Zorenje slovenskega stripa – obilje ali pomanjkanje?

Iztok Sitar, Zgodovina slovenskega stripa 1927–2017: Devetdeset let stripa na Slovenskem. Ljubljana: Umco, 2017 (zbirka Dos Pesos)

Katja Štesl

Če se pri stripovski teoriji lahko zanašamo na tujo literaturo, si mora nacionalno zgodovino stripa vsak narod napisati sam. Te zahtevne naloge se je že leta 2007 v Zgodovini slovenskega stripa: 1927–2007 (založba UMco) lotil Iztok Sitar, desetletje kasneje pa je izdal njeno posodobljeno verzijo zavidljivega obsega. Delo, ki bo zagotovo služilo kot referenčno gradivo v karseda različnih kontekstih, odlikuje sistematičnost, skorajšnja enciklopedičnost, ob čemer se sicer lahko vprašamo, kdo predstavlja ciljno publiko, saj je nevedni bralec soočen predvsem s kopičenjem informacij, kdor pa išče poglabljanje znanja, pa mu umanjka analitično povezovanje dejstev. Vsekakor pa Sitar v zgodovino vnaša vsaj številne vzporednice s svetovnim stripom in vsako delo v skladu s svojo percepcijo učinkovanja tovrstnih stripovskih stvaritev postavi v družbeno-politični kontekst.

V desetletju prej izdani monografiji je Sitar pri avtorjih uporabil druge primere, na prvi pogled se tudi zdi, da jih je več. Začetke stripa povezuje z začetkom filma, s katerim sta svetovno gledano vrstnika, v Slovenijo pa je strip prišel precej kasneje, kar v drugi knjigi izpusti, začenja pa jo s predstavitvijo protostripov. Več je tudi obče zgodovine, npr. zanimivosti glede tega, kako je prišlo do posameznih poimenovanj v zvezi s stripovsko formo. Če je prej naslavljal poglavja z navedbo avtorjev skupaj z njihovimi najbolj reprezentativnimi deli, je kasneje to opustil. Nova izdaja je sicer resda smiselno dopolnjena z aktualnimi avtorji, a je strukturno le rahlo predelana.

Štiri generacije avtorjev, ki Sitarju služijo za osnovno shemo, na katero se naslanja pri pisanju zgodovine, razporeja po letnicah njihovega rojstva, ne pa glede na to, kdaj so avtorji zares delovali, kar mestoma pomeni rahle odklone v smislu dejanske pripadnosti nekemu časovnemu obdobju in iskanju njihovih skupnih lastnosti. Sitar si s tem na grbo prida še problem vmesnih generacij striparjev, ki so preveč pomembni, da bi ostali neuvrščeni (to se zgodi denimo pri Cirilu Horjaku, Mateju Kocjanu in Izarju Lunačku). Večini avtorjev nameni en odstavek, ob čemer se mu za razliko od risarjev zdijo scenaristi manj pomembni. Za tretjo generacijo avtorjev, ki so danes najbolj znani ter cenjeni slovenski striparji in jim Sitar nameni največ prostora ter vsakomur lastno poglavje, je značilno debitantsvo v Mladini ali Stripburgerju (mednje sodijo Zoran Smiljanič, Tomaž Lavrič, Dušan Kastelic, Iztok Sitar, Bernard Kolle, Jakob Klemenčič, Andrej Štular, Matjaž Bertoncelj, Marko Kociper in Damijan Stepančič), nasploh pa se Sitar razpiše tudi o drugih stripovsko relevantnih časopisih in revijah. Pri starejših avtorjih v navezavi na njihovo ustvarjanje (začetke je namreč zaznamovala politična satira) omeni njihovo politično pripadnost, kasneje pa skorajda preveč detajlno govori o izobrazbi in šolanju, ob čemer mu podrobne osebne zgodovine nemara služijo za to, da avtorji ne bi bili zgolj navedeni, temveč predstavljeni čim bolj plastično, kolikor mu odmerjeni prostor dopušča.

Sitar pri vsakem avtorju, ki ga omenja, suvereno podaja lastne estetske sodbe, ki so pogosto pohvalne, a vendar kdaj tudi iskreno ostre. Podpira jih s tehničnimi komentarji, ki se tičejo predvsem likovne kvalitete, kompozicije strani in odnosa med risbo ter besedo. Definicije stripa tako nikjer ne navede direktno, marveč se sproti na primerih prevprašuje, kaj sploh velja za strip, predvsem pri avtorjih, ki so se prvenstveno ukvarjali z ilustracijo in ustvarjali, kot jih imenuje Sitar, stripovske slikanice. Nekoliko problematičen je pomen, ki ga Sitar daje pojavu govornega oblačka v navezavi na definicijo stripa; pravi, da so njegov zaščitni znak, vendar vemo, da tudi nemi stripi niso nič kaj manj stripovski – pomembno je sekvenčno pripovedovanje. Zanj, pa tudi denimo za Vojka Urbančiča (kot piše v strokovnem katalogu, izdanem ob razstavi Risba v stripu na Slovenskem v Mestni galeriji Ljubljana), je prvi strip Zamorček Bu-ci-bu Milka Bambiča iz leta 1927, kjer so sličice opremljene z verzi, govorni oblački pa se pojavijo v posameznih kadrih. Sicer pa je, kot navaja, prvi strip z oblački kot sestavnim delom zgodbe in spremnim tekstom znotraj slike Mačji grad ustavil Saša Dobrila (1941).

Dejstvo, da ženske avtorice do nedavnega niso našle prostora v slovenskem stripu in so se v preteklosti zaradi stripom nenaklonjenih mladinskih revij ukvarjale predvsem z ilustracijo, je vsekakor vredno posebne obravnave, kar Sitar skuša rešiti na način, da jih nagrmadi v eno samo poglavje. Kot izvemo, lahko o ženskih stripovskih avtoricah kot o generaciji (rojene so bile večinoma v sedemdesetih) zaradi prejšnje moške prevlade z redkimi izjemami, kot je bila denimo prva ustvarjalka stripov Melita Vovk, govorimo šele po letu 2000. Ob tem je zanimivo, da so se šele s striparkami pojavile tudi ženske junakinje.

Sitar v slogu »fun factov« omenja številne prvenstvenosti ali zanimivosti v zgodovini slovenskega stripa, kar popestri sicer strukturno precej podobna si poglavja: prvi ameriški družinski strip Čenča Nedeljka Jožeta Trobca, najdaljšo slovensko serijo v Pionirskem listu, Kavboj Pipec in Rdeča pesa, ki je bil eden redkih stripov v šolskih revijah v času socializma, prvega slovenskega serijskega junaka v Prigodah porednega Mihca (Saša Dobrila), prvi partizanski strip Tonček pripoveduje (1944, Ive Šubic), najbolj feminističen slovenski strip Marjana Amaliettija, prvi underground strip v Jugoslaviji Kostje Gatnika, usklajen z ameriško sceno, ki ji je vladal Robert Crumb, ter prvi teoretski tekst Franceta Zupana leta 1969 v Problemih: Masovna kultura – strip.

Zaključek Sitar izkoristi za postavitev slovenske scene v jugoslovanski kontekst; pravi, da je bila prva polovica osemdesetih zlata doba stripa v bivši državi. Govori tudi o prevodih tujih izdaj v zadnjem obdobju v našem prostoru in pregleda trenutno delujoče založbe, s čimer usmeri bralca k lastnemu iskanju zanj zanimivih izdaj, obenem pa ponudi tudi skromen pregled teoretskih del. Namesto sklepa nas pričaka dobrodošlo poglavje o mejnikih slovenskega stripa, kjer ponudi časovni pregled pomembnih prelomnic in doda posamezne podrobnosti. Izbrana stripografija na koncu deluje kot napotek za dodatno branje tistega, kar smo lahko videli v izbranih sproti navedenih primerih.

Sitar se zgodovine loteva celostno, vanjo vključi tudi t.i. gastarbajterje, torej tiste avtorje, ki po narodnosti sicer niso Slovenci, so pa prispevali k razvoju stripa pri nas. Obenem omenja tudi sopotnike, kot sta denimo Igor Vidmar, ki je že v sedemdesetih pisal stripovske recenzije, ali Ciril Gale, ki je leta 1977 ustanovil Klub devete umetnosti v Ljubljani ter organiziral prvi kongres stripa v Jugoslaviji. Sitarjeva Zgodovina slovenskega stripa je v našem prostoru dobrodošla predvsem zato, ker doslej še nismo imeli toliko podrobnega pregleda stripovskih avtorjev, ki jih ne bi zgolj popisoval, temveč njihovo delo tudi vrednotil, kljub temu da bi to v obravnavanem primeru lahko bilo izvršeno bolj objektivno.

O avtorju. Katja Štesl je magistrica primerjalne književnosti, ki jo zanima sodobna, predvsem alternativna stripovska ustvarjalnost.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Kapitalizem ni nič manj in ne zaostaja!!«

    Matej Bogataj

    Štefančič ml., ki ga v zadnjem času poznamo bolj kot medijsko eksponiranega naspidiranca in skribomana, v časih pred ekologijo in pred internetom so takšnim znalcem in zapriseženim zapisovalcem rekli eruditi, mišljenjsko izhaja iz kritične trde teorije, ki je imela svoj vrh in največji obseg v osemdesetih in devetdesetih.

  • Mehiška melanholija

    Iztok Sitar

    »Znanstvena fantastika ja out. Zgodovina je in,« je januarja 1987 zapisal Ivo Štandeker v članku Preteklost je pred nami, s katerim je v Mladini odprl rubriko XX. stoletje in začel … →

  • Knjiga o nas samih

    Irena Jakopanec

    Medtem ko je Boštjan Videmšek preživel več kot desetletje pritajeno smukajoč se na izvornih področjih migrantskih tokov, sem ga jaz v deželi polnočnega sonca, Norveški – torej v njihovi … →