»Železna zavesa« je rdeče-belo pobarvan kol

Gabriel García Márquez, S poti po Vzhodni Evropi. Prevod: Marjeta Drobnič. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2017 (zbirka S poti).

Pavla Hvalič

Da je Gabriel García Márquez eden vidnejših predstavnikov magičnega realizma, je zelo dobro znano. Da je pa dobršen del svojega življenja preživel tudi v Evropi kot novinar in poročevalec, pa je mogoče manj znano. Na Staro celino je bil poslan kot poročevalec iz tujine, ker je v rodni Kolumbiji postal persona non grata. Poročal je namreč o nezgodi pri tihotapljenju, v katerem je sodelovala kolumbijska mornarica, kar ni bilo skladno z uradno verzijo poteka dogodkov.

Tudi če novinarsko pisanje nima opravka z leposlovjem, ki mu je prineslo Nobelovo nagrado, je prav gotovo vredno branja: Márquezov publicistični slog je sočen, kritičen, ciničen. Knjiga S poti po Vzhodni Evropi je nabor 11 člankov, ki jih je Márquez napisal med poletnim potovanjem po Evropi leta 1957. Življenje za železno zaveso je želel predstaviti s stališča navadnih smrtnikov: »Sam nisem hotel spoznati Sovjetske zveze s pričesko za sprejemanje obiskov. Države, tako kot ženske, je treba videti, kakršne so, takoj potem ko se zbudijo.« Če zamolčim svojo kritiko na račun binarnih opozicij moško-žensko: pristno-nališpano/zaigrano, si lahko predstavljam, kaj je imel pisatelj v mislih – šel je na ulico, se v kupeju pogovarjal s Poljaki, spraševal Moskovčane o vsem živem in tudi ušel iz strogo varovanega madžarskega hotela, da bi videl, kako poteka madžarski vsakdan. Kako naj pa državo bolje spoznaš, če ne prek izjav voznika tramvaja in grafitov ter napisov po vecejih?

Streznitev ob jalovi realnosti, ki je diametralno nasprotna takratni novinarski literaturi o teh krajih, je nenadna, razvidna že iz prvega naslova: »Železna zavesa je rdeče-belo pobarvan kol«. In če smo že pri naslovih: ti so pravi biser. »Berlin je nesmisel«: tako nas npr. uvede v poročanje o vzhodnem Berlinu in s kritiko v nadaljevanju ne skopari: »Socialistična različica, ki naj bi se merila z razvojem Zahodnega Berlina, je mogočno skrpucalo v podobi Stalinove avenije. Strahotna je, tako po svojih razsežnostih kot po slabem okusu. Neprebavljiva zadeva …« In če marsikoga ob »Gabovi« direktnosti včasih kar strese, so citati pogovorov s prebivalci mest, ki jih obiskuje, še trpkejši: »V koncentracijskem taborišču sem jedel slabo, a sem bil srečnejši, kot sem tu.« Taksimeter na stranišču se zdi najprej neslana šala, ampak konec koncev je to za lokal v Leipzigu očitno nekaj običajnega. Saj poznamo tudi danes različice, ko pri vhodu v vece na bencinskih postajah ali počivališčih ob avtocesti sedi od državne družbe podplačana čistilka in čaka svoj delež plačila.

Če je splošno poznano dejstvo, da so v antičnem Rimu ljudje opravljali svoje potrebe po iztrebljanju na skupnih, javnih straniščih, ni v predmestju Moskve v drugi polovici petdesetih let dvajsetega stoletja nič drugače; gre za »kolektivizacijo fiziologije, ki je doktrina ni predvidevala«. Personalni pripovedovalec označi Moskvo za največjo vas na svetu, kjer v mavzoleju na rdečem trgu brez slabe vesti spi Brkač Stalin .

Recept pisanja je v knjigi S poti po Vzhodni Evropi vedno enak: novinar Márquez se druži in pogovarja z ljudmi iz vzhodnega bloka, pogovore navaja, piše o rečeh, ki mu najbolj padejo v oči oziroma za katere si nikakor ne more misliti, da so resnične. In prav pri slednjih je najbolj piker, direkten, surov: »Nisem si mislil, da je človek lahko tako uporaben, da iz človeka lahko izdelamo celo kovček«. Pisanje katerega koli novinarja bi takrat res ne moglo biti apatično, ampak Gabriel García Márquez me je ravno z neposrednostjo in zbadljivo kritičnostjo pridobil na svojo stran. S ciničnim humorjem daje člankom najvidnejši pečat. Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Siesta na dnu morja

    Barbara Leban

    V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo.

  • Zadeti, potopljeni

    Matej Bogataj

    Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.