Vstop literature v naravo

Franci Novak, Podnebne spremembe. Ljubljana: LUD Literatura, 2014. (Prišleki)

Aljaž Krivec

Po pesniški zbirki Otroštvo neba (Mladinska knjiga, 2011) se nam Franci Novak po treh letih predstavlja še kot prozaist. Kratke zgodbe, ki jih zaznamuje tenkočutno, estetizirano in zamišljeno pisanje, pa razkrivajo tudi prehod med literarnima vrstama, ki pa pri Novaku vendarle ostajata vsaka trdno na svojem bregu.

Novakove poezije ne omenjam kar tako, saj se zdi, da Podnebne spremembe v odnosu do prvenca prinašajo s seboj podobne občutke, oziroma podobne barve, le naslikane v neki drugi tehniki (tudi pesem, ki nosi isti naslov kot zbirka kratke proze, ni naključje). Osrednji motivi v obeh primerih izhajajo iz narave, s tem pa se v delo prikradejo tudi nekatere arhetipske podobe. Ampak vendarle avtorjev literarni svet ne zaživi kot bukoličen; od tovrstne oznake ga odmika predvsem jasno izrisan odnos do urbanega, vstopanje narave v ozadje, torej na nekakšno platno pripovedi in prisotnost referenc na druge umetniške tekste.

Slednje je tisto, kar razkriva še drugo plat Novakovega pisanja. Literatura namreč dobesedno vstopa v naravo in se ob tem zaveda tako nje kot tudi same sebe. Odlična ponazoritev tovrstnega procesa je prisotna denimo v eni bolj prepričljivih zgodb zbirke, naslovljeni prav Podnebne spremembe. Popis življenja družine z vasi, v nekaj orisih, ki odkrijejo njen mehanizem delovanja ter nato naslikajo prvinsko sliko posameznika v naravi, se zaključi s popolnoma konkretnimi knjigami (Coetzee, Handke in Rilke). Ena od njih pade v jezero, plava na njegovi gladini in nato potone, čeprav »Ne bi smela. To ni normalno.«

Kratek stik med kulturo in naravo povzroči čudenje, v končnem smislu pa tudi občutek, da je smisel izgnan. Tako Novakovi junaki občutijo tisto, kar bi mogoče iskali v minimalistični prozi, vendar gre v tem primeru za neprimerno bolj celovit, ne nazadnje pa tudi kompleksen impulz, ki ne rodi zataknjenosti v neki občutek, temveč trmasto sili naprej.

Navedena zgodba se zaradi povedanega zdi paradigmatski primer besedil zbirke, slika pa tudi pripovedovalčev lov za ubesedovanjem videnega. Tako pozornega pripovedovalca namreč zlepa ne boste našli; fascinirajo ga detajli in kontekst, v katerem so prisotni. In čeprav imajo besedila velikokrat jasen skelet, je tisto, kar ga zapolnjuje, prav to iskanje primernih besed in detajlov, ki naj pomagajo odkriti neko novo raven. Iskanje tistega, kar je treba povedati, pa poteka preko majhnih dražljajev, ki (gre morda za asociacije?) odpirajo vedno nove, drugačne slike, ki pripovedovalca vsakič znova postavijo pred podobno preizkušnjo, le da vsaka od njih predstavlja nov mejnik na goli pripovedni ravni.

Jasno je torej, da si je avtor zadal nalogo, v kateri nanj preži ogromno nevarnosti, ki pa se jim, vsaj povečini, uspešno izogne. Na trenutke poetičen jezik ne zapada v pretirano vznesenost in slikanje dogajanja, narave, občutkov ne postane samo sebi namen. Na trenutke se le zazdi, da pripovedovalčevo iskanje pravega detajla postane avtorjevo, s tem pa začne mestoma nekoliko izgubljati rdečo nit zgodbe, ki se je sicer vestno drži.

V kolikor navedeno na trenutke vzpodbudi občutek nekakšnega vrtenja v krogih, pa zbirka z naratološkega vidika nikakor ni enoznačna. V Otroštvu neba se srečamo z nejasno pozicijo izrekanja in neznanim prostorom, v katerem se nahaja pesem, in zdi se, da je Novak to razsežnost tudi ohranil, vendar našel zanjo prozni korelat.

Slednje velja, predvsem če zbirko razumem kot zaključeno celoto, in glede na občutje ter več ali manj enoten prostor dogajanja si to lahko tudi privoščim. Tako se srečamo s tretjeosebnim, prvoosebnim in celo drugoosebnim pripovedovalcem (slednji se pojavi v zgodbi Bogovi), vsak od teh pa se giblje med množino in ednino, medtem ko se žarišče pripovedovanja nenehno spreminja. Prav tako se izmenjujejo pripovedovalke in pripovedovalci. Slednje ne bi premoglo posebne funkcije, če ne bi zgodb zaznamovala nenehna igra z arhetipi, ki pa se lepo podajo v kontekst navezovanja na izvorno naravo in temu pripadajoče mišljenje. Kljub tovrstni množici perspektiv pa ostaja splošen občutek ob zbirki enoten, igra med naravnim in družbenim se le prilično nagiba z ene na drugo stran.

Na tem mestu velja izpostaviti zgodbo Umetniki in modeli, saj se v njej tehtnica nagne na stran družbenega. V njej spremljamo učence slikarskega tečaja, ki so navajeni spoznavanja tehničnih razsežnosti svojega dela, dokler se ne pojavi ženski model, ki ga učenci niso zmožni razumeti in videti na ta način in tako začnejo model slikati predvsem po lastnih podobah. Po vseh peripetijah pripovedovalec isto dekle sreča pred zbirnim centrom beguncev iz Bosne.

Vpeljevanje lastne fiziognomije v slikanje drugega je za slikanje sicer značilno, vendar v Novakovi zgodbi privre na plan šele ob osebi, ki za tečajnike predstavlja nekoga, ki jim je očitno neprimerno bliže kot drugi modeli. Tako je prisotna vsaj implicitna politična razsežnost teksta (se tečajniki lahko poistovetijo z begunko iz Bosne?), vendar vpeljana na pomenljiv, pa tudi precej naraven način, ki se tako izogne pretirani povednosti, pušča odprte interpretacije in hkrati zagrize v neko nam redko videno razsežnost problematike, kar omogoča tudi nove pristope k njenemu razumevanju in reševanju.

Novakovo prozo tako zaznamuje predvsem nek netipičen pogled, ki se zrcali tako na ravni zgodbe, kakor tudi izbranih detajlov. Skrb, da bi avtor zapadel v pretirano povednost, je prav tako odveč, saj je pripovedovanje zgodbe in nizanje podob posredovano v estetsko dovršeni lirični maniri, ki pa kljub temu ostaja zasidrana v območju proznega. Če morebiti v začetnih zgodbah zbirke (Hiša ali Bogovi) dihotomija med enim in drugim, pa tudi med naravnim (ali bolje prvinskim) in družbenim, ni izpeljana tako tekoče, pa se zdi, da kasnejše zgodbe (denimo Vračanje, Goreči škorenj ali Zemljevidi) ujamejo ta specifičen občutek in ponudijo nekaj svojstvenega.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prijeten ritem obilja podob

    Nina Sivec

    Franci Novak ostaja v kratkoprozni zbirki Podnebne spremembe zvest motivni pokrajini, ki jo je izrisal v svojem prvencu, pesniški zbirki Otroštvo neba. Naklonjene kritike na čelu z Veronikino nagrado … →

  • Romar po sublunarnem svetu

    Miha Marek

    Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

  • Iz zbirke Točke izginjanja

    Lucija Stupica

    Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Izdelava: Pika vejica