»Živemu in aktivnemu človeku se lahko marsikaj zgodi« (G. G. M.)

Rok Terkaj, Živ! Ljubljana: Založba Sanje, 2013.

Maja Šučur

Izid Trkajeve zbirke kolumn je pospremila razmeroma bučna promocija, taka s koncertom, vse je bilo, tako pravijo, kot v sanjah. Na samem dogodku predstavitve knjige me ni bilo, ker sem ena tistih, ki ne razlikujejo dobro med imeni teh mladih fantov, ustvarjalcev na slovenski raperski sceni, tovrsten beat mi pač ni blizu in moje poznavanje rap glasbe je zgolj priložnostno, priznam. Resnici na ljubo se z njimi srečujem zgolj takole, v Trnowem, v Savskem naselju in v Veleju, vem, da eni radi nastopajo s Tino Marinšek, drugi z Zofijo Mazej Kukovič in tretji zavrnejo nastop na paradi ponosa, ter da eni kolumnirajo strani Mladine, drugi pa One, recimo, tretji raje prevajajo. Kateri od njih je torej Rok Terkaj?

Pa slavo na stran, kot skromno pravi tudi v svojih »coolumnah«. Rok Terkaj, umetniško Trkaj, je 30-leten teolog, popotnik, ljubiteljski novinar. Človekoljub, ki je poleg izdaje štirih glasbenih albumov poskrbel še za Blok Party v ljubljanskem Savskem naselju in za zbirališče mlade kreative, center V.I.B.E. Odgovorna urednica Delove priloge Ona, Sabina Obolnar, ga je že v letu 2009 povabila k pisanju kolumn, katerih »jagodni izbor« je (»po kritični presoji«!) Trkaj nedavno izdal v zbirki po imenu Živ! Meni (po kritičnem branju!) ni preostalo drugega, kot da se vprašam – čemu le?!

Kolumnist je v petdesetih razmeroma jedrnatih kolumnah obdelal širok spekter tem, največkrat iz humanističnega arzenala. Zmotno bi bilo misliti, da se je ves čas posvečal zgolj sebi najbližji problematiki: kvaliteti slovenske glasbe, stvarnemu položaju glasbenikov, oviram, ki jih slovenski (šolski) sistem postavlja razvijajočim se kreativnim umom. Postavil si je širša družbena vprašanja, povezana denimo z enakostjo v družbi, marginalizacijo specifičnih družbenih skupin in prenaseljenostjo Zemlje ali ujetostjo človeka v materializem, tuji pa mu niso bili niti okoljevarstveni problemi pa razmišljanja o gensko spremenjenih živilih in cepivu. Tudi z intimnejšimi temami ni skoparil, delil je svoje poglede na občutja krivde in strahu, smrti in ljubezni, želja in slave, pa raznoterih odvisnosti, tako od drog in alkohola kot od računalniških igric. To je navsezadnje kolumnistovo delo – dati vsakdanjosti ime. Kar stori tako, da jo kritično pretrese in osvetli še z drugih zornih kotov, od koder sami morda še nismo pokukali, da se nam ta naša vsakdanjost kar naenkrat zazdi vsaj malo zanimiva, nemara celo zabavna ali vsaj približno obvladljiva, recimo s potencialno ciničnimi vložki viteške nepokornosti. Po tem, kako spreten je kolumnist v vedno vnovičnem poimenovanju vsakdanjosti, ločujemo med dobrimi – tistimi, ki so domiselni in inovativni na poseben, zgolj njim lasten (avtorski) način – in slabimi, ki so plehki, nezainteresirani in predvsem nezanimivi.

Trkaj pristopa optimistično in to je njegova edina inovacija. Njegove kolumne so naivni ot(r)ok sreče v črnem morju ostale bolj ali manj ljube o krizi razmišljujoče vseslovenske kolumnistične depresije. Njegova kulminacija »dobrih vajbov« je celo tako optimistična, da si obeta, da bo preglasila avtorjevo siceršnjo površnost. Pomembnih in težkih tem se loteva brez poglobljenega uvida, njegovi anekdotični primeri – na primer tisti, ko primerja nesrečno zaljubljenost neke ženske s svojo ljubeznijo do avta ali ko želi problematizirati moč medijev s svojo prvoaprilsko Facebook potegavščino, češ da so ga v Srbiji našli v objemu mladoletnice, ki ji je ponujal denar v zameno za seks – pogosto niso zares na mestu, temveč delujejo predvsem nedoraslo hlačam in peresu bojda silno uspešnega Oninega pisca. Prav tako si ne znam dobro predstavljati, kaj se poraja v glavah navdušenih bralk Delove revijalne priloge za ženske z vizijo in o njih, ko berejo Trkajevo vizijo odnosa med ženskami in petkami, ki ga – koga pa ne, kajne?! – spominja kar na krščanstvo in odnos vernika do boga, na tisto pot skozi trpljenje in milost do zveličanja. Pa če sploh še opazijo, da poskuša biti kolumnist do žensk sicer galanten, a ga ob tem še vedno bašejo silno tradicionalistične zagate glede družbenih vlog in odnosa med spoloma.

Težko bi rekla, da bralec kadarkoli zares podvomi v avtorjevo siceršnjo dobronamernost, verjetno si jo pač razlaga kot iskrenost mladeniča, ki želi biti najprej kul, šele zatem pa odgovorno in družbeno zavedno mlado bitje. Je Trkaj morda verjel, da bo z nekaj rimami (»Zato, zapomnite si gospodične in gospe, zlato pravilo, ki vam ga polagam na srce: Playstation tri in seksa več ni!«) dovolj duhovit, da bo bralstvo njegovi nespretnosti pogledalo skozi prste? Je morda mislil, da bo s par kletvicami povzročil revolucionarno osvoboditev publicističnega jezika? Da bodo ilustracije Dide Zakelšek, ki pospremijo kolumne v tej zbrani izdaji, dovolj simpatične, da bodo zamašile vsaj vsebinske luknje v tekstu, da tistih oblikovnih, že na ravni favlastih prehodov med nepovezanimi odstavki, raje niti ne omenjam? Je prav zares mogoče, da se bo ta zbirka kolumn morda dobro prodajala zgolj zaradi imena njenega avtorja in ne zaradi njene vsebine?

Čeprav vztraja, da »noče stati v vlogi evangelista«, Trkaj venomer počne prav to – dobrohotno deli nasvete o tem, kaj je prav in kaj ne, kako naj torej ravnamo, da pridemo na pravo pot. Tovrstna pokroviteljska drža mu v primerih, ko bralcu neznalcu, ki ga, kot kaže, pričakuje, pokroviteljsko pojasnjuje recimo to, kdo sploh je Mahatma Gandi pa zakaj sta Aristotel in Michelangelo »vsa čast, legendi«, pristoji še toliko manj in sili bralca pravzaprav že na smeh. Pa Trkaju ne zamerim toliko spontanosti in sproščenosti njegovega jezikovnega kanala in domačnega komuniciranja z bralcem, bolj mu očitam nedoraslost vlogi, ki si jo je zadal, pa ob tem malček pretenciozno obnašanje, da mu gre vendarle za resno stvar. Ki se je je lotil docela neresno, ali pa (še) ne premore dovoljšne mere samorefleksije, da bi poznal svoje omejitve in skozi kolumne, kot skozi nekatera svoja glasbena besedila, govoril zgolj o stvareh, ki jih zanesljivo pozna. Kar naj bo dokaz več, zaradi katerega naj v javni diskurz vstopajo le osebe, ki imajo kaj tehtnega povedati, ne pa čisto vsakdo, ki je pač živ! Čeprav smo te dni večkrat slišali, da se tudi takim lahko marsikaj zgodi.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

  • Vsega so krivi tujci

    Nina Sivec

    V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod … →

  • Mazzini nas ne bo rešil!

    Anja Radaljac

    »Pet let proučevanja in tri leta pisanja je dovolj; dobil sem odgovore, ki sem jih iskal, čas je za kaj novega.« Tako torej. Mazzinija so … →

Izdelava: Pika vejica