Za blagor občanov

Roman Rozina, Županski kandidat Gams. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.

Aljaž Krivec

Za tekst o lokalnih volitvah (načeloma) napoči čas vsaka štiri leta, prav takrat, ko se odvijeta še svetovno prvenstvo v nogometu in zimske olimpijske igre. Lani je tako iz boja prišel še Županski kandidat Gams: na natečaju za modro ptico mu je uspelo, nekoliko manj suveren pa je bil na volitvah.

Zdravko Gams je namreč v prvi vrsti avtomehanik in avtomobilistični entuziast. Po svoje proletarec, ki (skupaj s podrejenimi) kar sam popravlja avtomobile v okviru ex-yu obratovalnega časa delavnice, po drugi strani pa skrajno uspešen kapitalist, lastnik delavnice in prodajnega salona, ki drži v rokah vsa potrebna produkcijska sredstva. Iz sprva neznanih razlogov se odloči za župansko kandidaturo (v občinim po velikosti primerljivi z denimo Mursko Soboto) ter za svojega glavnega piarovca kar takole, ne da bi ga sploh poznal, izbere Dejana Ruparja, ki ga pokvarjena katrca zanese v njegovo delavnico. Zato pa Ruparja toliko bolje spoznamo bralci. Gre za kar razgledanega možaka z nekaj ustvarjalne žilice, ki živi od partneričine učiteljske plače, sicer pa precej lenari, večina del se mu zdi pod častjo ali pa se ne ujema z njegovimi načeli pa še malo marksista je. Skoraj bi si upal trditi, da je diplomant Filozofske fakultete.

Tovrstna zastavitev kar sama kliče po vprašanjih, ki smo si jih v preteklih letih zastavljali tako ob volitvah kot tudi ob protestih. Kaj naj menimo o Gamsu, ki nudi svojim delavcem iz vseh vidikov nadpovprečne delovne pogoje, a hkrati ostaja bogat podjetnik? Kako, če sploh, izraziti nestrinjanje s sistemom? Tu imamo računovodkinjo Tanjo, ki ga sprejema takšnega, kot je, četudi se z njim ne more strinjati, pa po drugi strani Simona, ki verjame samo še v revolucijo. Najbolj pa je v ideološke zanke ujet prav Rupar. Če se sprva še tolaži, da bo sistem kot Gamsov piarovec zrušil od znotraj, pa kasneje postane del neskončne šarade, ter celo njen glavni protagonist, kar ga počasi pelje proti obsedenosti s politiko, ki pa Gamsu ostane tuja – ta političnega dogajanja ne pozna, niti se v njem ne znajde.

A zdi se, da se pri teh vprašanjih domet teksta začne počasi zamejevati. Če lahko roman še označimo kot tekoče čtivo, ki ne skopari z dogajanjem, pa tudi nekaterimi elementi suspenza, nas toliko manj navduši na drugih ravneh. Pripoved je sicer načeloma dobro organizirana, a se vanjo vendarle prikrade kakšna nejasnost ali celo nepravilnost. Koliko je pravzaprav nastopajočih na veliki avtomobilistični prireditvi? Kakšen je zares delovni čas Gamsove delavnice? In, ne nazadnje – v katerem grškem mitu je Ojdip tisti, ki si zamaši ušesa z voskom, da ne bi slišal petja siren?

Tekst se prav tako kar nekoliko preveč osredotoča zgolj na zgodbo, da bi se pobrigal denimo še za slogovno plat, ki temelji na skrajno deskriptivnem jeziku in ne posebej obsežnem vokabularju. Predvsem za kratka poglavja, ki razkrivajo zgolj dele pogovorov nastopajočih oseb, ter občasne monologe je značilen skrajno papirnat premi govor. Ta je na trenutke tudi nekoliko shematski – nekatere ideje romana so podane kar po principu majevtike in tako s svojo neposrednostjo onemogočajo, da bi se bralec do ugotovitev dokopal sam, četudi je včasih za to predhodno že poskrbljeno

Z izjemo nekoliko kompleksnejšega Ruparja, do neke mere pa tudi Gamsa, smo priča tudi precej shematskim likom. Če lahko moški lik aktualnega župana Vrana še sprejmemo, saj ga spoznamo v glavnem kot politika, ki sta mu lastni predvsem sla po moči ter sposobnost političnega spletkarjanja, pa nas nekoliko bolj zmotijo ženski liki. Tu sta denimo Tanja in Sonja, obe samostojni in samozavestni femmes fatales s kaj malo drugimi značilnostmi, ali pa recimo Dejanova partnerka Polona, vestna in pridna učiteljica, hči in gospodinja. Za navedene like se tako zdi, da služijo predvsem kot instrumenti za vzpostavitev dveh osrednjih likov, sami na sebi pa niso posebej kompleksni.

Mogoče se težava skriva v želji, da bi bilo zadoščeno najrazličnejšim literarnim elementom. Rozinovo delo v sebi skriva tako razsežnosti napetega branja, ubesedovanja medsebojnih odnosov ter družbene ali, če hočete – politične kritike. Predvsem slednja je tista, ki ima sicer dobre, že prej omenjene nastavke, vendar nekako ne pokaže dovolj. Zdi se, da se mora neposredno ubesedovanje slovenske politike, predvsem pa volitev odvijati po vaško, če ne kar na vasi, ne smeta pa umanjkati predvsem oportunistična nota in kanček amaterizma. Cankar se ponuja kar sam, sledita mu denimo Vinko Möderndorfer in Tone Partljič, s svojim najnovejšim delom pa je pot v to skupinico našel tudi Rozina.

Čemu tovrsten pristop? Kot na dlani je tu razumevanje pregovorne slovenske majhnosti, ki jo lahko ponazorimo z vasjo, ki bi naj za seboj prinesla še nekaj malomeščanstva, incestuoznosti ter precenjevanja lastne pomembnosti. Navedeni politični sliki Županski kandidat Gams žal ničesar ne pridoda, zdi se, da je bila odločitev za dogajalni prostor nekako samoumevna, opazovanje stanja pa namenjeno predvsem vprašanju etične razklanosti in političnih spletk, kar z majhnostjo v končni konsekvenci nima prav veliko opraviti.

Županski kandidat Gams tako poseže v tematsko polje, o katerem ima bržkone vsak od nas svoje mnenje in prepričanje, ter hkrati polni znaten, če ne kar največji delež v malodane vseh medijih in javnih ter manj javnih debatah. In prav zaradi tega imamo, ne glede na skrajno ideološkost in obsedenost s politiko, v tem oziru razvito dialektiko tudi v javnem prostoru. Prav tako so nam še kako dobro znani primeri podjetnikov, ki se znajdejo v politiki, poceni predvolilni triki, nastavljeni kandidati in izjemna preračunljivost, ki začne s političnega parketa segati tudi v gospodarski sektor. V tem smislu je Rozina preveč posegal po že znanem in premalo prostora posvetil nekemu novemu kontekstu in vidiku, kljub temu pa je treba izpostaviti dejstvo, da je uspel kljub tako nevarni tematiki ostati nepristranski in vsesplošno kritičen.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica