Osvobajajoče razkrivanje vpetosti

Izjave Uroša Zupana, Vesne Lemaić in Alenke Jovanovski o razmerju med estetskim in etičnim v literaturi

Če smo se ob množičnem zboru na predvečer kulturnega praznika mogoče še začudili, so se kulturniške protestne manifestacije – med njimi tudi literarne – medtem prelevile v vodilno tematsko nit sezone. In udeležba je vsakič več kot zadovoljiva, iz česar je razvidno še eno dejstvo sodobnega kulturnega dogajanja: umetnost ima mobilizacijski potencial, vendar samo, če je predstavljena kot sredstvo za doseganje nekega cilja. Samozadostnemu salonskemu ustvarjanju se danes bolj slabo piše – in vendar lahko samo upamo, da ob tovrstnih dogodkih povečano zanimanje za literaturo ne bo prehitro usahnilo, saj je včasih dovolj na literarno branje priti že samo zaradi literature.

Tako je v torek, 5. junija 2012, v Gromki potekalo Literaturino protestno branje, ki ga je podprlo 45. literarnih ustvarjalcev. Večina jih se jih je branja s kratkim prispevkom tudi udeležila in se za nastop protestno odpovedala honorarju. O očitno preživelih konceptih etične in estetske funkcije, ki ju sodobni ustvarjalci nikakor nočejo misliti drugače kot v nujni soodvisnosti, so za Literaturino spletno stran spregovorili nekateri izmed udeležencev. Literaturino in druga protestna branja so s tem dobila refleksijo iz prve roke, iz katere postane takoj jasno, da avtorjem ni vseeno in da imajo o vlogi (svoje) literature precej jasno predstavo.

 

 

Uroš Zupan (foto: Mojca Pišek)Uroš Zupan: Po navadi me besede estetsko in etično, in če zraven dodam še recimo – diskurz, vrnejo v predavalnice in v osemdeseta, ko se je operiralo z etičnim in estetskim in spoznavnim, na hodnikih pa se je govorila predvsem lacanovska latoviščina. Ničesar nisem razumel. Poezija seveda mora imeti obe komponenti, tako etično kot estetsko. Njena revolucionarna akcija je slaba, omejena in sveta ne more spreminjati, četudi si želimo, da bi ga lahko. Za to obstajajo drugi in drugačni načini. Pa tudi boljše je, da se umetniki ne ukvarjajo s politko in ne mažejo z oblastjo, saj umetnost temelji na avtokraciji, hierarhiji in eliminicaji šibkih (govorim o ustvarjalnem procesu), ne na demokraciji, in če te postavke začnemo prenašati v realno življenje, se lahko precej hitro znajdemo; tega nisem ugotovil jaz, ampak Auden, v koncentracijskih taboriščih in podobnih produktih 20. stoletja. Literatratura mora imeti namen, ki presega zgolj estetsko; če ga nima, smo v nekakšnem larpurlartizmu, ki je, vsaj zame, skrajno nezanimiv, zaprt sam vase, saj ne korespondira z življenjem. V dobrih pesmih sta ti funkciji (etična in estetska) enakomerno porazedeljeni. Ena se bolj spogleduje z obliko, druga z vsebino. Če se malo ozremo v bližnjo preteklost, je poezija zgotovo primeren medij za izražanje protesta, s tem ne na mislim na poezijo, ki je namenjena branju, ampak poezijo, ki se jo je pelo in to ob spremljavi glasbe, največkrat akustične kitare; Woody Guthrie, Pete Seeger, Bob Dylan … Dosegla je velike množice ljudi. Ampak takrat je bil svet drugačen, brez vse te strašne tehnike in tehnologije.

 

 

Vesna Lemaić (foto: Mojca Pišek)Vesna Lemaić: Etično in estetsko se ne izključujeta. Etična plast, še posebno če gre za ideološko, na slovenskem literarnem polju vzbuja sumničenja. Marsikdo poskuša to nelagodje presegati s sarkazmom ali kakšno drugo oblike distance. Toda človek je prepreden z ideologijami in prav to sestavino človekovega bivanja se mi zdi pomembno izzivati. Razkrivanje vpetosti v družbeno pogojene vzorce učinkuje osvobajujoče.

Zadnji čas se postavljam v obrambni položaj za etično, toda to počnem zato, ker se estetsko v slovenskem literarnem polju nahaja v privilegiranem položaju. Prav tako se mi zdi zgrešena predstava o tem, da je literatura avtonomna. Mislim pa, da sta v literaturi tako etična kot estetska plast pomembni in da morata soobstajati.

Revolucionarnost literature se mi zdi povsem nevprašljiva. Hkrati pa menim, da to ne more biti edini način doseganja družbenih sprememb. Te načine moramo ljudje vedno znova izumljati. Literatura bo vedno primeren medij za izražanje protesta, v kakršno koli obliko bo pač v prihodnosti evolvirala.

 

Alenka Jovanovski (foto: Mojca Pišek)Alenka Jovanovski: Čeprav izjava o etičnem in estetskem velja za literarna besedila, pa je opredelitev razmerja med dvojim tisto, kar razkriva izjavljavčevo umeščenost znotraj literarnega (in družbenega) polja. In kaj ima z vsem skupaj “dogodek”? Dogodek pojmujem kot dogodek spremembe, torej kot dogodek, ki je zmožen, vsaj zaradi dimenzije zavedanja in posledično individualne odločitve, ki jo nosi s sabo, potencialno premakniti ali polarizirati razmerja znotraj enega izmed družbenih polj.

V tem kontekstu se pojmovanje etičnega in estetskega kot dveh ločljivih “komponent” ali “modulov” znotraj literarnega besedila izkaže ne le kot obče mesto literarne teorije, ampak kot mesto, ki onemogoča dogodek spremembe.

Če se torej znajdemo na protestnem branju, kjer želimo izraziti nestrinjanje s tem, da trenutna oblast kulturo in tudi humanistično in družboslovno izobrazbo pojmuje kot nekaj odvečnega, moramo prestopiti iz logike ločevanja etičnega od estetskega, ki na družbeni ravni kulturo postavlja na raven nepotrebnosti, poljubnosti, vseenosti – v isti sapi pa to počne ali namerava početi tudi z javnim zdravstvm in šolstvom, le da vsakega od teh sektorjev klesti na svoj način …

In kako bi bilo bolje pojmovati razmerje med etičnim in estetskim? Tako, da je dvoje pravzaprav neločljivo, ker se etično in estetsko medsebojno prežemata.

To implicira, kot ugotovimo, če beremo Jureta Detelo (Pod strašnimi očmi pontonskih mostov, Orfični dokumenti), zavedanje in drugačen način pisanja – pisavo, ki ima etično strukturo, zato odpira in problematizira določene točke individualne zavesti in obča mesta v družbi. A ne le to: pogoj takšne pisave je drugačno odločanje in delovanje, tako v intimnem kot v družbenem življenju. Šele to implicira dogodke, odločitve, nelahke korake v obratno smer od nereflektiranih mentalnih vzorcev, ki ščitijo politike izbrisovanja, nasilja, nas kot posameznike pa privezujejo v neko, samo na videz nujno mesto Goga.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zapisana pesem je kalejdoskop

    Petra Koršič

    Letošnji oktobrski cikel poezije in glasbene improvizacije v Gromki ob petkih v okviru Literature v živo prinaša glasbo kot odgovor na branje poezije v živo. … →

  • Živim svoje življenje in vsake toliko časa imam občutek velike praznine

    Tvoja zadnja zbirka ima tri samostojne in dokaj različne dele, od katerih ima vsak, bolj ali manj formalno zaokrožen, svoj jasen vsebinski lok. Kako so … →

  • Sanjska knjiga IV

    Uroš Zupan

    Danes sem sanjal, da je Matevž Kos
    napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal
    v branje kot prvemu bralcu.