Za otroke gre!

V kakšnem položaju je v Sloveniji kritika mladinske književnosti? Ljubljana, Cankarjev dom (Klub Lili Novy), 28. 5. 2015 (Sekcija za mladinsko književnost Društva slovenskih pisateljev)

Aljaž Krivec

Slab mesec nazaj ste imeli na dotičnem spletnem portalu možnost prebrati prispevek Gaje Kos O hruškah, knjigah, ki jih je premalo, in policah, na katerih včasih kaj manjka, v katerem je avtorica izpostavila izhodišča za debato o otroški in mladinski literaturi v navezavi na knjižnični odkup ter kritiško vrednotenje. Ker je avtorica nastopila kot moderatorka (in pobudnica) obravnavane okrogle mize je najprej smotrno napotiti na omenjeni članek.

Za izhodišče okrogle mize je služilo dejstvo, da je leta 2013 izšlo skoraj tisoč otroških in mladinskih naslovov, nekaj manj kot polovica jih je prejela oceno »dobro« ali več, le nekaj več kot sto knjig pa glede na podeljene Zlate hruške predstavlja crème de la crème izdanega. Ostane le še nekaj nevrednotenih naslovov (gre za denimo »stranske produkte« kakšnih šolskih projektov idr.).

Osnovna teza, s katero so se strinjali vsi udeleženci (predvsem bržkone Darja Lavrenčič Vrabec iz Pionirske, ena izmed tistih, ki morajo to nepregledno število knjig za uspešno »hruškanje« tudi prebrati), je ta, da je izdanega preveč. Kljub temu pa se mi zdi vredno opozoriti na dvoje. Obstaja namreč bistvena razlika med samozaložniškimi izdajami (oziroma tistimi, v primeru katerih posameznik ustanovi založbo zgolj za svoje pisanje) na eni strani ter tistimi, ki so tako ali drugače vezane na vsaj neko vsoto javnega denarja. Znesek za izdajo knjige v prvem primeru ni več vezan zgolj na javni, temveč tudi zasebni interes, omejevanje pred samo izdajo lahko pomeni tudi omejevanje svobode državljana/potrošnika. Ne glede na to pa ostajam pri mnenju, da lahko hiperprodukcija kvarno vpliva na splošno kvaliteto izdanega, predvsem na vidnost in prodajo kvalitetnih naslovov.

Opozoriti pa velja tudi na to, da vsaj do neke mere v enačbo vstopi Gaussova krivulja. Pri tisoč naslovih je kot vsaj dobrih označenih petsto, morebiti bi v situaciji, ko bi bili izdani le ti, zaradi spremenjenih kriterijev ponovno prišli zgolj do polovice kvalitetnih naslovov. Mogoče gre, prosto po Durkheimu, le za nujne kriminalno slabe naslove, ki nam pomagajo razumeti, kakšni in kateri so dobri. Ne glede na to bi seveda znižali število slabih knjig.

Izhodiščni tezi o hiperprodukciji je sledil nekoliko hiter in nenavaden preskok k vprašanju literarne kritike, katere obravnava je bila tudi jedro večera. Kakšna je sploh povezava med enim in drugim? Morebiti bi bilo bolj smotrno razmišljati o uredniškem delu, saj je v primeru hiperprodukcije težava v ločevanju zrnja od plev pred izdajo, in ne po njej.

Ne glede na to so se vsi prisotni strinjali, da kritištvo (takšno ali drugačno) v kontekstu mladinske in otroške književnosti trpi. Posledice so vidne tako v hiperprodukciji kakor tudi v kritiških odzivih na izdane naslove. Kot edino revijo, v kateri kontinuirano izhajajo daljše in poglobljene kritike mladinske in otroške književnosti, je moderatorka izpostavila Sodobnost oziroma rubriko Mlada sodobnost, ki jo ureja Alenka Urh. Velja pa omeniti tudi reviji PIL (in rubriko Bralni grižljaj, katere domet se žal manjša) ter Otrok in knjiga, pri čemer prva teži predvsem k preglednosti, druga pa je v osnovi strokovna in tako manj dostopna širšemu bralskemu krogu.

Mnenja, da je kritik premalo, pa niso delili vsi. Igor Saksida s pedagoške fakultete je poudaril, da se je trebna vprašati, kakšen je namen kritike. Na vprašanje, če sam svojim študentkam in študentom predava o literarni kritiki, je odgovoril, da se kritištvo vzpostavi samo, denimo v seminarjih, ki vključujejo kritiške pristope. Vprašal se je tudi, če ima vrednotenje sploh kakšen smisel glede na to, da tovrstno strokovno mnenje ni več tako cenjeno kot nekoč. Dodam lahko, da je ta občutek prisoten v celotnem komunikacijskem krogu knjige. Medtem ko število naslovov posledično raste, honorarji padajo in je tudi literature nizke kvalitete vedno več, teža odločanja pada na starše ter otroke in mladino.

Kakšen je torej zares namen kritike? Kot najvišja instanca presojanja literature se je izkazal odbor za podeljevanje Zlate hruške (ne nazadnje se pod njihovimi prsti znajde večinski delež izdanega), vendar pa ta le dvigne ali spusti palec, medtem ko javnosti natančnejše razlage, razen za izbrane naslove, niso dostopne. Tako lahko tudi razumem odziv ene od obiskovalk, ki je Darjo Lavrenčič Vrabec vprašala, če ne gre za neke vrste črno listo, vendar moram poudariti, da Pionirska v resnici dela »zlato listo«, torej seznam knjig, ki jih priporočajo, usoda ostalih pa je nejasna. Seznam priporočenih knjig prav tako ni posebej omejujoč (še vedno imamo na izbiro vsaj približno sto knjig letno, če niti ne štejem tistih s po štirimi ali tremi zvezdicami), ali zavezujoč.

Knjiga se lahko izmuzne seznamu iz najrazličnejših razlogov, saj pri presojanju otroške in mladinske literature velja širok pogled. Razen vidikov, ki jih upoštevamo pri ocenjevanju knjig za odrasle, so tu še vsaj pedagoški vidik, ocenjevanje ilustracij ter vprašanje o ciljni skupini. Prav ta mnogoterost je tista, ki ustvarja razlike med odzivi, saj tudi kritiki prihajajo z različnih področij (poznavalci literature, pedagogike, likovne umetnosti …). Dodelanost le enega od elementov torej ne zadostuje in ker je konkurenca huda, nekatere založbe knjižnicam ponujajo brezplačne izvode svojih knjig, medtem ko po besedah Katje Stergar rubrika Bralni grižljaj ni bila deležna negativnih odzivov. Vsiljevanje lastnih naslovov porabnikom in ignoriranje reflektiranega mnenja? Hm, gre morda zgolj za posel?

Knjiga mora tako biti izdelek, ki zadostuje najrazličnejšim kriterijem, žal pa so nekateri naslovi izključeni na podlagi nesmiselnih določil. Urednica za mladinsko leposlovje pri Mladinski knjigi Alenka Veler je tako izpostavila spregledanost žanrske literature (ki se pojavlja tudi pri literaturi za odrasle), Igor Saksida pa je dodal tudi odsotnost recenziranja šolskega branja, učbenikov, beril in priredb, medtem ko je že tako redko didaktično leposlovje deležno malega števila kritik.

S tem ko so prav tista besedila, s katerimi otroci in mladi pridejo najpogosteje v stik, izključena iz vrednotenja, po mojem mnenju trčimo ob tisto, kar področju tovrstne literature najbolj primanjkuje – dialog. Mogoče prav tu tiči razlog zakaj slovenski projekti, ki razvijajo bralno kulturo otrok (in so celo zgled za tiste v drugih državah), ne rezultirajo v knjižnih moljih med odraslim prebivalstvom. Koliko je torej takšen model zares uspešen? Z nekoliko konservativnim »postrokovljenjem« postane književnost  med odraščanjem domena peščice zagrizenih in/ali strokovnih bralcev.

Tako je tudi vprašanje, komu so kritike namenjene, popolnoma na mestu. Na pripombo Igorja Sakside, da kritiki sploh ne pišejo kritik za tiste, ki knjige kupujejo in berejo, je Katja Stergar odgovorila, da sama počne prav to. Naj opozorim, da je v obeh odzivih nekaj resnice. Kritik je tako malo, da se tiste s potencialno širšim dometom porazgubijo. Kljub temu pa so potrebne tudi tiste, ki zahtevajo strokovnega bralca (npr. pedagoško naravnane kritike Milene Mileve Blažič), saj se bralni korpus v veliki meri ustvarja v šolah in knjižnicah.

Tako mi je okrogla miza o recepciji otroške in mladinske literature kot nekomu, ki se ukvarja z različnimi razsežnostmi slovenske literature in njej pripadajočega konteksta, odkrila prav tisto, česar na področju literature za odrasle ni. Literaturo za mlajše bralce zaznamuje seznam priporočenih besedil in knjižnični odkup, ki se ne prilagaja zahtevam trga. Nikakor ne zagovarjam vidmarjanske pozicije vrednotenja, vendar pa se mi zdi, da na področju knjig za odrasle vladajo zakonitosti prostega trga (z vsemi slabimi, pogojno pa tudi pozitivnimi razsežnostmi). Da, za otroke gre, vendar se zdi, da zgolj za otroke – kaj smo torej zares dosegli?

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki