Zmaji za daljne dežele, metulji za misli o prijateljstvu

Dnevi knjige so dobra zamisel. Tudi Noč knjige je dobra zamisel. Enkrat na leto še malo več kot običajno govorimo o knjigi in tako spodbujamo k branju tudi tiste, ki knjige redkeje vzamejo v roke.

Ideja je torej dobra. Tudi izvedba ni slaba. Dogodkov je veliko in razpršeni so po vsej državi. Letos so dnevi knjige trajali od srede do nedelje, Noč knjige pa se je začela že v petek popoldne in se končala enkrat do naslednjega jutra.

Pa vendar, zagati sta vsaj dve. Prva je, da se na dogodkih ponavadi srečujejo eni in isti oboževalci knjig. In druga, da mnogi od oboževalcev v poplavi dogodkov ne vedo, katerega bi izbrali, zato nazadnje ne izberejo nobenega.

Kakšen smisel imajo dnevi knjige, če se jih udeležijo zgolj organizatorji, njihovi prijatelji ter znanci in morda še ljubitelji poezije in vina? Zmorejo navdušiti nekoga, ki ne ve, da lahko z literaturo »najdemo svoj prostor pod soncem, začutimo pripadnost in raziščemo svoj občutek za odgovornost,« kot pravi britanski pisatelj Michael Morpurgo? Ali prepričujejo zgolj prepričane?

Knjige obožujem. Najraje od vsega nekje ležim in berem. Žal moji otroci ne delijo z mano te ljubezni. Rastejo obdani s knjigami, a vse zaman. Bi lahko na dnevih knjige izvedela, kako naj jih vpeljem v očarljivi svet domišljije? Bo tam kdo razmišljal, kako k branju pritegniti otroke, ki se zmorejo na eno stvar osredotočiti le še za slabih deset minut?

Pritegnil me je naslov: Komu je mar? (Za mlade). Obljubljal je pogovor o tem, »ali je mogoče z našo otopelostjo in ravnodušnostjo v mladih netiti iskro gorečnosti nad življenjem in svetom? Mar z brezbrižnostjo do drugih in sebe zanamcem ne sporočamo, da je prihodnost že klinično mrtva, hkrati pa od njih pričakujemo, da jo bodo oživljali z umetnim dihanjem? Sadimo ravnodušnost, da bi želi rahločutnost. Ali nam mladi sledijo?«

Bolj bi me sicer zanimalo, ali je mogoče v mladih netiti iskro gorečnosti z našim navdušenjem, a te razprave nisem zasledila. Zato sem na že malo bolj topel in sončen petkov dopoldan prisedla k trem nastopajočim in petim poslušalkam.

Pisateljica Neli Filipić Kodrič je sredi ljubljanskega Mestnega trga prebrala odlomek iz svoje knjige Solze so za luzerje, potem se je pogovor usmeril k beguncem. Pesnik Borut Gombač je prebral prevod pesmi britansko-somalskega pesnika Warsana Shirea Dom (Home) in pogovor je ostal pri beguncih.

Pogovor se je vrtel okoli beguncev, ker je tja zašel in ker ni bilo nikogar, ki bi ga usmeril drugam.

Mladih obiskovalcev, ki bi se lahko začutili v knjigi Solze so za luzerje, namreč ni bilo med občinstvom. Nina Kokelj (popoldne so njenemu branju lahko prisluhnili nakupovalci v Intersparu na Viču) je po koncu dogodka povedala, da je poklicala na 30 srednjih šol in jih vabila na dogodek. »Niti eden se ni odzval povabilu. Res je, da smo bili malo pozni, a prej še ni bilo programa.«

Kako torej netiti iskro gorečnosti v mladih? 

Še dobro, da obstaja tudi Noč knjige. Pa ne tista za velike bralce v bližnjem parku, ampak tista, ki si jo naredijo v šolah. Učenci na vprašanje, kaj jim je najbolj všeč pri Noči knjige, resda povedo, da recimo peka palačink ali preganjanje po temnih hodnikih. A to pustolovščino vendarle začinijo s knjigo. 

Noči knjige se je znova pridružil tudi Amnesty International Slovenije s Sanjami o svobodi. Z branjem o svobodi so prepletli mlade, begunce in drugačnost in morda v nekom zanetili iskro gorečnosti. 

Kajti sanje o svobodi so blizu vsem. Nekdo svobodo na primer občuti, ko dobi v roke ključ od avtomobila. Nekdo drug, ko je sprejet s svojo drugačnostjo. Prav vsak od nas pa je tako ali drugače drugačen.

Na Osnovni šoli Dragotina Ketteja Novo mesto zelo dobro vedo, kaj pomeni biti drugačen. Šolo s prilagojenim programom obiskujejo otroci z zmerno motnjo, ki se brez pomoči težko vključujejo v okolje. Za skupino učencev 4. in 5. stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja so zato organizirali druženje z učenci 2. razreda sosednje OŠ Drska.

»Že dolgo smo se dogovarjali za druženje in Noč knjige se nam je zdela primerna priložnost,« je povedala učiteljica Damijana Karlič.

Učenci OŠ Drska so jih obiskali v četrtek in skupaj so preživeli popoldan ob branju knjig o prijateljstvu (iz zbirk Anica in Drugačen), gledanju slik v knjigi Sanje o svobodi in ustvarjanju. 

Risali so zmaje, ki so v daljne dežele pošiljali dobre želje, pa tudi metulje, na katere so dopisali misli o prijateljstvu. Otroci so v šoli tudi prespali. Manjša skupina si je postlala v šolski knjižnici, drugi so polegli v internatu šole. 

»Glavni namen srečanja je bilo spoznavanje in sprejemanje drugačnosti ter s tem preseganje predsodkov do drugačnih, pa tudi zabava in druženje ob knjigi,« je poudarila učiteljica Damijana Karlič.

V slovenski podružnici organizacije Amnesty International vsako leto izberejo vsaj eno knjigo, ki obravnava človekove pravice, pojasnjuje Ana Čemažar, vodja projektov na področju učenja človekovih pravic in kampanj. Mnoge knjige govorijo o človekovih pravicah in so zato lahko odlično izhodišče za pogovor. 

S slikanico Sanje o svobodi so mladim in njihovim mentorjem želeli omogočiti raziskovanje pojma svobode, razvijanje empatije, spoznavanje in razumenje človekovih pravic, predvsem pa ustvarjalnost brez omejitev. »Lahko so pripravili okrogle mize, predavanja in delavnice, ustvarjali različne izdelke, se pogovarjali in celo kuhali,« opisuje Ana Čemažar.

Slikanica je namreč zbir misli in citatov o svobodi v najširšem pomenu besede. Izbrano knjigo so letos dopolnili še s predlogi za delo z mladimi in s prevodi nekaterih citatov. 

»Sodeč po največjem številu ustanov doslej – sodelovalo je enajst šol, od teh mnoge s Šolo človekovih pravic še niso sodelovale – je bila odločitev očitno pravilna,« meni Ana Čemažar.

Knjiga je po njenih besedah le eden od medijev, preko katerih lahko ustvarjalno, didkatično in participatorno obravnavamo tematiko človekovih pravic, zato se v Šoli človekovih pravic Amnesty International Slovenije trudijo, da mladim in vsem, ki delajo z njimi, ponudijo čim bolj raznolike predloge, na primer dokumentarne filme, likovne izdelke in fotografije.

A v mojih očeh ostajajo knjige osrednji medij za spoznavanje drugačnosti, pa tudi sveta nasploh. Tango smo trije nam je predstavila drugačno ljubezen, Pošast z zelenimi lasmi, kot smo jo preimenovali, pa vedno znova lahko razelektri številne vsakodnevne družinske zaplete.

Kljub temu vedno bolj ugotavljam, da bom iskro gorečnosti morala v prihodnje najverjetneje prižigati s filmi ali glasbo.

In prav zato sem vesela, da imamo Dneve knjige, čeprav si sama z njimi ne morem pomagati. Tudi v prihodnje se najbrž nihče ne bo domislil, da bi med dogodke umestil razmislek o tem, kako k branju pritegniti tiste mlade, ki ne morejo, znajo ali želijo skočiti v knjigo, kot je Mary Poppins v risbo, izrisano s kredo, zato ne bodo nikoli izvedeli, kako lepo je lahko v čarobni deželi. 

Dnevi knjige namreč prizadevnim učiteljicam omogočijo, da ustvarijo dogodke, zaradi katerih otroci vzamejo v roko knjigo in tako spoznavajo sebe, svet in drugačnost. Pa čeprav ti na Noč knjige pridejo zgolj zato, da lahko enkrat na leto v šoli pozno popoldne pečejo palačinke in da se preganjajo po mračnih hodnikih.