Žrtvovani občutek za veter

Roman Ferija Lainščka z všečnim naslovom Jadrnica intonira naslednji prizor: oče ob oknu, obsijan z zunanjo svetlobo, in deklica, ki zaradi bombnikov čuti, da se je svet pod njenimi nogami zamajal in da se bo začel sesipati vase. Ker je oče, ki se je v času osamosvajanja Slovenije znašel na napačni strani, ni zmožen zaščititi, po njenem torej zaustaviti bombnikov, in ker prav tako kot ona občuti strah, se počuti prevarano. Zgodi se sicer, da oče kmalu po tem dogodku umre in tako postane lik iz dekličinega otroškega spomina.

Če pomislimo, da je Feri Lainšček v uvodnem prizoru, s katerim sicer tudi zaključi roman in s tem razkrije družinsko skrivnost, združil kar nekaj elementov – od vojne za samostojno Slovenijo (prizor se zgodi 7. septembra 1991), očeta, ki je v času vojne za Slovenijo srbski državljan in jugoslovanski patriot, otroško perspektivo, zapuščeno in zato čustveno hladno mater, deda, ki je bil goreč pristaš gibanja za osamosvojitev Slovenije, do samomora in izbrisanih kot “nacionalne” teme –, potem si mislimo, da je pred nami popoln roman. Ali pa vsaj roman, ki vsebuje dovolj nevralgičnih točk, da bo ponudil tenkočuten premislek o ne tako daljni preteklosti, torej slovenski (po)osamosvojitveni eri. Poleg tega Lainšček na prvih straneh daje vtis, da želi iz slovensko specifičnega prostora na dan povleči usedline nekega drugega, morda celo potlačenega časa.

Ta drobna reminiscenca iz preteklosti, ki daje slutiti, čemu je tudi petindvajsetletna Nana oziroma Ana oziroma prestrašena deklica – v časovnem zamiku – še vedno “sama in divja”, čemu hodi po družbenem robu, če ne že “prostodušno lebdi nad breznom”, pa junakinje kljub visokim pričakovanjem psihološko ne utemelji. Tudi ko se Nana v enem izmed uvodnih prizorov znajde na policiji, kjer je prijavila, da je namišljeni prijatelj z enakim imenom kot oče skušal skočiti z mostu, je njen obrat navznoter prenagel. Od upornice, ki drzno odgovarja varuhu meje – Nana ima namreč ves čas občutek, da je prestopila nevidno mejo –, nenadoma in “zgolj” zaradi policistove fizične grožnje čuti, da bi se najraje zvila v klobčič. Zazdi se torej, da je začetek romana nejasen, konfuzen, čeprav pisatelj v njem skuša zarisati kar nekaj koordinat in ob vsem tem celotni pripovedi nadeti nacionalni patos.

Poleg tega so v nadaljevanju Nanini premiki po nočnem mestu, posedanje na železniški postaji, uporniško, pa vendarle klišejsko monologiziranje, kako “ljudje ne prenesejo pogleda na nekoga, ki je tak, kot bi si sami želeli biti”, podani v suhem, scenarističnem jeziku. Nana je sicer s svojim bogoiskateljstvom in posedanjem na obrobnih točkah mesta ženska verzija lika iz Lainščkovih Nedotakljivih, s to razliko, da je v Jadrnici njeno hrepenenje po nedosegljivem podloženo z manj romantičnim ozadjem. Roman Jadrnica namesto generacij ciganov z njihovimi absurdnimi življenskimi položaji obvladujejo le trije, štirje liki. Torej Nana, ki na železniški postaji sreča Jadrnico, Jadrnica (z njim sicer pride tudi njegov pajdaš, vendar pisatelj v resnici ne razvije njegove karakterizacije), in Nanina mama. V trenutku torej, ko Lainšček izgubi svojo prekmursko krajino in junake, ki so zrastli iz nje, ter te iste odpadniške, neprilagojene like naseli v mesto, četudi nočno, postane toliko kot negotov.

Na ta način nikoli ne vemo, kaj Jadrnico in Nano razen tega, da govorita drug mimo drugega in da se zato nikjer ne moreta srečata, sploh druži. Tudi telesni stik, na primer, je izpraznjen erotike. Ta dva momenta sicer nosita določeno intenziteto in poživljata pripoved, ki ji grozi, da bo zavila v napačno smer ali celo splahnela, ko Lainšček naslovnemu junaku le ne bi v tolikšni meri v usta polagal pavšalnih izjav o bogu in usodi. Na približno trideseti strani teksta nas namreč zaskrbi, da pisatelj tokrat nima ničesar povedati ali pa vsaj ničesar novega in da zgolj maši prazni prostor teksta. Jadrnica, ki naj bi pri kraji sladoleda izpadel klovnovsko, izpade klišejsko ali pa vsaj teatralično, izmutničeno, kot da gre za lik, ki bi bolj kot v literarni tekst sodil na oder in je zgrešil žanr in tudi za Nano; kljub uvodnemu prizoru o očetu in hladni materi, ki jo Nana neke noči vidi masturbirati, ni jasno, čemu njen občutek praznine.

Glede na to, da sta Jadrnica in Nana glasova z obrobja in da naj bi – predpostavljam – glasovi z obrobja ponujali alternativo zamaskiranemu srednjemu razredu, ki v tem romanu nastopa kot antagonist, vseeno nikoli ne izvemo, o čem se roman Jadrnica pravzaprav izreka in kaj ga poganja. Če je namreč upor Jadrnice, kot se zdi na začetku razmerja z Nano, v tem, da je razvil strategije in taktike človeka, ki ga ni v evidencah, da je zmožen preživeti, tudi če uradno ne obstaja, potem se na koncu Jadrnica otrese svoje identitete in privzame drugo ime in verjetno tudi drug družbeni položaj. Njegova identiteta je torej v izpraznjeni identiteti oziroma v izmuzljivi, jeguljasti naravi. Dalo bi se seveda reči, da je Jadrnica s tem, ko je Nano prodal njeni mami, šel do konca v svoji klošariji ali pa tudi, da je njegova že tako ali tako slaba igra, ki meče luč na celoten roman, dokončno razvodenela.

Upor se tako izkaže za izjalovljen projekt, pa morda niti ne toliko zaradi Jadrnice, kot zaradi Nane, ki ob koncu sklene kompromis in svojo samoto doda mamini samoti. Tudi misel, da vsi potrebujemo svojo drugo, boljšo polovico, kot se je zdelo nekje na polovici romana Jadrnica, doživi kolaps. Fragmentarna, raztreščena čustva, ki jih Nana nosi v sebi, pa verjetno ne bi bila v tolikšni meri škodljiva, če Nana ne bi govorila v imenu generacije, rojene v osemdesetih. Predvsem zaradi številnih intervencij je očitno, da se pripovedovalec skuša približati njenemu razumevanju sveta. Da je temu res tako, dokazuje tudi sicer najbolj obetajoči lik matere, tipične predstavnice “slovenskega srednjega razreda”. Olga “potrebuje svoj mir in se zmeraj vztrajno bori za občutek, da so smeti lepo pod preprogo”, beremo v romanu. Nič drugače seveda ni z Jadrnico, nekakšno personifikacijo dekadentnih pohajačev iz osemdesetih, ki so se po avtorjevih besedah v omrežju totalitarizma zdeli celo heroični.

Opisovati notranji svet konkretne osebe in sočasno iskati pavšale za celotno generacijo, še posebno, če je to storjeno brez prepričljivih psiholoških rezov, pomeni toliko kot podajati alegorijo sveta, v katerem dekle, ki ji je v otroštvu manjkalo ljubezni, prestopi v drug družbeni razred in si tam najde ljudi s podobnim smislom za humor in patetično, kar se kasneje (seveda) izkaže za laž. Toda tudi če ima Nana globlje uvide ali pa če je teh v prebliskih zmožen Jadrnica, se ti zaradi neenakomerne čustvene tonalitete romana, kot da pisatelj ni čisto odločen, kaj nam želi sporočiti – enkrat je namreč suhoparen, spet drugič razčustvovano poetičen –, na koncu razletijo in razpršijo. Roman drži skupaj predvsem lik Nanine matere, ki verjetno ni toliko antagonistična po svoji realni funkciji, tudi njene perspektive se namreč nepričakovano (in neutemeljeno) zaobrnejo, od “strupa” do “rešiteljice”, kot je antagonistična po svoji simbolični naravi.

Brez matere Nana ne bi imela k čemu bežati, in tudi ko se vse konča in se ljubezen izkaže za potrošni material, ne bi imela k čemu vrniti. Roman je torej bolj kot to, kar si želi biti, upor proti kapitalistični logiki produciranja, postromantična manifestativna odpadniška drža, katere realizacija v svetu očitno ni več mogoča, poskus definicije tistega, proti čemur se upira. V tem smislu, torej opisovanju vloge nezadovoljenih mater in odsotnih očetov spričo čustvene razrvanosti literarnih likov, je Lainščkov roman odmev Ihanove hvalnice rešnjemu telesu (2011), le da je to v romanu Jadrnica narejeno z manj sarkazma, predvsem pa z manj grenkobe in več čustvene distance. Oba avtorja brskata in iščeta vzorec patologije slovenske družbe in ker ne ponujata prave alternative, čeprav se na začetku – pri obeh – zdi, da je ravno to smisel njunega pisanja, zapadeta isti patologiji. Med drugim na način, da svoja junaka prepustita tipiki “slovenske” introvertiranosti.

“Spopada sploh ni bilo, in torej ni zmagovalca,” ob koncu spozna Nana, ko se toliko kot zbudi iz morastih sanj. Baročno stilistična ideja, da so vse le sanje in da je celoten svet oder, pa ne kaže, kot bi utegnili pomisliti, na junakovo širino in vsespoznavnost, temveč na to, da je pisatelj skomponiral roman iz različnih segmentov: nekaj new-agea, nekaj slovenske osamosvojitve, nekaj mladostniške izgubljenosti (mimogrede, psihološki profil junakinje ne pritiče petindvajsetletnici, kvečjemu petnajstletnici) in nekaj klošarske subverzije, ki to v resnici nikoli ni bila, saj v njej vladajo razmerja iz “resničnega” sveta. Nič čudnega torej, da šivi v romanu, ki so bili že prej pomankljivo izpeljani, kakor da Lainšček ni bil čisto pri stvari, kakor da je roman le osnutek za nek drug projekt, ob koncu dokončno popokajo. Pri tem pa je verjetno bolj kot slaba kompozicija romana razorožujoče to, da je Feri Lainšček pesimističen glede junaka, ki ga v nekem trenutku poganja “občutek za veter”.

Odpadanje mask, s tem pa razkrivanje identitetne forme, je očitno nekaj, kar trenutno okupira slovensko beletristiko. Tudi pri Mojci Kumerdej na primer ali pa pri Alešu Čaru, čeprav so pri njem kletni prostori nekaj, kar sestavlja, plasti zgodbo in je ne zgolj razgrajuje, da se na koncu razprši in razpade (pri Kumerdejevi v zgodbi “Zdaj spita …” iz zbirke Temna snov), so najbolj čistunski liki tudi najbolj dovzetni za “bestialno”. Ko Nana torej pomisli, “Vse življenje mi pridigaš, potem pa mi to napraviš!” njene zloslutne misli ne usmerimo toliko na mamo kot na Jadrnico, ki se že pripravlja, da bo snel masko, za katero se sicer ne skriva zlo, temveč brezvsebinskost, brezhrbteničnost. Nakladaški monologi, ki jih izvaja Jadrnica, torej niso samo mrtvi koti tega romana, temveč tudi slutnja o končnem obratu, za katerega je Lainšček žrtovaval svojega tipično zasanjanega junaka ali, kot je dejala Ignacija Fridl, “veter v Lainščkovem novem romanu nikamor ne povede”.

Glede na to, da je literarna kritičarka v isti sapi omenila tudi, kako vesela je, da se “slovenska literatura vrača v meje Slovenije”, s čimer je verjetno želela poudariti, kako pomembno je premisliti lastno preteklost in sedanjost, potem lahko rečemo, seveda, Feri Lainšček se je tokrat spustil v epicenter slovenske potrošniške realnosti, toda razen namere pisati o robni poziciji in ob tem (nepotrebnega) žrtvovanja dušeslovnega junaka, v njem ni nič robnega.