Zgodbe iz zakotja

José Muñoz in Carlos Sampayo, Bar Joe. Prevod: Mateja Seliškar Kenda. Ljubljana: Forum Ljubljana, 2018

Iztok Sitar

»Bar Joe je postajališče na bulvarju razbitih sanj, temno pristanišče počasi se potapljajočih ladij, zbirališče izgubljenih duš, ki se poskušajo najti v nasilnem svetu.« Besede Arta Spiegelmana, avtorja znamenitega Mausa, zapisane na koncu stripa, lahko veljajo za vsako zakotno oštarijo kjerkoli po svetu, danes in včeraj, v Ameriki ali Evropi, Sloveniji ali Jugoslaviji. Strip je izšel leta 1979, v času, ko je bila Jugoslavija ena od najbolj stripovsko razvitih evropskih držav, kar se je kazalo tako v velikem številu avtorjev in žanrov, kot tudi v produkciji raznovrstnih stripovskih revij in zvezkov. Kioski so bili polni živopisnih naslovnic od Disneyja in ameriških superherojev do italijanskih vesternov, francoskega avanturističnega stripa in novega vala. Najpomembneje pa je bilo, da smo – zaradi ne najboljšega gospodarskega stanja in pomanjkanja denarja – lahko vse stripe brali v originalnem črno–belem tisku, o čemer so, denimo, razvajeni Francozi, vajeni bolj ali manj živih barv, lahko samo sanjali. Sicer so nekateri stripi, kot sta Asteriks ali Tintin, ki sta bila že z golo risbo namenjena naknadnemu koloriranju, v barvah seveda izpadli veliko bolje, večina stripov s specifičnim senčenjem pa je bila neprimerno boljša v izvirniku. To še posebej velja za izrazito grafična dela s črno-belimi kontrasti v chiaroscuro tehniki. Tako smo lahko uživali v razkošnih pejsažih prostranih severnoameriških gozdov v Deribovem traperju Buddyju Longwayu, zgodovinskih pustolovščinah Breccievega časovnega potnika Morta Cinderja, kozmičnih in ljubezenskih avanturah Gillonovih Vesoljskih potnikov ali v mračnih in umazanih ulicah New Yorka in njegovih prebivalcev v Abulijevem in Bernetovem Torpedu, sploh pa v legendarnem Alanu Fordu Magnusa in Bunkerja, katerega petdeseto obletnico prve številke v rodni Italiji praznujemo ravno letos. Slabo desetletje kasneje se je pri nas pojavil še en strip, lociran v New York, Alack Sinner argentinskih gastarbajterjev v Evropi, risarja Joséja Muñoza (1942) in scenarista Carlosa Sampaya (1943).

Leta 1978, ko je bil Alack Sinner nagrajen na najprestižnejšem stripovskem festivalu v francoskem Angoulêmu, in je urednik Igor Kordej, član revolucionarnega Novega kvadrata v zagrebškem Poletu objavil tri epizode stripa pri nas, je v italijanskem AlterAlterju (1977–1984), nasledniku AlterLinusa (1974–1976) – kjer se je izvorno pojavil leta 1975 – izšla deseta zgodba, v kateri izvemo, kako je nekdanji idealistični newyorški policist zaradi korupcije in nasilja pustil ne ravno dobro plačano, a zanesljivo službo in se podal v precej bolj negotove vode zasebnega detektivstva. Začetni vpliv noir krimičev Dashiella Hammetta, Jamesa M. Caina in Raymonda Chandlerja, katerega glavni junak Philip Marlowe je postal sinonim ciničnega detektiva črnega vala, ki je s cigareto v ustih, viskijem v roki in prsato lepotico ob boku reševal bolj ali manj zapletene primere, je zamenjala psihološka študija človeka, ki ne odkriva zgolj tujih zločinov, ampak predvsem svoje probleme in surovo družbeno stvarnost (lumpen)proletarskega New Yorka. Namesto postavnih mladenk mu je delala družbo pisana paleta večplastnih protagonistov s svojimi čustvenimi, družinskimi, političnimi ali eksistenčnimi težavami, je bilo pa zato toliko več alkohola in cigaretnega dima, saj so se zgodbe večidel odvijale v različnih beznicah, podobno kot uvodna pripoved, ki jo gostilničarju Joeu v poznih večernih urah v njegovem baru pripoveduje Alack Sinner.

Bar pri Joeu je bil namreč njegov stalen punkt, dom in delovno mesto obenem, tam se je čez dan srečeval s strankami in se zvečer vračal v zakajeni lokal med pijance, prostitutke, klošarje in druge stalne ali občasne goste malega Joevega kraljestva. »Hej, zakaj pa ne bi naredil stripa zgolj o ljudeh iz bara, brez glavnega junaka,« si je rekel Sampayo, ki ga je raznovrstnost gostilniških statistov in njihova (bodoča) usoda tako prevzela, da je štiri leta po Alacku Sinnerju v matičnem AlterAlterju nastala spin–off serija Bar Joe (v Jugoslaviji je ena od zgodb prvič izšla že naslednje leto v beograjskih Vidikih). Pet delov in pet usod. Anonimni protagonisti so dobili svoja imena in svoje življenje. Pa tudi smrt. Arhitekt Pepe, južnoameriški migrant brez zelene karte, ki dela v baru kot snažilec in se skriva pred policijo, bi končno rad bil svoboden, za kar pa mora plačati visoko ceno. Človek brez prijateljev, poklicni morilec Wilcox, se spoprijatelji s svojo žrtvijo, vendar oba vesta, da je tragičen konec navkljub obojestranski simpatiji neizbežen. V življenju boksarskega šampiona Mojzesa so zgolj ženske in boks in ko žena po porazu odide z njegovim menedžerjem, mu ostane samo še zadnja runda. Bela fotografinja Ella hodi s temnopoltim zdravnikom, ki pa jo kmalu zapusti, pri čemer ni vzrok barva kože, ampak spol. Debelušni in sramežljivi najstnik Mike, noro zaljubljen v ne ravno privlačno vrstnico Rose, ima na smrt bolnega očeta, s katerim si s povsem nepričakovanim dejanjem na koncu stripa dvigne samozavest. Usode posameznikov se med seboj prepletajo, tako lahko v četrti zgodbi o Elli (ki je bila mišljena kot zadnja, vendar sta avtorja kasneje dodala še peto) v različnih časovnih obdobjih srečamo v Joejevem baru detektiva Alacka Sinnerja, snažilca Pepeja, poklicnega morilca Wilcoxa in boksarja Mojzesa, pa še kup statistov, ki pač niso prišli do svojega stripa, kot je, denimo, temnopolti čistilec čevljev, ki ga vidimo že na prvi sliki prve zgodbe. Na koncu stripa Ella simbolično ugasne luč v sobi in ostane samo še črnina.

Tista črnina, ki je stripu prinesla slavo. Kajti kljub dobrim in intrigantnim zgodbam ter samemu konceptu stripa se je Bar Joe, tako kot že prej Alack Sinner, zapisal v zgodovino devete umetnosti predvsem zaradi originalne in inovativne vizualne podobe z mojstrsko uporabo črno–belih kontrastov. José Muñoz, učenec Alberta Breccie (1919–1988), je združil likovno tehniko chiaroscura s popartovsko linijo Guya Peellaerta (1934–2008) in ustvaril izjemno močno in strastno ekspresivno risbo. Namesto breccievskih tekstur in peellaertovskih barv je uporabil zgolj črne ploskve, ki jih je s pretanjenim občutkom nanašal na potegnjena in zverižena telesa, groteskne in grozljive obraze ter stilizirano ozadje. Figure so suvereno postavljene v likovni prostor, sestavljen iz različnih pogledov in rezov, pri čemer tako le malokrat vidimo celo telo, kar po drugi strani omogoča avtorju domišljijsko razgibano kompozicijo tako vsake posamezne slike, kot cele strani, ki se z igro svetlobe in senc zlije v celoto. Antologijska je prva stran stripa, na kateri je prikazan bar Joe v treh dvournih presledkih iz treh različnih pogledov. Na prvem iz žabje perspektive vidimo čez celo sliko starega črnca, ki lošči čevlje belcu, drugi iz ptičje prikazuje množico gostov s čistilcem čevljev, ki v kotu bere časopis, pri tretjem pa v t.i. ameriškem planu z dopasnimi figurami v ozadju vidimo samo še čistilčevo glavo. Muñoz z neznosno lahkoto riše tako atraktivne masovne scene kot figuro v gibanju ali statični pogovor dveh protagonistov, pri čemer neredko uporablja poglede iz različnih zornih kotov, ki naredijo sliko bolj dinamično in atraktivno. Eden najbolj liričnih prizorov v stripu je ljubezenski objem bele Elle in njenega temnopoltega fanta, ki sta v prepletenosti teles in igri svetlobe in senc združena v eno, s čimer nam avtorja nazorno prikažeta, da smo vsi ljudje enaki. Kar pa seveda ne velja za vizualno upodobitev protagonistov, pri kateri Muñoz uporablja razkošno paleto različnih portretov z razbrazdanimi lici, spačenimi obrazi in grotesknimi grimasami, ki jih s črno-belimi kontrasti potencira do skrajnosti. Ravno tako so tudi figure vseh mogočih oblik in oblin, od slokih in koščenih teles z dolgimi okončinami do nizkih in zamaščenih likov z debelimi zadnjicami in velikimi trebuhi, pri čemer avtor posebno pozornost posveča sugestivno narisanim rokam, s katerimi oblikuje dinamično podobo akta.

Muñozev risarski slog, pri katerem je že vsaka posamezna sličica miniaturna grafična umetnina, med bralci sicer ni požel večjega navdušenja, toliko bolj pa je fasciniral teoretike in kritike, ki ga imajo za enega najvplivnejših stripovskih avtorjev v svetu. Eden največjih poznavalcev stripa, ne samo na področju bivše države, Zoran Đukanović, je v predgovoru hrvaške izdaje Alacka Sinnerja uvrstil Bar Joe v sam vrh Muñozevega opusa. Velik format knjige, pri katerem pridejo grafične podobe do polnega izraza, in pronicljiva spremna beseda Tanje Skale pa sta dodatna atributa slovenske izdaje avtorja, ki smo ga po štiridesetih letih od premierne jugoslovanske objave prvič dobili tudi pri nas. Upam, da ne zadnjič.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

  • Poglej se v zrcalo, da se prepoznaš!

    Veronika Šoster

    Trenutno imamo pred sabo delo, ki ni brez napak, a je hkrati navdušujoče osvobojeno žanrskih klišejev in tako pomensko večplastno, da bi celo Ofelija potrebovala kar nekaj časa, preden bi se z branjem dotaknila njegove srži.

  • Rekviem za rajem

    Iztok Sitar

    Stripovske priredbe književnih klasikov so vedno zelo delikatne. Če se avtor strogo drži izvirnika, potem v najboljšem primeru dobimo skrajšano, a korektno obnovo literarnega dela, pri čemer se poraja vprašanje, čemu potem sploh služi strip.