često zgledujemo.

Kot stric srednjih let se še spomnim časov pred digitalno fotografijo in netom, ko fotke frisa še niso bile tako poceni. In kadar si se zbudil ves razštelan, si svoje sesuto telo zvlekel pred kopalnično ogledalo, se zazrl v svoj odsev in se pred zabuhlo, zapodočnjakano, a vendarle celovito podobo počasi spet sestavil v človeško bitje.

Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi - Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet.

Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

pesti so trde lomijo samo sebe

Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj.