Življenja brez šablon

Ignacy Karpowicz. osti. Prevod: Jana Unuk. Vnanje Gorice, Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017 (zbirka Eho)

Urška Gabrič

Najprej si zamislite osti. Kakršne koli, lahko tiste za lovljenje rib. Utegnejo biti konice kopij, bodal, sulic ali bolj vsakdanjih orožij kot so zbadljivke; opazke, ki neutrudno plavajo v glavah in jih izgovarjamo le sami sebi, večinoma le o drugih. Pobeg jim dopušča Ignacy Karpowicz (1976), poljski pisatelj, publicist, prevajalec, predvsem pa satir, ki zbira pikrosti in iz njih splete roman možnosti.

Te se razraščajo med usodami protagonistov v sedanji Varšavi in nekaj provincialnih krajih (predstavljajte si Tržič), od koder enkrat prihajajo, drugič tja bežijo. Povezujejo jih nekonvencionalni medosebni odnosi, pripeljani do skrajnega roba, ko se kar koli počne s komer koli. Povedano ne namiguje na prvovrstno perverzijo à la de Sade, pač pa gre za razbijanje tradicionalnih družbenih konvencij.

Kot prvo spoznamo Majo, ki je pravkar izgubila službo, a ostala empatična do žrtev holokavsta in vseh, ki se ne vozijo s taksijem. Nekoč se je poročila s pHD afrikanistom Szymonom. Imata otroka v puberteti. Par po dogovoru pripelje domov vsak svojega ljubimca. Poleg njih dobimo vpogled še v ljubimkanje Majinih prijateljev, Andrzeja in Krzýsa, ki se pridružujeta razpravam o Rubljovovi Sveti trojici, Susan Sontag in Interpretaciji sanj. Krzýs je nekdaj spal z Norbertom, ta pa predvčerajšnjim z Ninel. Norbert je ob vikendih spremljevalec moškega s štirimi imeni in dvema spoloma. Ninelin sin je zdaj v postelji (ali na tleh) z Majo medtem ko je Majin sin v šoli (ali pa bo po nesreči mamo ravnokar zalotil, ker šprica). Odstavek je uvod v pomilovanje tistega, ki bi kdaj skušal izrisati njihovo družinsko drevo.

Kup oseb in lastnosti je najverjetneje nastal na avtobiografskem ozadju. Na pisatelja najbolj spominja Szymon, večino časa odsoten zaradi predavanj in z njimi povezanih službenih potovanj. Tako kot Karpowicz se tudi Szymon spozna na afriško kulturo, strukturo jezika, razmišlja svobodomiselno in se giblje med izobraženci. Njihove nazore v fiktivni pripovedi spremljajo citati Barnesa, vojaški kupleti, starozavezne zgodbe. Avtor v pripoved vključuje tudi imena popularnih poljskih bendov, domačih literatov in letovišč iz desetletij komunistične blaginje. Takrat so namreč odraščali protagonisti zgodnjih srednjih let (s pisateljem vred), med katerimi se odmik od predpisov ni zgodil zgolj na seksualni ravni. Porajala se je naklonjenost, ki je skušala odmisliti priučene predsodke z desetimi zapovedmi na čelu. Družinsko idilo so zamenjale precej poljubne zveze za določen čas. Osebe so te odnose nehale dojemati kot nekaj pretirano usodnega, pač pa bi jih najraje vzdrževale vzporedno z že obstoječimi. V idealnem primeru naj med prejšnjo in zdajšnjo ljubeznijo ne bi bilo več hierarhije.

S stereotipi neobremenjeni ljudje se torej v primeru osti obnašajo kot člani urbane komune. Znotraj skupnosti imajo svoj (ne)red, lasten humor, podobna prepričanja, medtem ko se jih pričakovanja zunanjega sveta komajda dotaknejo, kot bi bila za njihovo srečo nepomembna. Zdi se mi, da so osti zato bliže bralcu, ki je osebam iz romana do neke mere podoben. Vprašanje je, če zgodba lahko zabava nekoga, ki se ne giblje med humanisti, ne pozna konteksta postsocialistične prestolnice, niti ga ne gane literatura, ki se vriva v pogovore.

Pomislili bi, da je roman nekoliko elitističen, kljub temu pa mu moramo priznati uprizoritveni potencial. Situacijska komika ter živahno izrazoslovje bi se obnesla na odru ali filmskem platnu. Uspehu bi gotovo služila cinizem in (samo)ironija – simptoma avtorjeve generacije – naporne, nezadovoljne, zdolgočasene, pripravljene prestopiti meje znanega že zavoljo eksperimenta samega, pa naj gre bodisi za poskus z življenjem bodisi z jezikom. V nedogled bi se lahko kratkočasili z nepričakovanimi pripetljaji, saj nas animirata absurdnost položaja in (ker je Bog mrtev, mati pa skoraj) svobodno vztrajanje v njem. Vendarle pa menim, da bi Karpowiczeve osti na koncu težko pustile kak trdovraten trn v peti, kakšno bodico, h kateri bi se vrnili.

O avtorju. Urška Gabrič nikoli ne zamuja. Uči se zaradi, iz in o literaturi ter zgodovini umetnosti. Lomljiva je ob srečanju s prodajalko vencev iz posušenega cvetja, prisluškovanju portugalskemu fadu ali bolščanju v Žrtvovanje Metke Krašovec. Obožuje antikvariate in se odvaja od zavijanja z očmi. Vse od naštetega z zmerno vztrajnostjo od 1995.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zadeti, potopljeni

    Matej Bogataj

    Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

  • Deveta umetnost

    Barbara Leban

    V knjigi Kako je Jaka Racman postal fašist lahko beremo točno o tem, kar piše v njenem podnaslovu: o stripih torej, tistih družbeno kritičnih in onih politično (ne)korektnih. Iztok Sitar se o njih razpiše prek zbranih člankov, ki smo jih v preteklih letih lahko brali v Delu, Literaturi in predvsem v Pogledih.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.