You Give Lib a Bad Name

Poročilo s poti 2

Izar Lunaček

Če je barcelonski strip festival s ponudbo domače bere rahlo razočaral, pa je bil seznam eminentnih tujih gostov jako impresiven. In ker sem si s pomočjo tega bljoga priskrbel novinarsko prepustnico, sem dobil že prvi dan odlično šanso za privatno avdienco z zvezdami, medtem ko so jih intervjuvali nacionalni mediji.

Vtisi so bili sicer malo mešani. Na kavču poleg mene je kraljevala Sue Deconnick, lepša polovica trenutno najbolj vročega scenarističnega power-coupla na ameriški sceni. Tako ona kot Matt Fraction, ki je imel svoje zasedanje na sedežni garnituri lučaj proč, pol časa pišeta – sicer rahlo bolj telesno in razredno občutljive – superheroje za Marvel in DC, drugo polovico pa plasirata lastne projekte prek napol indie, a še vedno dokaj koketne založbe Image.

image1

Deconnick tako trenutno žanje hvalo s časom primernimi razmišljanji v Bitch Planet in prisluhi njenim argumentom so mi prvič v lajfu dali razumeti, zakaj gremo liberalci nekaterim ljudem tako na živce. V Ameriki so očitno uspeli vzgojiti neki hibridni ofspring, ki si pol možgana deli s klasiko svobodne misli, drugega pa, začuda, z nekakšno od sveta odcepljeno aristokracijo še iz časov pred francosko revolucijo. »Zakaj pa ne uporabljajo Macbook Aira?« Prisluhnimo temu neavtoriziranemu izseku iz intervjuja za španski RTV, ki si ga je pričujoči avtor povsem fasciniran zapisal prdeč v blazine sosednjega kavča.

image2
image3
image4
image5
image6
image7
image8
image9
image10
image11
image12

Na tej točki je – da ne boste mislili, da je ta blaznost omejena le na ženski pol para –, svoj lonček pristavil še mož Fraction (ki je bil med opisom Tobažanovega melodičnega glasu sicer videti v mukoma obvladani zadregi), rekoč:

image13

Jaz tudi. Upam, da nikoli ne bosta vedela, kako posebno je posneti film o izmišljeni afriški državi, ki ji vladajo trashy fantazije ponosnih črnih kraljev iz gangster geto fantazij. Upam, da bosta dočakala tudi kak film o tipih v irhastih Kappa trenirkah, ki pred invazijo zahodnih multincionalk branijo svobodno Slobozijo, in da se jima bo vse zdelo nekaj najbolj normalnega na svetu.

image14

Kakorkoli že, precej manj zabavno, a bolj prijetno, je bilo na okrogli mizi ob tridesetletnici založbe Vertigo, ki je v osemdesetih poskrbela za take klasične osmrtnice supeherojskemu žanru, kot so Watchmeni, Sandman in V for Vendetta. 

image15
image16
image17

Ja, dejansko sta bila kar Lloyd in McKean oba tam. In McKean je povedal še nekaj zanimivega, česar nisem vedel: da so njegove slavne naslovke, ki so kršile vse standarde superherojskega žanra, nastale v referenci na dizajn tedanjih plošč in pametnih romanov.

image18

In res so bili menda bralci Vertiga pretežno ljudje, ki stripov sicer sploh niso brali. Kar je bil za ZDA ogromen korak ven iz običajnega geek-geta žanra. Žal se je zdaj trend obrnil. Moorova osmrtnica je superjem vdihnila nekakšno zombi življenje. In namesto da bi strip ratal splošna umetnost s širokim razponom tem, je raje en cel kupnomočen razred Amerov postal geeky in trashy. Svašta.

image19

Poleg tega je bilo na festu še polno špasa. Poslušal sem pogovore z Ralfom Königom in njegove masterclasse (največja nemška zvezda, pri VigeVagah je izšel njegov Prototip) in Vittoria Giardina (med drugim avtor male Ego, one luštne erotike, ki sem jo ob zaprtju prodal porednim mamam dva bloga nazaj) ter dobil podpis Jordija Berneta (starega španskega izvoznega risarja, znanega po Torpedu), ampak naj bo to za en bljog dovolj tuhtenfutra. Vse omenjene, tako dobre kot slabe, sem povabil na skajp intervjuje v KŠ in na Vodnikovo, pa naj gladiatorski boj odloči, kdo je pravi.

Je pa nekako res, da je celoten spekter gostov pravzaprav obsegal le te mučno sfejkane ultra-PC aristoliberalce na eni strani in malo mačo reakcionarno staro šolo na drugi. Za sklepno ilustracijo naj povem le, da se je tik pod tole fokusno polico stripov na temo feminizma in zgodovinsko zapostavljenih ženskih likov

image20

bohotila Bernetova monografija s temle retro mizoginim predlistom.

image21

Sam sem nabavil slednjo, dobil še alfatov podpis, in ni me sram.

Ampak sprašujem se, kje so bili vsi vmesni liki. V Franciji nam Sfar, Trondheim in Blain – a tudi Satrapijeva, Cruchadel in Marion Montaigne – vse srfajo po neki tretji coni, ki je vsaj meni med nanizanimi slikcami daleč najbolj pri srcu.

Over et out y hasta la proxima,

Izar

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lavgulem

    Izar Lunaček

    Na največjem evropskem stripovskem festivalu je ljubezen na vsakem koraku. Dogodivščine Izarja in Nejca, videne v secesiji čarovnih špeglov.

  • Flüchtlinge willkommen

    Aljaž Krivec

    Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo … →

  • Globalno in hkrati čvrsto vpeto v ptujsko okolje

    Mojca Kirbiš

    Ptuj se je za nekaj dni ponovno malo za hec malo zares prelevil v svetovno prestolnico poezije. Ni namreč kar tako, da se po ozkih … →