Zadnji dnevi Imperija

Jurij Andruhovič, Moskoviada. Prevod: Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018 (Vilenica)

Martin Justin

Ob branju Moskoviade sem se najprej zavedel svojega popolnega pomanjkanja kakršnegakoli vedenja o ukrajinski zgodovini. Roman je namreč povsem potopljen vanjo, z močnimi aluzijami naseljuje večino povedi od prve naprej: protagonist – pesnik in študent književnosti Otto von F. – ima stene sobe polepljene s »Kozaki in državniki Zahodnoukrajinske narodne republike«, malo naprej na isti strani pa ob glasni »opojni cigumigasti orientalski glasbi«, ki jo predvaja Uzbek v sosednji sobi in ga vrže iz spanca, dobrodušno prekolne svojo »nesrečno zgodovino, prijateljstvo narodov in sovjetsko pogodbo iz leta 1922«. Po kratkem posvetovanju z Enciklopedijo Britannico sem nato ugotovil, da je bila Zahodnoukrajinska narodna republika medvojna politična tvorba, ki je kratek čas obstajala v pokrajini Bukovina, dokler te ni zavzela romunska vojska; sovjetska pogodba je bila dokument, s katerim se je večji del današnje Ukrajine pridružil Sovjetski zvezi; prijateljstvo narodov pa se nanaša na Hruščovovo idejo iz šestdesetih, da je opuščanje nacionalnih jezikov in brisanje razlik med republikami prava pot do komunistične utopije. Kar se z distance zdi le rahlo komičen poskus upravičevanja imperializma, proti kateremu so se v tistem času tudi zares uprli novi disidentski literarni glasovi ter z zavračanjem socialističnega realizma začeli odpirati prostor tako za nove, sodobne literarne izraze, kot za ponovni vzpon ukrajinske nacionalne književnosti.

V ta kontekst se trdno umešča Moskoviada, ki reflektira zadnjo etapo tega zgodovinskega dogajanja – razpad Sovjetske zveze – ter se sprašuje o prihodnosti držav po njem. Dogajanja, v katerem Otto von F. spozna, da ne more več spati; pa ne samo zato, ker mu pred očmi razpada Imperij in von F. kot ukrajinski pesnik ob tem ne more kar tako križem rok čepeti v svoji postelji, ampak ker je ura že enajst in ga v tej deževni moskovski soboti čakajo obveznosti. Zasnutek Moskoviade je tako kljub kompleksnemu zgodovinskemu kontekstu preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

Le da dobijo v romaneskni Moskvi, srcu razpadajoče Sovjetske zveze, kjer je začelo zmanjkovati celo vodke, te »priložnosti za zabušavanje« neslutene razsežnosti, mitične in karnevalske dimenzije Andruhovičevega postmodernizma. Von F. že pot tušem posili (sam seveda temu ne pravi tako) nič hudega slutečo tujo študentko, ki naj bi ga kot sirena začarala s svojim petjem, nato pa se vrne v sobo, kjer ga čakajo trije njegovi »najbližji prijatelji« in ga povabijo na pivo. Vsak od njih je deležen očarljivega opisa v borgesovski maniri, ki namesto šarma starega knjižničarja, trdno odločenega svojemu bralcu dokazati, da je svet zgolj videz, bolj spominja na pijansko blebetanje, ki pa je lahko bolj simpatično kot bi se na prvi pogled zdelo. Na primer opis Arnolda Vrabca, dramatika nove generacije sovjetskih literatov, ki so v šestdesetih prekinili s socialističnim realizmom: »v gledališču je igral Julija Cezarja, čigar monologe ob določenem stadiju pijanosti deklamira še zdaj in pri tem vanje dodaja latinizme, kletvice in citate partijskih dokumentov. Pogosto zaspi oblečen in do kraja onemogel, vendar se zbuja pred vsemi drugimi.« Kljub Ottovim dobrim namenom, da bo obiskal prijatelja Cirila, ki v Moskvi izdaja napredni ukrajinski časopis, otrokom svojih prijateljev kupil darila in »ne pozabil na eno meni ljubih žensk«, Galjo, ki se je včeraj vrnila s potovanja, ga prijatelji zvabijo v pivnico na Fonvizinu, ki je v resnici ogromen hangar, kjer pivo točijo avtomati na kovance. V tem »velikem sedimentacijskem bazenu pred vrati pekla«, kjer zapijanje zadobi apokaliptične razsežnosti, se začne von F.-jevo pijansko blodenje po vedno bolj strašljivi Moskvi, ki ga vmes zares pogoltne v svojo peklensko notranjost in na koncu izbruha skupaj s poplavljajočo deževnico.

Moskva ima tako v romanu izrazito ambivalentno vlogo, študij v prestolnici za mladega literata pomeni uspeh, dvig iz anonimnosti province, hkrati pa vsaj deklarativno pomeni priznanje ukrajinski kulturi, ki naj bi s von F.-jevim delom v nacionalnem jeziku dobila možnost postati del gostega moskovskega kulturnega ozračju. Na drugi strani pa je precej grozen kraj, od katerega veje »nekaj nadvse uspavajočega, virus otopelosti in apatije«, stara mentaliteta, ki še vedno ne zna hkrati misliti dokončne odcepitve Ukrajine in neomajnega prijateljstva med narodoma, ki bi po tem ohranila svoji raznoliki identiteti. Namesto tega v njenih kanalizacijskih jarkih, v katerih se je treba kot v kakšnem postmodernističnem labirintu »ne glede na neštete zavoje in odcepe vedno držati levo«, KGB pripravlja vojsko mutiranih podgan, ruska elita na gostiji čaka konec vojne, s katero se imperij končuje, mrtvi velikani ruske zgodovine – med njimi Ivan Grozni, Lenin in Katarina Velika – pa na simpoziju debatirajo o načrtih za ponovno vzpostavitev njegove moči. Otto von F. na tem temačnem karnevalu seveda ne more več igrati nacionalnega pesnika-junaka, ki bi se kot feniks vzdignil iz pepela razpadle federacije in narodu prinesel slavo, naivno utemeljeno na opevanju neke Velike Preteklosti. Namesto tega se mora sprijazniti z izčrpano sedanjostjo, dejstvom, da bo karkoli novega moralo naslediti brutalno zgodovino in ruševine, ki jih je ta pustila za seboj. Ve, da je njegov prispevek k temu ob najboljšem dnevu nepomemben, da je napisal nekaj dobrih verzov in slabih pesmi in se večino drugega časa pehal za ženskami ter popival.

Vloga narodotvornega pesnika ali pisatelja je na koncu dvajsetega stoletja (Moskoviada je izšla leta 1993) lahko samo še anahronizem in Jurij Andruhovič se od nje s postmodernističnimi postopki uspešno distancira oziroma jo na novo definira na »zapuščini slavnih prednikov«, ki jo Otto von F. na koncu romana strni v en kratek stavek: »bo že nekako«. Čeprav se lahko zdi, da se roman ukvarja s problematikami, ki trideset let po padcu berlinskega zidu niso več zanimive, se z odpiranjem vprašanj o sobivanju nacionalnih državic in njihovem (ne)iskrenem prijateljstvu umešča v evropsko sedanjost. Moskoviada Jurija Andruhoviča, nagrajenca lanske Vilenice, svetovno priznanega ukrajinskega pesnika, pisatelja in esejista, ki skupaj z romanoma Rekreacije (1992) in Perverzija (1996) sestavlja trilogijo ter je poleg Dvanajstih krogov (Cankarjeva založba, 2016) drugi njegov v slovenščino preveden roman je tako vsebinsko in pripovedno razgiban prozni tekst. Slogovno ga poleg že omenjenih opisov, naštevanj in digresij, ki se spuščajo v študentskodomno stvarnost in protagonistovo preteklost, odlikuje tudi uporaba drugoosebnega pripovedovalca. Ta Otta pogosto neposredno nagovarja – »Njihovi glasovi so te zjutraj tako razdražili, da lahko sedaj obračunaš z njimi von F. Stari, predstavi jih karseda zajedljivo.« – tako da med njima nastane nekakšen dialog, izmenjevanje glasov, ki strukturno omogoča večino pripovednih preobratov v romanu: skakanje iz sanj v resničnost, iz opisov zunanjosti v osebne izpovedi, iz napetega dogajanja v refleksije preteklosti.

Romanu na drugi strani škodi predvsem prikaz ženskih likov, večinoma mimogrede omenjenih »kurb« in študentk (ki so po neki logiki pripovedi tudi »kurbe«), nezadovoljenih »poetes«, neke žene prijatelja, ki se vsa razneži, ko ji von F. po telefonu pijan pove, da ima lepe noge in da jo je vedno ljubil (pripovedovalcu pa ne pozabi dodati, da so njene noge v resnici povsem povprečne) ter Galje, ki jo na vsak način hoče prikazati kot posesivno, rahlo noro obsedenko s strupenimi kačami in s tem prekriti dejstvo, da je sam popolnoma nesposoben vzdrževati daljše razmerje. Bralcu, ki ni ravno strokovnjak za ukrajinsko zgodovino lahko roman morda distancirajo tudi stalne aluzije nanjo, kar zasilno rešijo opombe pod črto prevajalcev. Vseeno pa je moreče, a duhovito popisano romanje po površini in podzemlju Moskve v zadnjih dneh imperija izvrstno branje in pomemben prevodni prispevek iz sodobne ukrajinske književnosti.

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O čem sanja Srednja Evropa

    Muanis Sinanović

    Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.

  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Ko Dickens sreča Fabritiusa

    Silvija Žnidar

    Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

Izdelava: Pika vejica