Vztrajno pri poeziji

74. Mlade rime. Ljubljana, Menza pri koritu, 28. 1. 2013.

Andrej Hočevar

Poskusi zaokroževanja in distanciranja

V svoji 74. izdaji so vedno dobro obiskane Mlade rime podčrtale oba vidika svojega imena – da so lahko namreč bodisi mlade po vsebini bodisi mlade po letih. Po obveznem skuliranem nagovoru organizatorja Dejana Kobana je Tomaž Flajs, najstarejši izmed štirih debitantov, večer otvoril z napovedjo dobrodošle vsebinske zaokroženosti, ki jo je – tako nas učijo prav Mlade rime – laže zagotavljati, dokler jo nevede poganja zgolj mladost (beri, po želji, naivnost). Ko pa vsebinska zaokroženost postane predmet odločitve in refleksije, ko torej ni več v službi mladosti ali česarkoli drugega in mora postati samozadostna, kot je ne nazadnje tudi poezija sama, utegne njeno zagotavljanje postati – tudi to nas učijo Mlade rime – bolj angažirana in naporna gesta.

Tako je Flajs v uvodu svojega nastopa povedal, da bo, čeprav je bilo za to v bistvu še prezgodaj, bral cikel pesmi o nespečnosti. Njegove krajše pesmi so v smislu nočnih okruškov ustrezale izbrani temi, nekakšnemu občutku brezkončnosti v pričakovanju konca. Flajs je iz pozicije izključenosti opisoval tesnobo, povezano z občutkom zamenjave jaza in njegovega drugega, ki se vzajemno izrivata iz iste postelje, vendar je prav ta moment premalo raziskal. Učinkovita je bila tudi morasta in nehote komična podoba učitelja matematike in zabadanja z ogromnim šestilom pred katedrom. Po drugi strani pa so za zdrs v konvencionalnost poskrbele metafore, kot so črna luna, ostrina nespečnosti ali diamantni hlad. Napetost je pri pesmih o Budi, čaju in presežnem seveda že popustila.

Da je intimnost, lastna pisanju poezije, lahek plen za njeno javno branje pred publiko, je glasno in trenutku primerno komentirala Sara Dirnbek. To spoznanje je v nekem smislu obarvalo še tako rekoč vse naslednje nastope, ki so na značilno simpatičen način potrdili njegovo pravilnost. Kar je za izkušenejše pesnike pravzaprav privilegij, je, zdi se, za večino nastopajočih na Mladih rimah pravzaprav izhodiščna danost. In ne nazadnje je za obiskovalca literarnih branj še kar razburljivo opazovati, kako se neki avtor od svojega dela pred očmi in ušesi publike v bistvu prvič in še nepopolno distancira. V tem je, kot je ugotovila Sara Dirnbek, bržkone razlog, zakaj je brati svojo poezijo tako “čudno”. Njena poezija izhajala iz plašnega poskusa osvetliti občutek poglobljenega samozavedanja, nekakšne prazne odtujenosti sredi ljudi, nedostojno, a hkrati nedotakljivo blizu. Njeno poezijo so še pod- oz. zažigala močna čustva, v finalu dopolnjena s plahim namigom na hrepenenje po bolj “surovi” izkušnji.

Nekoliko bolj sproščeno je nastopil Juš Škraban, ki se je izkazal kot najbolj suveren med slovenskimi debitanti. Škraban se je nad ostale dvignil predvsem zaradi nakazane sposobnosti reflektiranja svoje poezije z obrisi ironije, nato pa še skozi dialog s knjigami kot simboličnem osišču  vsakega pesniškega diskurza. Tovrstno distanciranje bi seveda tudi pri drugih hitro zmehčalo slepo vero v poetično. V jedru Škrabanove poezije je bila urbana izkušnja mladega človeka, ki v drobnih pripetljajih išče resnico vsakdanjega. Ob tem mimogrede razgalja še naivnost konstruktov, tudi (lastne) mladosti kot nedosegljive radikalnosti – ki je pa, kaže, v pesniškem nastopu tako ali tako ni pričakovati. Škraban je, skratka, na pravi poti, prepoznati in oklestiti pa mora še mnoga prazna mesta in predvsem upoštevati svoj lastni odlični nasvet: tuljenje razumeti s tuljenjem.

Izrazito prozni ritem Neže Prah je bil za narativne pripetljajske skice še enega pogleda na urbano mladost v Ljubljani še kar primeren, a kljub vsemu preveč tog. Če je Neža Prah svoje tekste napisala kot pesmi, bi prav ritmu morala posvetiti več pozornosti, sicer gre verjetno bolj za prozo zaokroženih dnevniških fragmentov s čustveno-izpovedno noto. Prigode njenih mladih zaljubljencev za spremembo niso bile izpisane iz scela hrepenenjske perspektive, temveč so dober občutek ob lastni goloti (ne pa tudi ob branju lastne poezije) poskušale osmišljati s preverjanjem pomenov čutnih resnic. Škoda, da se več njih ni preslikalo tudi na samo pesniško formo.

S šnopsom v sadovnjaku

Kot zadnja med slovenskimi udeleženci večera je nastopila pesnica in soorganizatorka Mladih rim Veronika Dintinjana. Njene novejše pesmi – kot tudi tiste iz njenega nagrajenega prvenca Rumeno gori grm forzicij – so mojstrski primeri dodelane poezije, v kateri je vse na svojem mestu, obenem pa svoje težnje po čim večji – vsiljuje se mi prilastek “klasični” – popolnosti tudi ne skriva. Dintinjana svoj glas v novejših pesmih z narativnim okvirom pogosto posoja drugim in se pri tem celo vrača k toposom antičnega izročila (Medeja, Odisej, Itaka). Njen spokojen nastop je še podčrtal občutek skladnosti forme in vsebine poezije, ki je bila toliko bolj učinkovita, kolikor bolj je bilo pod njeno zloščeno površino slutiti neizprosne napetosti zrelih spoznanj o odtekanju, odpuščanju ali razpetosti med skrbjo zase in predajanju drugemu. Ganljiva pesem o ljubezni med očetom in sinom, ki je ne more poznati nobena ženska, je bila naravnost vrhunska.

Sicer je bil pa glavno presenečenje večera v Sloveniji živeči ameriški pesnik Gregorio Ames, ki je nemudoma vzpostavil močno vez s publiko. Njegov nastop je namreč prekinil s krčem patetične pesniške vzvišenosti in jo zamenjal za sproščeno, bolj možato barsko vzdušje, k čemur je še pripomogla njegova robata, a prijazna zunanjost.  Kombinacija njegovih nastopa in poezije je evocirala in problematizirala nekatere ameriške stereotipe, kar je vsebini dajalo oprijemljive poudarke, medtem ko so jim učinki njihove sopostavitve s toposi slovenskega izročila dodajali duhovite zasuke. Ames je bral pesmi s tekočim ritmom in jasnimi pomenskimi konotacijami, ki so raziskovale preprosto nedoumljivost življenja (denimo v pesmi o čebuli). Iskal je brezmejno svobodo, a vseskozi ostajal zvest zemlji: omenjal je lisice, vrtnine, gnoj in predvsem sadovnjak, kamor greš lahko v miru pit svoj šnops. Ne nazadnje, je podčrtal, je ta svet naš dom in v njem moramo razumeti osnovne koordinate, kot so hlad noči in toplina psa. Ames  je svoj nastop zaokrožil s prisrčnim branjem pesmi v slovenščini.

Prikupno nedodelan zaključek

Res bogati večer se je zaključil s pesniško-glasbenim nastopom dua Vztrajno pri frizerju, ki ga sestavljata Asja Grauf in Nina Kodrič. Obe sta glasbenici, v prvi vrsti flavtistki, pri čemer je Nina Kodrič tudi pesnica, ki je na Mladih rimah že nastopila. Njun nastop je s sprotnim nasnemavanjem plastil preproste melodične zanke in jih v trenutku največje zgoščenosti prepletel še s poezijo. Pri tem je Asja Grauf pokazala bogato glasbeno govorico, več drznosti in pripravljenosti za raznoliko zvočno raziskovanje (uporabljala je zvoke žlice in skodelice, oponašala zvoke pisalnega stroja, igrala flavto, klaviature in še kaj), medtem ko se je Nina Kodrič osredotočala bolj na mehko melodiko in svojo poezijo. Toda prav to je bila v bistvu pomanjkljivost njunega koncepta, saj njena poezija sama zase po eni strani ni bila dovolj močna, po drugi pa je bila premalo vpeta v siceršnjo zvočno organizacijo – glede na kontekst bi lahko bila mnogo bolj podvržena dekonstrukciji, namesto da je ostajala v glavnem zvesta togi obliki izhodiščnega diskurza. Govorna zankanja so bila mnogo bolj zanimiva in bi jih moralo biti še več. Obe izvajalki sta bili nesamozavestni in se nenehno opravičevali za drobne napake. Ker posameznih izvedb nista dovolj prepričljivo vpeli v jasno dramaturgijo, so se nekajkrat končale kar brez pravega zaključka. Sicer sem pa prepričan, da bi znali izvajalki svoj potencial še mnogo bolje izkoristiti, zato upam, da je bil ta nastop predvsem obljuba za naslednjič.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Natečaj za najboljšo kritiko »Mlada kritika«

    Natečaj za neuveljavljene kritike. NOVI rok za prijavo: 21. 5. 2014.

  • Naj kritik tudi o(b)stane?!

    Petra Koršič

    Če neke zimske noči popotnik … drsi v preteklost …   Prvo uro pri slovenščini na gimnaziji smo se podučili o marsikaterem terminu, med drugim … →

  • Opazovanje VS Participacija

    Robert Kuret

    I Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika … →