Življenje s pogledom na pokopališče

Josef Winkler, Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Stopinje)

Aljaž Koprivnikar

Avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja smo doslej v slovenskem literarnem prostoru spoznali preko prevodov krajših romanov Ko bo nekoč tako daleč in Roppongi, preko katerih smo dobili vpogled v ustvarjanje avtorja, ki ga literarna kritika pogosto umešča v bližino Thomasa Bernharda, Petra Handkeja ter Elfriede Jelinek, saj jih med seboj povezuje predvsem zanimanje za temnejšo družbeno stran, ki ji namenjajo kritiko ujetosti v patriarhalnost ter zakoreninjene, priprte poglede, s katerimi avstrijska družba pogosto gleda na svet. Vendar pa je za Winklerja poleg obračunavanja s svetom, v katerem je rojen, značilna tudi izredna temačnost atmosfere, ki prežema vsa njegova dela, v katerih pisatelj z natančnimi opisi in čutnim jezikom veliko prostora nameni predvsem tematizaciji življenja in smrti, obenem pa se prepušča tudi tokovom ironije in humorja.

V svojem zadnjem delu z naslovom Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem Winkler nadaljuje svojo že začrtano literarno pot. V enajstih močno avtobiografsko obarvanih tekstih ob avtorjevih potovanjih po večini kot središčni motiv nastopa tematizacija smrti in zanj že značilno obračunavanje s svetom, v katerem je odraščal, kar stori s pomočjo literature. Delo lahko zatorej dojemamo kot skoncentirano avtorjevo poetiko, ki poteka v tehniki poetološke reportaže iz njegovih potovanj. Josef Winkler namreč podobno kot njegovi sorojaki Bernhard, Handke ter Bachmann ob pisanju svojih del vedno znova zaradi nuje potuje v tujino, saj mu ta omogoča uzreti resničnost njegovega izvora. V svojem zadnjem proznem delu Winkler skupaj s filmsko ekipo prepotuje Italijo, Indijo in Mehiko, ki s svojim življenjem in dojemanjem smrti zaznamujejo njegovo siceršnje pisanje, medtem pa s sabo ves čas nosi knjige in pripovedi drugih avtorjev, iz katerih jemlje kratke citate kot vložke svojih poetoloških poročil potovanj, ki ga ves čas vračajo na njegovo izhodišče – k podobam iz otroštva.

Te zanj predstavljajo odprto rano, ki so jo polnili zadušljiva katoliško-patriarhalna skupnost, skupaj s sovraštvom do očeta, izjemno navezanost na mentalno bolno mati in psihično ter fizično odmiranje, ki mu je bil v mladosti priča. Preko takšnih citatnih vložkov si Winkler razlaga svojo preteklost in se proti njej bori, med drugim z natančnim citiranjanjem avtorjev in njihovih del; med njimi so Ingeborg Bachmann, Annemarie Schwarzenbach, Samuel Beckett, Julien Green ter mnogi drugi. Tudi preko njih dobimo širši vpogled v avtorjevo poetiko, saj vse naštete druži podobna tematika; tako si avtor z Bachmannovo ter Schwarzenbachovo deli potovanja v tujino, preko katere vzpostavlja stik z rodno zemljo, z Julienom Greenom osredotočenost na vero in religijo, z Samuelom Beckettom izrazit čut za grotesko, prav tako pa najdemo izjemno bližino s Petrom Handkejem, saj v zadnjem tekstu z naslovom V meteorskem metežu podob znotraj stavkov, kot so »Že dolgo si predstavljam, da imam namesto glave na vrat pričvrsteno kamero in da snemam vse, kar vidijo moje oči«, prepoznamo Handkejevo metaforo »oči kot kamera, ušesa kot megnetofon« iz dela Pisateljev popoldan. Oba druži izjemna zavezanost borbi z jezikom in hkrati tudi grožnja njegove izgube. Citatov iz literature in sveta filma je toliko, da skorajda grozi, da bo Winkler svoje lastno delo postavili v senco, vendar pa se to ne zgodi, njegovo ustvarjanje namreč ves čas poteka ob hkratnem dejanju branja in pisanja, s prepletanjem literarnih in filmskih citatov pa Winklerju dobro uspe preplesti dva svetova, svet osebnega izkustva in samoopazovanja ter svet literature in filma.

Zgoščeno nizanje podob, ki s skorajda filmsko tehniko prehajajo ena v drugo, pomeni kontrast nepregledno dolgim povedim, preko katerih se avtor skoraj obsesivno vrača k isti tematiki, vednar pa se zdijo povedi v razmerju s kompaktnostjo teksta na trenutke vseeno preveč dolgi. To reši Winklerjeva melodičnost jezika, ki na ravni stavka poteka kot ponovitev celotnih povedi oziroma njihovih segmentov, ki jim sledijo tudi tematske variacije, rahlo preoblikovane podobe pa se tako na več mestih ponovijo in izzvenijo v poseben ritem, ki predstavlja dediča katoliških litanij iz avtorjevega otroštva. Winkler namreč uporablja kompleksno ritmizirano stukturo, kjer se pripovedi med sabo ves čas prepletajo, vendar ne izgubijo niti. Tako pri branju paradoksalno prihaja do občutka, kot da bi Winkler ves čas pisal eno in isto. Vendar ravno to pomeni izvirni čar njegovih tekstov, ki ležijo v poetizaciji trenutnosti ter se hranijo z avtobiografskimi izkušnjami. Jezik se tu dojema kot orožje, pisanje pa kot nujo ter terapijo, ki jo avtor uporablja ob odpiranju starih ran. Avtor tudi daleč od doma prepoznava enake vzorce, hkrati pa mu uspe ob tematiki smrti zgraditi sproščen humor, kot tudi njegovo pisanje prevžema izbrušena fantazijska stilistika. Na ravni stavka se pogosto prepletajo elementi filmskega platna, papirja in človeške kože, ki se med sabo pomešajo v metaforo za pisanje, hkrati z njimi pa nastopata tudi asfalt in radirka, ki predstavlja brisanje oziroma smrt, s katerimi Winkler uspešno razgalja sebe in ljudi okoli sebe.

Tudi zato Winklerjevo zadnje delo v njegovem opusu pomeni korak naprej, saj v njem avtor svojo avtobiografskost subjekta zamenja za bolj izrazito intertekstualnost, ki poteka tako na literarnem kot filmskem področju. Zatorej ne moremo trditi, da gre pri omenjeni knjigi zgolj za ekstrakt njegovega opusa, gledati moramo širše, saj se nam glede na dosedanji opus pred očmi prikazuje izredna razvojna linija pisatelja, ki se je izkristalizirala prav v tem delu. Z njim je pisatelj naredil velik korak na poti svojega literarnega ustvarjanja, ki leži v boju z jezikom proti družbenim anomalijam ter bolečinam svoje preteklosti, boj spomina in pozabe, katere zven nam pred očmi slika življenje s pogledom na pokopališče.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mučna bližina distance

    Mojca Kirbiš

    V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija … →

  • Nepristna lahkost bivanja

    Domen Slovinič

    Zbirka pesmi z naslovom Trpljenje mlade hane, ki je izšla 2012, je avtorico Katjo Gorečan (rojena 1989) vpela v dogajanje na slovenski literarni sceni. Pred tem … →

  • Abraham, nagrade in Uroš Zupan

    Gregor Lozar

    Z Romanom imava dolgo zgodovino veseljačenja po lokalnih gostilnah in pogovorov o lokalnih temah, o nesmrtnosti in kar je tega, zato sva hitro našla skupen … →

Izdelava: Pika vejica