Živeti kot lev

Sibylle Lewitscharoff, Blumenberg. Prevedla Ana Jasmina Oseban. Ljubljana: Sodobnost International, 2013. (Horizont)

Alenka Ambrož

Letošnje leto pisateljice Sibylle Lewitscharoff sta med drugim zaznamovala dva dogodka: prejela je nagrado Georga Büchnerja, najprestižnejšo nemško nagrado za leposlovje, z romanom Blumenberg pa je junija doživela tudi prvi prevod svojega dela v slovenščino.

Blumenberg je fiktivna biografija enega slavnejših nemških filozofov prejšnjega stoletja, Hansa Blumenberga (1920–1996), ki ga pri nas poznamo predvsem po njegovi Genezi kopernikanskega sveta. Pisateljica zadnja leta življenja ustanovitelja t.i. metaforologije v romanu postavi v zelo sproščen odnos do dejstev, s čimer pa mu nikakor ne dela krivice: bralec se bo temu zadržanemu univerzitetniku iz Münstra čutil nenavadno blizu in morda si bo po koncu knjige želel vzeti v roke njegova dela. Roman tako tiho zastavi vprašanje o odnosu med življenjem in delom filozofa, ter o (ne)možnosti postavljanja meje med njima.

Os knjige tvori preprost, a zato nič manj skrivnosten zaplet: v delovni sobi filozofa se nekega dne pojavi lev. Nič kaj dramatično, nevsiljivo, na način, ki vzbuja rabo besede »pač«, a vendar z mogočno prisotnostjo. Ta meni-nič-tebi-nič pojavitev v sebi ne nosi kafkovske zloveščosti: Blumenbergu je lev takoj všeč, čuti, da njegov prihod pomeni določeno potrditev, čast »zadnjemu filozofu, ki leva še zna spoštovati«. Navsezadnje je resnični Blumenberg vse življenje zbiral zgodbe in podobe levov, v literaturi, filozofiji in slikarstvu; zbirka fragmentov tega raziskovanja je  izšla v nemščini. Ta živi, dihajoči lev zato v njem takoj sproži poplavo vprašanj: je to Agavin namišljeni lev? Psalmistov rjoveči lev? Lev, ki je spremljal sveto Marijo Egiptovsko? Zdi se, kot da bi filozofov koncept oživel in v svoji fizični, po levu dišeči prisotnosti nenadoma postal nepojmljiv, hkrati pa bi morda prav ta lev lahko »z zamahom šape« znova vzpostavil smiselno povezanost sveta, za katero so žalovali in še žalujejo mnogi filozofi.

Človeku navade, kakršen je Blumenberg, tudi levja družba ne spremeni dnevne rutine. Njegova prisotnost mu vliva samozavest in krepi navdih: med predavanji se kar »zlije s svojo bravuroznostjo«, četudi levova indiferentna bližina ovrže nekatere izmed njegovih izpeljav. Čemu predavati o človekovi neutešljivi potrebi po tolažbi, če je tu lev, utelešena tolažba sama? Čemu kritični um, izjemen spomin, urejena študijska soba, če lahko vije roke kot otrok in zre v svojega leva? Kaj pomeni delo intelektualca poleg levove življenjske moči?

Občasno se Blumenbergu vse besede, s katerimi polni svoje dneve in noči, zazde mrtve, saj ne veljajo za to bitje na preprogi. V njegovi prisotnosti čuti, da mora pisati brezobzirneje, bolj tvegano: »V takšnih trenutkih je ugledal samega sebe, kako vihti bič in pred sabo žene gručo teologov.« Po drugi strani pa mu lev vzbuja tudi dvome: bi lahko bil le privid, delirij od življenja odmaknjenega intelektualca, ki bi si želel imeti resnico blizu, ukročeno, »v višini kolen«? Ne more se namreč  upreti občasnemu sanjarjenju, kako svojega leva razkazuje v živalskem vrtu.

Kljub temu, da o njegovi naravi skozi roman nemočno ugibamo tako bralci kot protagonist – večina knjige je pisana v tretji osebi, razen dveh krajših intermezzov, v katerih avtorica na meta nivoju razmišlja o vlogi in pristojnostih »pripovedovalca«, pri čemer pa se zdi, da reflektira lastno pozicijo –, je gotovo vsaj to, da lev le še povečuje profesorjevo privlačnost: pred krhkim možem pri sedemdesetih še vedno medlijo poslušalke in zardevajo učenci. Avtorica nam med njegovimi oboževalci predstavi reprezentativen vzorec študentov filozofije ter njihovih usod, s čimer se zgodba lahko bere tudi kot antropologija münstrske filozofske scene v zadnjih desetletletij prejšnjega stoletja.

V predavalnici najdemo dekle v prvi vrsti, ki zbrano sledi vsaki profesorjevi besedi, medtem ko se v njenih mislih filozofske fraze mešajo z ljubezenskimi prizori sebe in profesorja na dežju; pomanjkanje stika z realnostjo jo bo nekoč pogubilo. Nato sta tu vzorni študent, ki bo nadaljeval profesorjeve stopinje, ter odmaknjeni zbiralec pesmi, ki bo nekoč na postaji podzemne železnice vpil na mimoidoče: »Nemočni ste, nemočno se ozirate na bledo polje ruševin svojega odvratnega življenja!« Končno je tu še tisti povprečnež, ki mu filozofija nekako ne leži, in ki se po obdobju pijančevanja raje odpravi na potovanje po Južni Ameriki, kamor s seboj vendarle vzame Heideggrovo Bit in čas (v upanju, da jo bo tam bolje razumel).

Spotoma izvemo še za Blumenbergovo ljubosumje do Habermasa ter za njegovo zadržanost do teze Hannah Arendt o banalnosti zla, a vse to je le prah na levji grivi. V romanu poleg Blumenberga sicer leva opazi le še ostarela nuna, ki filozofa med obdelovanjem žive meje modro opomni, da je njuna naloga pravzaprav enaka: »Vzpostavljati red, ohranjati red. Brzdati divje poganjke. To je moja naloga. Kamor koli se ozremo, vlada nepojmljiva malomarnost. In to niti najmanj ne velja samo za rastlinje.«

Lev na koncu Blumenbergu vendarle ne udejani smiselne povezanosti sveta (pusti le nekaj rumenih tršastih dlak na njegovi postelji), uspe pa mu ustvariti smiselno povezanost zgodbe. Je kulisa, skozi katero opazujemo dogodke nekega življenja in z njim povezne osebe. Če nam ta skozi celoten roman brezdelno poležujoči lev, prazni označevalec, ki bi lahko pomenil karkoli (tako vdor absolutnega kot blodnjo intelektualca), na trenutke vzbuja občutek opeharjenosti, pa je hkrati duhovita metafora neizrekljivega ter dobro ponazarja iskanje reda, ki se v umetnosti kot tudi filozofiji kljub vsemu nadaljuje še danes.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki