Zvenenje v glavi

Faruk Šehić, Pod pritiskom. Prevod: Zdravko Duša. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2018 (zbirka Stopinje)

Jasna Lasja

Potem ko smo slovenski bralci leta 2016 brali nenavaden slavospev zeleni dolini reke Une, ki ga je široko prevajani in nagrajevani bosanski pesnik, pisatelj, kolumnist, vodilni predstavnik t. i. poteptane generacije in vojni veteran in Faruk Šehić (1970) sugestivno prepletel z lastnim posttravmatskim odzivom na balkansko vojno, v kateri je sodeloval med leti 1992 in 1995 kot vojak in poročnik Petega korpusa Armade Bosne in Hercegovine, smo konec prejšnjega leta dobili v branje tudi avtorjev prozni prvenec, ki se spopada s to isto vojno na še bolj neposreden način. Pod pritiskom, ki se v skladu z avtorjevo pritrditvijo razume kot prozna zbirka in bi se tako po tematski kot strukturni plati enako pritrdilno brala tudi kot roman, prinaša še en pogled na vojno od znotraj. Natančneje, skozi strelno lino kalašnikova, kot je balkansko morijo videl avtor od trenutka, ko je kot dvajsetletni študent zagrebške veterinarske fakultete na terasi bifeja Casablanca v Bosanski Krupi zaslišal pokanje. Bilo je 25. aprila 1992, nekaj čez šest popoldne.

V Knjigi o Uni iz leta 2011, ovenčani z nagrado Meše Selimovića in nagrado Evropske unije za književnost (2013), se pripovedovalec staplja z dvema nasprotnima si romanesknima likoma, Mustafo Hazarjem, »bivšim borcem Armade BiH in pesnikom za pokušino« ter bojevnikom Garganom – oba ponazarjata konflikt med sedanjostjo in preteklostjo, dobrim in zlom, domišljijo in resničnostjo -, ki ga enako intenzivno zasledujeta in od katerih si lahko oddahne zgolj ob pribežališčih v svet otroštva, k smaragdno zeleni, čisti, živi in navdihujoči reki Uni, pa k babičini hiši kot vselej pogrešajočem domu, ki je utrpel trojno nasilje in na nek magično privzvišeni način še vedno obstaja. Potem ko je hiša leta 1942 ob zavezniškem bombardiranju mesta zgorela in bila ponovno zgrajena, je kasneje s potopom grozila narava, ko se je dno hiše zaradi bližine reke in spodnašajoče zemlje pod njo nevarno nagibalo, dokler ni bila leta 1992 žrtev podtaknjenega ognja. »Unsko domovanje«, »zrakasta hiša«, ki ji je Celanizginiti v dimu nevede napisal epitaf, se avtorju v obeh delih prikazuje kot odmik od obsmrtne resničnosti, ki pa s svojo usodo hkrati vzbuja tudi temno slutnjo.

K reki Uni in babičini hiši se kot k spominu na prejšnje življenje Šehić vrača že v svojem prvencu Pod pritiskom (iz leta 2004), kot sam označi zrenje smrti v oči v oblegani deželi. Čeprav ima narava v obeh delih enake tematske nastavke, se njen naboj v enem in drugem delu precej razlikuje. Medtem ko avtor Knjigo o Uni – nenavadno, a sugestivno in smiselno je brati prvenec z ozirom na sedem let kasneje izdani roman z domala identično tematiko, a s tako različno perspektivo – »pripoveduje s hladno glavo in piše z mirno roko«, zaradi česar je pripoved v primerjavi s prevencem upočasnjena, premišljena, strukturno kompaktnejša, je pripoved v Pod pritiskom izjemno hitra, surova in nabita z energijo, ki ne more biti drugačna kot destruktivna. Prvenec je plod sprotnega zapisovanja privrelih spominov, ki so kljub pretečenem desetletju izjemno živi, prisotni v tukaj in zdaj, neusmiljeno razdiralni in nepopravljivo boleči. In medtem ko reka Una istoimenski roman zvedri s svojo živostjo, z neizmerno lepoto in nenehnim tekom – ne manjka ji aluzij na Borgesovo sintagmo o reki, ki teče -, se pripoved v Pod pritiskom nikjer niti za hip ne zvedri, tudi ob reki ne. Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje. Če se v Knjigi o Uni vendarle svetlika nekakšen oddaljeni, neoprijemljivi smisel, a vendarle smisel, o slednjem v prvencu ni sledu. Če je Una »knjiga o melanholiji, ščit s svetlobnimi besedami«, kot jo je označil avtor, je Pod pritiskom knjiga o nepopisnih grozotah vojne, ki jih je Faruk Šehić uspel popisati. Obema deloma je skupen tudi občasen prehod v povojno stanje, v čas, »nabit z norim adrenalinom preživelih«, ki so »upali, da začnejo z ničle, ne vedoč, da ničla ne obstaja«. In obe deli se ob koncu znajdeta v tujini, Una v Berlinu, Pod pritiskom v Frankfurtu, od koder njun avtor, prepojen s kosci šrapnelov, ki so enako intenzivno zariti pod kožo kot vsidrani v spomin, skuša za trenutek pogledati na brezsmiselno balkansko morijo od daleč, zavedajoč se, da jo bo ne glede na geografske in časovne koordinate vselej nosil s seboj.

Pod pritiskom prepleta različne pripovedne zvrsti, se poigrava s citatnostjo in referencami, a ne v smislu hotenega prezentiranja metafikcijske matrice, pač pa bolj kot izraz do konca kaotičnega medvojnega stanja, kjer so vojaka na prvi bojni črti med občasnimi predahi – kamor sodijo tudi absurdni tedenski bolniški staleži -, zasledovali prebliski nekoč prebrane literature, nastajajoče poezije in dostopne pop kulture, prikrojene bifejski maniri vojne osirotelosti. Stanja, ki producira množično konzumiranje surovih in pritlehnih brisalcev spomina, kamor sodijo alkohol, narkotiki dvomljivega izvora, priložnostni seks in druge cenene zadovoljitve osnovnih potreb v svetu, kjer ni »nič resničnejše od človeškega telesa, ko se usmradi« in kjer je »črna kronika prevzela vlogo monoteističnega boga ter vsrkavala človeška življenja«. V tem svetu se preživelemu pisanje kaže kot proteza, nadomestni svet, da bi z njim zrelativiziral destruktivnost občutij, ki nepovratno naseljujejo telo, in misli, ki povzročajo neodjenljivo zvenenje v glavi.

Iz zapisanega je najbrž razvidno, da Šehićev prozni prvenec Pod pritiskom daje vtis, da je nastajal v čustvenem krču. Avtor ni, ali vsaj ne dovolj, iskal pripovedne strategije oziroma je dopustil, da slednjo narekuje sprotni izliv uvrtavajočih čustev kot njegov odziv na bojevanje v balkanski vojni. Zato pripoved, ki ni neposredna obsodba vojne – četudi je spričo nazornega popisa brutalnega dogajanja vsaka zapisana misel ne glede na avtorjevo namero obsodba vsakršnega vojnega nasilja, – in ki kljub svinčeni teži obravnavane tematike deluje tekoče, spominja na razcefrane, vseprisotne in necenzurirane okruške vojne, pobirane iz glasne ropotarnice spomina. Na ta način je avtorju uspelo nezamisljivo; podati do kraja neposredni uvid v vojno, tako na bojno črto kot izven nje in ustvariti eno najglasnejših, če ne najglasnejše delo na to temo.

O avtorju. Literarna in gledališka kritičarka, esejistka, dramaturginja. Zbir gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na gradu je l. 2006 uprizorila avtorski projekt Moderato Cantabile po istoimenskem romanu M. Duras. Kadar ne piše, potuje in pleše tango.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

  • Drobeče se arhitekture človeške notranjosti

    Silvija Žnidar

    Z Loterijo in drugimi zgodbami smo dobili prvi prevod Shirley Jackson v slovenski jezik, kar je zagotovo dobra pridobitev. Ne le za ljubitelje grozljivega in nadnaravnega, temveč za vse, ki želijo skozi eksplozije in razkroje človeške psihe uzreti temeljno nestabilnost in tesnobnost sodobnega sveta.

  • Kozmični hlad v pisavi Zamjatina

    Urša Zabukovec

    V knjigi izbranih novel z naslovom Sever Zamjatin v neorealistični maniri upodablja svoje videnje in razumevanje človekove svobode, človeške narave, ki ni tako hitro predrugačljiva, kot si to zamišlja vsakokratna oblast