Zgolj iz jezika v jezik?

Iz jezika v jezik, Antologija sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2014.

Anja Radaljac

Ko sem prebirala Iz jezika v jezik, Antologijo sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji, se nisem mogla znebiti vtisa, ki ga je pustila spremna beseda Lidije Dimkovske – da je antologija namreč nastala z namenom, da se opozori na neupoštevanje priseljenskih in manjšinskih avtorjev za slovenske ter na njihovo neprepoznanost v slovenskem kulturnem prostoru ali, kot zapiše Dimkovska: »Četudi so v slovenski Ustavi in na vseh papirjih manjšine priznane, slovenski literarni kanon dejansko še ni priznal ne Marca Apolonia, ne Aljoše Curavića, ne Alberta Halasza, ne Lajosa Benceta in ne ostalih za svoje, slovenske avtorje.«

Kakor se mi zdi drugo, torej neprepoznanost manjšinskih in priseljenskih avtorjev vse pozornosti vredna problematika, se mi zdi mišljenje, da naj se bi te avtorje razumelo za slovenske, preveč simplificirana, hkrati pa prav na tej predpostavki temelji celotna antologija. Prvo, kar mi pride na misel ob tem, je vprašanje, »čigava« pisatelja sta Boris Pahor in Brina Svit. Za Pahorja si vsaj v upanju – vse bolj jalovem, kakor kaže – da »bomo« Slovenci prejeli Nobelovo nagrado za literaturo, nihče ne upa reči, da ni slovenski avtor, kaj šele, da bi kakorkoli težili k temu, da bi ga »posvojili« Italijani, pa tudi Brino Svit prepoznavamo kot »slovensko« avtorico, četudi že od leta 1980 živi v Parizu in v zadnjem času celo piše v francoščini in nato svoja dela prevaja v slovenščino.

Zakaj prav ta primera? Najbrž zato, ker je prvi del slovenske manjšine v Italiji, druga pa je izseljenka iz Slovenije, ki je celo v svojih literarnih delih prevpraševala prehod od enega do drugega jezika izražanja in ustvarjanja, ki so kazala na to, da takšen prehod ni enostaven, pa tudi na to, da se identiteta avtorja sicer spreminja, vendar pa tista prva – v primeru Brine Svit torej slovenska – ne izgine.

Kako naj torej avtorje iz npr. madžarske manjšine, ki so se šolali na Madžarskem in poglabljali znanje iz madžarskega jezika ter književnosti ali priseljence, ki so se pri denimo štiridesetih letih priselili k nam iz Anglije, razumemo za slovenske avtorje in predvsem v kakšnem smislu? Bi se tem avtorjem morali posvečati s posebno pozornostjo ali jih vključiti v naš kulturni prostor kot vse ostale, v Sloveniji živeče in v slovenščini pišoče avtorje? Bi naj prejemali nagrade, subvencijo za svoje delovanje, bi jih morali nujno prevajati bolj pogosto in skrbno kakor avtorje, ki živijo izven meja naše države? In ali bi naj to veljalo tako za priseljenske kot tudi za manjšinske pisatelje? Za vse enako? Kakor piše Dimkovska, je za zdaj tako, da je enakopravnost manjšinskih in priseljenskih avtorjev, ki pišejo v tujih jezikih, pripoznalo samo DSP.

Menim, da bi bilo nujno, da se vsem piscem, ki ustvarjajo v Sloveniji, ponudi možnost ureditve statusa kulturnika, možnost sodelovanja v DSP in PEN, prejemanje štipendij ter vsega ostalega, kar se veže na pogoje ustvarjanja in z zakonom urejene pravice in možnosti. V tem smislu bi bilo nujno preseči mistifikacijo ukvarjanja z literaturo in nanjo pogledati bolj pragmatično; vsakdo, ki opravlja neki poklic v neki državi, mora imeti enake pogoje za delo. Na drugi strani pa se ne zdi smiselno vseh teh avtorjev iztrgati iz njihovih narodnosti, kontekstov in jih na neki način precej agresivno »asimilirati«.

Pomenljiv je v tem smislu primer Josipa Ostija, za katerega Dimkovska zapiše, da so uporabili le njegove prve pesmi, objavljene v Sloveniji, ki jih je še spisal v srbščini. Kako se Osti kot eden najbolj etabliranih pesnikov v Sloveniji uvršča v zbirko zapostavljenih in prezrtih? Podoben primer je Žanina Mirčevska, ki je v slovenski literarni prostor celostno umeščena (deluje kot dramaturginja in predavateljica na AGRFT) – zakaj so torej ti teksti objavljeni v antologiji, v kolikor je njen namen res opozoriti na krivično spregledanost tujejezičnih avtorjev?

In čemu torej vanjo ni uvrščen niti en sam romski avtor? Zakaj se je zgodilo, da je ena izmed manjšin spregledana? Dimkovska trdi, da zato, ker besedila romskih avtorjev niso ustrezala literarnoestetskim standardom. Ampak kakšnim in čigavim literarnoestetskim standardom?

Bržkone bi bilo smiselno premisliti o medkulturnem dialogu ter o tem, kako se estetika morda na drugi način odraža v romski kulturi, a očitno do tega ni prišlo. Edini avtor, ki je bil sicer sprejet po nikjer pojasnjenih oz. predstavljenih literarnoestetskih standardih, je Rajko Šajnovič, ki pa je zavrnil objavo. Dimkovska tudi pojasni, zakaj, in Šajnoviču posveti lastno stran v antologiji, kjer lahko preberemo: »Avtor je zavrnil objavo v antologiji zaradi nehonoriranja literarnih besedil. Besedili sta objavljeni v knjigi Romske pravljice – Romane vištorije, avtor Rajko Šajnovič, Goga, Novo mesto, 2005.«Pojasnilo je navedeno kar dvakrat, da bi ga kdo vendar ne utegnil spregledati: najdemo ga namreč lahko tudi v spremni besedi. To se zdi, pravzaprav, nekolikanj nenavadno (in tudi, khm, pomenljivo), posebej če upoštevamo, da je v spremni besedi navedeno tudi, da je objavo, že ko se je znašla v ožjem izboru, zavrnila Antonija Baksa Srnel, kjer pa so kot razlog navedeni »osebni zadržki«; nikjer ni pojasnjeno, čemu tovrstna razlika v obravnavi avtorjev – zakaj je pri Šajnoviču potrebno razkritje tega, nedvomno tudi osebnega razloga?

In po kakšnem ključu so uredniki od obravnavanih 92 avtorjev izbrali natančno 34 avtorjev? In zakaj imata v tem naboru tako italijanska kot madžarska manjšina le po štiri avtorje? Čemu tolikšna razlika v številu objavljenih avtorjev (ne pozabimo, da romski sploh niso umeščeni) – večinoma gre v antologiji za avtorje držav bivše Jugoslavije, za katere bi lahko rekli, da jih je zgodovinsko gledano družila podobna usoda in tako na neki način tvorijo samostojno skupino priseljenskih avtorjev. Trije objavljeni avtorji prihajajo iz Amerike. Zdi se sporno, da so manjšinski avtorji tudi v tovrstni antologiji manjšinsko zastopani, povsem prepričljiv pa ni niti naslednji izsek iz spremne besede: »Obžalujemo pa, da se niso prijavili oziroma da nismo mogli priti do avtorjev, ki pišejo v albanščini, arabščini, nemščini, ruščini, francoščini itn., če taki avtorji sploh živijo v Sloveniji.«Kaj citirano pravzaprav pomeni? Da uredniki niso bili podučeni o tem, v katerih jezikih pišejo avtorji v Sloveniji? Da tega ni bilo mogoče preveriti? V katerem jeziku je bil objavljen razpis? Je bil vsem avtorjem enako dostopen? Je bil na voljo le v slovenščini in angleščini? Ali je bil objavljen v vseh jezikih, v katerih bi morebiti lahko kdo v slovenskem prostoru pisal? Nenavadno se zdi, da uredniki prelagajo odgovornost za objavo ali njeno umanjkanje na ramena avtorjev.

Sicer antologija prinaša pester nabor besedil – poezije, proze in dramatike. Besedila nimajo nobene posebne skupne rdeče niti, edino, kar jih veže, je tujejezičnost ustvarjalcev. Žal gradivo v antologiji ni organizirano na posebej izviren ali domišljen način – avtorji so razvrščeni od najstarejše pisateljice do najmlajšega pesnika (po letnicah rojstva), pred odlomki so navedeni kratki življenjepisi. Morda bi bilo bolj smiselno, da bi besedila uredili glede na manjšino oz. narodnost avtorjev in namesto življenjepisov izpostavili posebnosti, ki zadevajo manjšino oziroma priseljenske avtorje iz različnih držav? Bržkone je situacija avtorjev v Prekmurju različna od situacije denimo hrvaške avtorice, ki prebiva v Ljubljani in je zaposlena na univerzi ali pomembnejšem inštitutu.

Skorajda se zdi, da je združevanje priseljenskih avtorjev in manjšinskih avtorjev nekoliko nasilno in vprašanje je, v kakšni meri je sploh smiselno. Prav gotovo se zgodovinska obremenjenost manjšin in – domnevamo – pripadajočih avtorjev, politična situacija, občutek za okolje, za pripadnost določeni narodnosti (slovenski oz. italijanski ali madžarski) ipd. težko primerjajo ali pa niso primerljivi s položajem avtorja, ki se je po lastni volji priselil v Slovenijo, ker ima – denimo – rad slovenski Kras. Nemogoče je vse priseljenske avtorje strpati v enoznačno kategorijo, poskus, da bi to vendarle storili, pa je rahlo neokusen. Povsem neprimerljiv je namreč primer zgoraj omenjenega avtorja, ki občuduje Slovenska naravna bogastva, ali takega, ki je na stara leta (potem ko je že imel pisateljsko ali profesorsko kariero ustvarjeno v matični državi) prišel v Slovenijo na lastno željo, s položajem tistih, ki so v Slovenijo pribežali pred vojno, so bili primorani v selitev iz drugih razlogov in to ni bila njihova svobodna odločitev ali pa so se v Slovenijo preselili še v času Jugoslavije. Četudi vzamemo tuj jezik pisanja za izhodišče in vežemo položaj teh avtorjev zgolj na vprašanje objavljivosti, se zdi, da bi lahko tako rekoč mimogrede naredili veliko, če bi vsaj poskusili osvetliti različne situacije in izhodišča tujejezičnih avtorjev.

Po branju tako nismo povsem prepričani, kaj bi s to antologijo; da, prinesla je nekaj svežih imen – Marco Apollonio, Péter Pál, Ana Lasić, Rick Harsch –, osvetlila njihove poetike, jih predstavila ter opozorila na problematiko tujejezične literature oziroma na neugodno situacijo za te avtorje na trgu – relativno težka objavljivost ter pravno manj ugodna situacija. Tako opozarjane je nujno potrebno in ga vsekakor z veseljem pozdravljam v našem kulturnem prostoru.

Bržkone bi se slovenski literarni trg ter kulturna politika morala odpreti navzven, vsaj v smislu, da bi bil ustvarjalec, ki piše v tujem jeziku, upravičen do statusa kulturnika, do davčnih olajšav ipd., hkrati pa se je gotovo pomembno vprašati, ali bi ne bilo morda smiselno uvesti vsaj ene leposlovne zbirke, ki bi bila namenjena tem priseljenskim in manjšinskim piscem; predlagam, da bi se to izvedlo v slogu nekaterih slovenskih zbirk, kjer sta objavljena tako izvirnik kot prevod. Tovrstna zbirka, izdana pri relevantni založbi, bi lahko pomenila premik manjšinskih in priseljenskih avtorjev iz periferije v literarno središče, s čimer bi predvsem sproti opozarjali na pomembne tujejezične avtorje ter se izognili spregledovanju pomembnejših del. Smiselno bi se zdelo tudi utrjevanje vezi in povezovanje z revijo Paralele ipd.

Vendar pa, na drugi strani, pomisleki ostajajo. Predvsem bi morala biti tematika bolj razdelana, izhajati bi morala iz bolj premišljenih teoretskih izhodišč in vzeti pod drobnogled vse (ali vsaj neprimerljivo večji nabor), ne le posameznih vidikov, izzivov in ovir tega področja.

Vsekakor pa, kljub temu, da iz teksta to morda ni jasno razvidno – zato naj bo poudarjeno v zaključku –, pozdravljam prvo tovrstno antologijo pri nas. Menim, da je bila vsekakor potrebna, uredniki in sodelavci pa so naredili veliko delo, za katero upam, da bo služilo tudi kot izhodišče za nadaljnje raziskave ter poglobljene premisleke te kompleksne in nikakor zanemarljive problematike.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Peter Kuhar pravi:

    Z velikim zanimanjem in pritrjevanjem sem bral vaš prispevek Zgolj iz jezika v jezik? Vsa vaša vprašanja in pomisleki so popolnoma na mestu.
    Rad bi dodal še eno navidezno formalnost, sploh ni nujno in narobe, da zanjo ne veste, saj v antologiji nikjer ni omenjena:
    namreč, urednica Dimkovska popolnoma zamolči med drugim tudi to, od kod je jemala največ avtorjev in njihova dela – iz revije Paralele, namenjene prav “tujejezičnim” avtorjem. Več kot 35 let zanje skrbi Javni sklad za kulturne dejavnosti, revije Paralele izhajajo ob srečanjih, čeprav le 1x letno, iz nje izhajajo danes priznani slovenski avtorji kot Perović, Senada Smajić, Jadranka Matić, Drljepan … itd, skratka več kot polovica objavljenih v antologiji. Iz teh srečanj in seminarjev (ne le, seveda) so zrasli ti ljudje, dobivali spodbude in pogum, od prvih korakov do formiranih avtorjev, kar vem kot eden sodelavcev in prevajalcev revije. Samo na prvi predstavitvi je to pošteno omenila Matićeva, pri čemer je Dimkovska škripala z zobmi (ker Dimkovska zavrača JSKD kot “amaterizem”, vir taji). Najbrž tudi zaradi tega Antonija Baksa Srnel ni hotela biti v antologiji. In Dimkovska zmerja Šajnovića kot grešnika, ki je hotel honorar, še na tiskovni … upam, da vsaj njej ni bilo treba delati knjige zastonj. Zakaj tudi bi.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ko se koncept in izbor ne skladata povsem

    Pavla Hvalič

    Izbor Kliči me po imenu predstavlja kratko in skrajšano prozo slovenskih avtoric. Silvija Borovnik, podpisana pod izbor, spremno besedo in urednikovanje, je namreč besedila, ki … →

  • Literarna kritika v dobi človekovih pravic

    Ivan Tomašić

    Če se literarna kritika ukvarja izključno s tistim, kar naj bi bilo v besedilu na tematsko-motivni ravni ideološkega, potem preneha biti literarna kritika in postane nekaj drugega.

  • Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

    Andrej Hočevar

    Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

Izdelava: Pika vejica