Vpliv Petra Semoliča znotraj slovenske poezije je težko zaobjeti. S številnimi zbirkami, v katerih, od prve do letošnjih Robov, izšlih pri LUD Literaturi, vsakič nastopa s svežino in vitalnostjo, kljub prepoznavni poetiki pa vedno preseneti, je oblikoval transgeneracijski opus, ki se mu posvečajo vedno novi bralke in bralci.

Bil disident v svoji vasi videl kako so naenkrat postavli ograje verige in žice kjer so prej bile restavracije in so posebni ljudje čisti in svobodni ležali mučeni na makadamih

V zbirki Novi pristopi je spomladi izšla edinstvena zbirka razprav o očitnih in subtilnejših vezeh med izbranimi dvojicami likovnih in literarnih del Jana Vermeerja in Tomasa Tranströmerja, Vincenta van Gogha in Anne Sexton, Théodora Géricaulta in Juliana Barnesa, Paula Cézanna in Allena Ginsberga, biblijske Geneze in Andreja Rubljova ter Pietra Bruegla starejšega in Braneta Senegačnika.

Se vam je kdaj ob branju kakšne knjige utrnila misel, da ste padli v zgodbo z »neprijetnimi«, čudaškimi, celo nevšečnimi liki, z liki, ki v nekem specifičnem prostoru, narativno spleteni atmosferi ali mehurčku ustvarjajo napetost nelagodja ali celo bizarnosti?

tvojo fotografijo sem si z žeblji nabila na vagino, da zdaj vsi tisti, ki penetrirajo vame, v resnici nabijajo v nebo tvojih ust

Muanis Sinanović, ki se je ob pisanju leposlovja uveljavil tudi kot kritičen mislec, se v poezijo vrača s pesniško zbirko Krhke karavane, ki je pravkar izšla v zbirki Prišleki in prinaša močno pesniško govorico, ki na vsakem koraku zaobrača naša pričakovanja in se poglobi v samo tkivo pripadanja družbi.

Raztreseno oklovino smo pometli na drugo stran.

Svet Norcev pomorcev, romanesknega prvenca Goroslava Vukšića, je svet teme in nevarnosti; svet periferij velikih mest, v katerih se odvija trgovanje z mamili, ali samotnih tovornih ladij, na katerih preživijo le najtrši.

Ali je esej drugorazreden državljan literarnega oziroma kulturnega polja?

moja usta so polna krikov, z neba odkrušenih verzov in shiranih drobtin.

V osrčju pesniške zbirke Rane rane, nominirane za najboljši prvenec na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu, je plast praznih, krvavo rdečih listov. Čemu je namenjen vsak od njih, natančno piše v kazalu. Tudi ta kritika naj bi spadala na te nepopisane strani: na »prazno stran za kritiko pesniške zbirke«.

»Kadar je nekaj v nebo vpijoče, / to po vsej verjetnosti ni povezano / z nebom, ampak s človekom. / Nočem več gledati in nočem mižati.« Tako Maja Vidmar pristavi v »Nepoetičnem dodatku z elementom prezgodnje pomiritve« v pesmi »To ni še nič«. Njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Pojavi se res spušča z neba na človeka in se giblje skozi neugodje, bolečino, hkrati pa s humorjem in sočutjem stopa na vse tiste robove, ki bralca pretresejo in presunejo. Noče več gledati, noče pa tudi mižati.Preberi

Dekleva se pri svojem proznem pisanju pogosto naslanja na preverjene biografije umetnikov ali kako drugače zanimivih in izstopajočih posameznikov, zdi se, da mu naslanjanje na biografije kot pesniku, ki ima morda zagate s pripovedovanjem in strukturiranjem pripovedi ali si želi pomagati z najdenimi močnimi in izstopajočimi značaji, ki naj bodo motor romanesknega dogajanja, daje podlago, čez katero potem dopisuje lastne ugotovitve in razmišljanja.

Ko si star skoraj trideset in imaš za sabo nerazrešene travme iz otroštva in nekaj (nesrečnih) ljubezni preveč (3) in precej pričakovanj, ki se nikoli ne uresničijo (Hollywood, Romeo in Julija ipd.), nehaš verjeti v zaljubljenost in namesto tega začneš verjeti v ljubezen.

Da bo letošnje leto ponudilo več knjižnih naslovov, ki se bodo tako ali drugače ukvarjali z epidemijo covida-19, bi si bržkone večina upala staviti že ob t. i. prvem valu.

Na verandi se kopiči rdeča. Pred večerom te bodo izgnali v razporke, med priprte ustnice, ujeli te bodo.

Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka, ki je kritiške zapise desetletje objavljala v Delu, Literaturi in Pogledih ter polovico tega obdobja sodelovala v komisiji za nagrado kresnik. Letos je izšla knjiga Kritičarka na drevesu, ki z obsežnim izborom kritik nudi vpogled v njeno (ob)sodbo slovenskih romanov in, morda malce presenetljivo, tudi zaokroža njen kritiški opus.

»Mi boš malo sedela?« reče pričakujoče. Visoko poletje je, jutro, ne zelo zgodnje, a vendar še ni sredi dopoldneva. Mala podstrešna soba diha z odprtimi okni, ogretim lesom in belim ometom. Sedim na stolu s črnimi naslonjali za roke. Stol je gladek, zlizan od desetletij.

Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

Brata Predin sta, kot naročeno za knjižne projekte, zavezana eden besednemu in drugi vizualnemu. Andreja Predina poznamo predvsem kot pisatelja, novinarja in urednika; med drugim je zakrivil tudi odlični roman Na zeleno vejo, ki je pred leti odlično buril duhove in vnemal vroče debate.