Z njimi, one nam, mi njim

Uroš Zupan, Sto romanov in nekaj komadov. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.

Tadej Meserko

Knjiga o knjigah. No, in nekaj komadih. Rekli bi, da gre za knjigo kritik in ne bi se kaj dosti zmotili. Ali pa tudi, saj besedila, ki nam jih v zadnjem delu predstavi Uroš Zupan, niso zvrstno prav lahko določljiva. Platnice govorijo o esejističnem, kar bi tudi šlo, a občasno zmanjkajo običajni elementi. Na nekaterih mestih gre tudi za spomine ali za literarne odlomke in morda še kaj. Skratka, mešanica, nedvomno svojevrstna, ki jo moramo prebirati s pogledom radovednosti in ne s prepričanjem, kaj da imamo pred sabo.

Odločitev za tovrstni način pisanja žarči iz subjektovega zadržanja ali, kot nam je razloženo ob delu Stepni volk: »Bolj me spominja na primer nekakšnega mešanega književnega žanra, na kombinacijo izmišljije, eseja in refleksije, vendar sta v njem hibridnost in zmes različni plasti, ki naj bi omogočali strašno in veliko avanturo (takšne zmesi imam najraje, predstavljajo vrh mojih literarnih zanimanj), preveč trezni.« Mešanje zmesi torej, ki cilja na gorivo prihodnosti, ki se bo tankalo v bralčeve sive nevrone in bo slednji letel in letel po poljanah domišljije, razuma in čutnosti.

Kar se tiče novega, se lahko glede na sekundarno obravnavo skriva predvsem v inovativni  interpretaciji, ki ji temelji na unikatnem pristopu. Zupan se v posamezna književna dela, po navadi literarnih velikanov, poglablja iz različnih smeri in nam ne želi zgolj povedati nekaj o njihovi kvaliteti, kar bi lahko počel kritik, pač pa nas v loku pelje do novih doživljajev. Vsak od fragmentov je tako strukturiran v nadaljnje podenote in marsikatera med njimi predstavlja smer v plezalni steni. Zdi se, da plezamo proti nekemu vrhu, a je vrh pravzaprav že izbiranje smeri. Sestop iz ene paralele v drugo in tehtanje, koliko dobrega prinese noviteta. Ob tem utegnejo biti drobci med sabo precej heterogeni, tako po vsebinski kot formalni plati. Če en trenutek o knjigi beremo spomin iz mladosti, potem lahko že ob številki novega fragmenta nenadoma stopimo na bolj racionalno pot, o tem, zakaj da je knjige sploh dobro brati, ali pa se celo spustimo v kaj bolj političnega, filozofskega, družbeno angažiranega. Knjige kot izhodišče nam skratka ponujajo neskončno število možnosti.

Zupana v tem delu spoznavamo predvsem kot bralca in poslušalca. Ne gre toliko za kritičnega bralca – naposled so tudi odbrane knjige večinoma prepoznavne in splošno sprejete –, pač pa za navdušenca, entuziasta, ki želi svoje navdušenje, svoja videnja podeliti z drugimi. Avtor se na različnih mestih približuje bralcu, tudi s priznanji, ki bi jih v drugačnem kontekstu lahko kdo videl odklonilno. Tako lahko beremo o kraji knjig, nekem prepletu užitka, adrenalina in strahu, ki ga sproža tovrstno početje. Tukaj so izpovedi o nerazumevanju študijskega gradiva ali težje literature in spraševanje o lastni kompetentnosti. Naposled so nam razkriti tudi takšni in drugačni pomisleki, dvomi in spraševanja o otroštvu, preteklosti, sistemu, prehodu in sedanjosti. Gre pravzaprav za gradnjo pristnosti, zbližanje, razkrivanje točk, ki se nam zdijo v posameznem časovnem in prostorskem okviru unikatne, iz temporalne distance pa se razkriva njihova občost in človeškost. In na tej točki se počasi prične dogajati stapljanje in zbliževanje različnih primesi. Zapisano postaja nekaj, kar poosebimo, kar nas vrže v neki presežek in kar nam pomaga osmisliti in prebroditi različne danosti.

Ta potop nam Zupan razgrinja na vsaj dveh ravneh. Najprej na ravni človeškosti in identifikacije same vsebine. In nadalje na ravni načina, gre za stopnjo stapljanja, ko človek skorajda ne ve, ali je zapisano zapisal nekdo drug, on sam ali pa gre za identično zgodbo. »Ta drugi prizor ali pa drugo misel, ki jo je pisatelj izgovoril skozi usta svojega junaka, tako si vsaj predstavljam, sem si že tolikokrat ponovil, da sem se zalotil, kako začenjam verjeti, da sem jo zapisal jaz in ne Peter Handke. Takšni deli teksta, v katerih pride do popolne identifikacije, skoraj zlitja med tekstom in bralcem, so največja bližina, na katero lahko upa pisatelj, da jo bo vzpostavil z neznanim naslovnikom.« Domišljam si, da bodo bralci, ki so približno podobna generacija in sorodnega mišljenja kot Zupan, v marsikaterem odstavku naleteli na sorodno bližino. Tudi tistim, ki smo o posameznih dejanjih poslušali iz pripovedovanja, je nikoli občuteni svet pričaran z vso živostjo in skorajda postavljen pred čutilo vida.

Delo je v osnovi strukturirano preko binarnega koda, kjer potekata in se prepletata dva vzporedna svetova, to je argumentacije, ki kaže dejstva v svoji nezmotljivosti, in pa zasanjanega čutnega sveta, ki nam snov približa skozi primarne kanale. Knjiga o knjigah in nekaj komadih nas tako vrača na samo izhodišče in spraševanje o dejavnosti, ki jo ravno opravljamo, ko se o vsem skupaj sprašujemo. Grickljamo lastni rep, misel drugega pa je zgolj razkrita lastna perspektiva, ki smo jo zavestno ali pa tudi ne puščali neizrečeno. V zadnji instanci gre za vprašanje stika z nečim eksternim. Spraševanje o mehanizmu, ki nas potegne vase in niti ne vemo, zakaj, pač pa ga preprosto vzljubimo. Morda tudi za spraševanje o tem, ali je res treba vedeti, zakaj nam je nekaj všeč. Ob tem se Zupan zaveda razblinjanja iluzij, in to natanko tistih prividov, v katerih najbolj uživamo. »Ponovno branje nekoč ljubljenih knjig skriva v sebi vsaj dvoje pasti. Po eni strani se kaj lahko in tudi hitro zgodi, da bo bralec, sploh če se je začel medtem z besedno umetnostjo ukvarjati bolj poglobljeno in so mu jasne in vidne stvari, ki jih prej, ko si je želel biti prisoten zgolj in samo v čudežu napisanega, ni opazil, hitro dvignil nos in se zavaroval z znano Bloomovo krilatico: ›ne utrujajte me s tem. To sem prerasel.‹«

Knjiga je torej vztrajanje v čarovniji pustiti se preslepiti in uživati v prikaznih. Spoj s povedanim, brez odvečne dekonstrukcije, saj se navdušenje lahko dogaja zgolj takrat, ko ne vemo, zakaj je to navdušenje prisotno. In ravno na tem občutenju Zupan gradi svoj svet in svet svojega bralca. Bralca, ki je tako ali tako podoben, ravno zato, ker že bere in ki ob teh sorodnih dogajanjih občuti sorodno. Nekaj, kar se avtorju, morda nekoliko presenetljivo, dogaja predvsem ob glasbi: »Nobena zvrst umetnosti me ne more tako pretresti, odtrgati od tal, izpuliti iz časa in prostora, kot to lahko naredi glasba. Stal sem pred velikimi slikami, gledal velike filme, bral velike tekste, a delovanje teh umetnin name, včasih čisto fizično delovanje, se ni moglo primerjati z delovanjem glasbe.«

Sto romanov in nekaj komadov tako niti ni nujno knjiga o tem, kar napoveduje naslov. Četudi res govori o teh zadevah in se lahko suvereno gibljemo na ravni razprave o določenem tekstu, pa nam knjiga v prvi vrsti pripoveduje o primarnem človeškem principu, to je prepletanju, spajanju človeka s sočlovekom, z okoljem ali s čim bolj presežnim. Gre za odraz samega sebe v očeh in skozi prizmo drugega, ko se vidimo ravno preko tistega, kar nam je najbližje. In ko v razliki najdemo specifiko, ki nas dela edinstvene. V kolikor bralec mestoma dobi občutek, da ni prave rdeče niti skozi celoto ali da posamezni deli preveč odstopajo od vodilne premice, potem je ravno to tisti moment razlikovanja, prehod, ki potrjuje identiteto. Človek v knjigi in veselje ob komunikaciji z nekom, ki ga morda že tisočletja ni več. Nevidne vezi, druženje v povezovanju in spajanje v stapljanju. Velike knjige, velike umetnine, veliki ljudje in mi ob njih, z njimi in za njimi.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Osvobajajoče razkrivanje vpetosti

    Če smo se ob množičnem zboru na predvečer kulturnega praznika mogoče še začudili, so se kulturniške protestne manifestacije – med njimi tudi literarne – medtem prelevile … →

  • Vloga

    Uroš Zupan

    Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

Izdelava: Pika vejica