Zmedenost fikcije

Katarina Marinčič, Trois. Prev. Florence Gacoin-Marks. Ljubljana: DSP, 2015. (Litterae Slovenicae)

Eric Dussert

Opus Katarine Marinčič si je naposled utrl pot do francosko govorečega bralstva z delom, ki ga je ovenčala slovenska nagrada fabula. Francosko govoreče občinstvo se lahko odslej seznani z zbirko novel, ki je bila v slovenščini objavljena leta 2005 z gladkim naslovom O treh, ki se v francoski verziji v prevodu Florence Gacoin-Marks glasi Trois. Lastnosti te knjige so dovolj ugodne, da z njo vzpostavimo stik: več pripovedi, trije predmeti oziroma univerzumi, skupna splošna tematika, in vse to s podpisom izvežbane avtorice. Kot je (v Sloveniji) sicer dobro znano, je Katarina Marinčič avtorica štirih romanov, Tereza (1989), Rožni vrt (1992),  Prikrita harmonija (2001) in Po njihovih besedah (2014). Letnice objave teh knjig navdajajo z mislijo, da se avtorica dobro zaveda časovnega minevanja ter nujne in predvsem naključne infuzije inspiracije.

Njena bibliografija ni bibliografija ustvarjalca, ki se frenetično zaganja za medijsko slavo. Sicer pa nas o tem prepriča že prvi spis v njeni zbirki: Katarina Marinčič je prozaistka, ki pozna potrebo stavkov, da »vzhajajo« tako kot krušno testo, predno se dokončno spečejo v peči knjižne strani. Prav tako daje tudi naslov njenega predhodnega romana, Prikrita harmonija, slutiti, katero sestavino potrebuje avtorica za kreacijo: nebesno noto, ki poveže misel in besedo ter sprede nit, ki bo vredna preje Park. Umetnost novele je sicer za tovrstno »fikcioniranje« sveta eksemplarična. Misterij, specifična ekonomija besed – ki ni v ničemer podobna tisti, ki je na delu v poeziji –, napetost, ki narašča do razpleta in se nato destilira kot kakšna opojna pijača: v knjigi O treh se to zgodi trikrat in vsakič kar se da dolgo ohrani nit življenja, ki se kristalizira pred bralčevimi očmi. Sicer pa v pripovedih O treh večkrat naletimo na tematiko oči, predvsem bolnih oči, ki se vračajo kot nekakšna vodilna melodija.

Prva novela z naslovom »Vel Matuna, Etruščan«, je pripoved z mitološkim prizvokom, zgrajena v gladkem jeziku, ki ga je očistil blišč starodavnega sonca; druga novela, »Redouté, slikar«, nam predstavi imaginarno življenje francoskega naturalističnega slikarja, ki se je rodil leta 1759 in umrl leta 1830, v stilu Marcela Schwoba (ali fikcijskih biografij, ki so trenutno zelo v modi, zlasti v Franciji), medtem ko tretja novela z naslovom »Zlatko, dečko z Litije« matjuškasto sestavi sodobne pripovedi in bolj eksplicitno postavi vprašanje umetnosti fikcije, ki se je poslužuje avtorica. Če uporabimo njene lastne besede: »v Litijo vodi vijugasta cesta« …

Je to središčna os te zbirke? Avtorica bi lahko to zanikala, če ne bi prav v tem našla globokega smisla, ki se ga je odločila vgraditi v svoje pripovedi. Ker pa je iz svetlobe, vizije in iz tega, kar lahko prepreči to vizijo, naredila kamen spotike svoje knjige, lahko kritik predpostavi, da je vprašanje zornega kota – zlasti njenega lastnega – legitimno. Še toliko bolj, ker je za Katarino Marinčič »plamen zgodbe« vprašanje vitalne funkcije.

Slehernega umetnika, ki se angažira v fikciji, je strah teme in se boji, da se njegove zgodbe ne bi zdrobile tako kot kos slabega premoga. Z vpeljavo procesa intervencije »zgodbe« v sfero njene pripovednice – ki je ona sama –, Katarina Marinčič razkrije natanko tisti trenutek, ko zasije svetloba, ko se zapiše zgodba: »Pozneje je bila prepričana, da se je prižgal v tistem trenutku: plamen zgodbe, ki se je tako močno razgorel, da niti v letalu ni mogla misliti svojih običajnih misli. (Pripovedovanje zgodb se ji je od nekdaj zdelo bistvo življenja, najbolj blaženo in vzvišeno početje, ki se ga človek lahko loti.)«

Katarina Marinčič, ki je hči Andreja Hienga (1925–2000) – ki sam ni preveden v francoščino –, se torej zateče k mitološki formi oziroma k neposredni fabuli, kot tudi k preprostemu slučaju srečanja drugega, zato da lahko gradi na svojih lastnih temeljih (od tod, na primer, potreba po družinski etruščanski zgodbi?). Težko je presoditi, ali Katarina Marinčič občuti resignacijo vpričo počasnega dozorevanja literature »kot take« ali pa jo zaznamuje zrela potrpežljivost, značilna za tiste, ki se besed lotevajo z modrostjo in čutnostjo.

V noveli »Zlatko, dečko z Litije« se zdi, da ponudi njena raba sedanjika ključ za gostoljubje, s katerim sprejme Zgodbo z velikim »Z«, tisto, ki večno kroži okrog planeta in ki jo znajo prestreči le najpozornejši fikcionarji: »Mati je majhna, najbrž kar čedna. Sestre so visoke kot Zlatko, ponosne na svoje noge, s kodralnimi kleščami krute do svojih las; zobje jim kukajo izpod zaničljivo uvihnjenih ustnic. (Kadar so s kom kje zunaj, se Zlatkove sestre glasno smejejo.) Očim in polbrat, ki nista visoke rasti, jesta z glavo med rameni, ne da bi povesila oči h krožniku. Oče si kar naprej otira čelo, utrujen od čudne drže.«

Prav tako čudna pa je tudi drža literarnih avtorjev z začetka 21. stoletja, ki jih muči velika zmedenost romanopiscev, obsojenih na premlevanje starih receptov v starih ponvah (od Michela Houellebecqa do, na primer, Virginie Despentes): »Ko se je pripovednice v letalu loteval spanec, se ji je Zlatkovo nepotešeno hrepenenje zazdelo preveč žalostno.« Ob fabuli in noveli kot zdravilu za slabotnost objektiva sodobnega zahodnjaškega romana je mogoče opaziti, da je za trenutek dezorientirana slovenska pripovednica z zgodbami O treh našla pot do načina, kako razširiti fikcijo s pomočjo fragmenta – ali pa sliko s pomočjo nanašanja barve s čopičem –, in sicer s kompozicijo kratkih zgodb, ki nasprotujejo freski pred letom 1950 in »romanesknemu romanu« z druge polovice prejšnjega stoletja. Novela je tako jedro današnje pripovedi o sicer večnih in večno identičnih strahotah človeštva, ki pa se razlikujejo po barvah, s katerimi jih naslika posamezni avtor.

Novela, kratka fikcija in fragment se vsiljujejo povsod, o čemer priča denimo tudi prozaistka Patricia Grace, ki je nekakšen Nobel južnih morij in ki si s Katarino Marinčič, kot tudi z drugimi, na primer z Andrée Chedid, Annie Saumont, ali Marie-Hélène Lafon, deli isto skrb: skrb bitij, ki so si vsa podobna, a hkrati tudi različna. Tu naj omenimo tudi napore urednikov, ki branijo novelo in pa ta nenavadni anglosaksonski format, ki se mu reče novella. Revija Brèves se v Franciji že štirideset let bori za novelo proti vsem vetrovom in plimovanjem, in to kljub neprestanim komercialnim porazom uredniških zbirk, ki so ji bile posvečene. Medtem ko se mlade neodvisne uredniške hiše (Le Sonneur, L’Arbre vengeur itn.) za ovrednotenje novele odločajo za dela, ki so lahka in zlahka prenosljiva – torej »žepna« – ter z zaporednimi nanosi barv sposobna osvetliti svet, ki ne prenaša več nobene globalne razlage.

Kot prozaistka obdobja, ki sedimentira in popravlja, se Katarina Marinčič dobro vpisuje v tok, ki bitjem iz globočine govori o bitjih ter poskuša človeštvu najti rešitve … ne glede na vse: »Toda naposled je bil Vel Matuna pred svojim vrtom in je lahko pozabil na vse húdo.«

 

Prevedla Ana Dussert

O avtorju. Eric Dussert je francoski literarni kritik, esejist, pisec spremnih besedil in urednik knjizne zbirke L’Alambic pri zalozbi L’Arbre vengeur. Zadnja knjižna dela: Une forêt cachée. 156 portraits d’écrivains oubliés (La Table ronde, 2013); 1001 Vies des livres (z E. Walbecq, Librairie Vuibert, 2014). Je tudi avtor spletnega portala L’Alamblog.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar postori veliko proti liričnemu turizmu, vendar pa hrani stroj strupa stroj obupa

    Konstantin Ames

    Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

  • V nihanju

    Tom Bresemann

    Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

  • Brez kaosa ni kvantne teorije

    Anja Kümmel

    Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

Izdelava: Pika vejica