Vse v istem hipu, v istem telesu

Andrej Medved, ur. Fantasma epohé: poezija in/kot igra, slovenska avantgardna poezija 1965–1983. Koper: Hyperion, 2011.

Andraž Jež

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.

Vsestransko dejavni Medved je svoj projekt v dveh knjigah s podnaslovom »Slovenska avantgardna poezija 1965–1983« koncipiral mnogo širše od suhoparnih izborov pesmi ali posplošujočih vademekumov po perspektivah določenega literarnega oziroma umetnostnega obdobja. Oborožen s poglobljenim uvidom v literarno, likovno ter filozofsko in teoretično dejavnost časa je izdal monografijo na več kot 2400 straneh v dveh obsežnih knjigah, od katerih je prva v celoti posvečena teoretičnemu ozadju in evropski poeziji prve polovice 20. stoletja, ki sta sooblikovala (duhovno)zgodovinsko ozadje slovenske neoavantgardne tvornosti, druga pa je razširjen cvetnik vrhuncev obravnavane poezije, vsakič v povezavi s teoretičnim besedilom, ki se tiče določenega avtorja oziroma pesniške zbirke, z dodanimi besedili o likovnem modernizmu in barvnimi reprodukcijami del obravnavanih avtorjev. Poleg tega je Medvedova knjiga bralski in uredniški unikum, ki s svojo strukturo invocira drugačen način branja, nadvse primeren tematiki, ki jo obravnava.

Ustavimo se najprej pri naslovu in platnicah, ki v radovednem opazovalcu lahko zbudijo prenekatero vprašanje. Sestavna dela sintagme fantasma epohé sta slovarsko pojasnjena na notranji strani platnic obeh delov knjige (od katerih je drugi, zanimivo, izšel pred prvim). Kaj več pa je prepuščeno interpretaciji, ki je lahko hermenevtična, dekonstrukcijska ali preprosto ludistična. Naslov bi bil namreč kaj lahko napisan kot fantazma epohe, torej kot rodilniška besedna zveza v slovenskem jeziku, na kar bržkone tudi napotuje, zmedeta pa latinski zapis prve besede in diakritično znamenje na zadnji črki druge (vendar s poslovenjenim zapisom črke h!). Tako se pomenskemu trenju v latinskem oziroma grškem branju prve besede, ki v sebi skriva tudi grški koren phaínomai (ki si ga danes deli tudi s fenomenologijo) pridruži cezura med etimološko izvornim in slovenskim branjem sintagme, kar pa je, se zdi, pojasnjeno v nadaljevanju naslova: poezija in/kot igra. Slednje lahko implicira igranje z mrežo pomenov, ki se od poznega Barthesa in dekonstrukcije ne zahteva le od poezije, temveč se mora ustrezno zrcaliti tudi v teoretskem aparatu, s katerim poezijo preučujemo. V sklopu pomenskega polja igre in idiomatike ultramodernizma, ki mu je verjetno najbolj pritegnila, pa vsekakor učinkuje nenavadno zadnja platnica obeh delov z reprodukcijo Giottove Alegorije poslušnosti, ki prihaja iz povsem drugačnega kulturnega in zgodovinskega miljeja, a se skozi (predvsem teoretska) besedila v knjigi zlahka razume, kaj imata skupnega čuječnost do sveta in igra pomenov, umetniška tradicija in avantgarda, ne nazadnje likovna umetnost in poezija.

Druga – in morda najpomembnejša – noviteta, ki jo bralec lahko opazi že ob hitrem preletu knjig, je njuna specifična sestava. Na parnih straneh je namreč skozi veliko večino obeh delov reproducirano eno besedilo, drugo pa teče čez neparne strani. Besedila – literarna, metaliterarna in filozofska – niso naključno sopostavljena, temveč so spretno organizirana tako, da se besedili na vsakem delu knjige dopolnjujeta. Včasih gre za sorodna filozofska ali literarnovedna besedila, drugič gre za literarne tekste, pospremljene z literarnozgodovinskimi zapisi (tako je koncipiran lep del druge knjige z antologijo slovenskih pesniških besedil), na nekaterih mestih pa gre za odkrito konfrontacijo različnih filozofskih idiomov, ki so umetnost in kritično misel v določenem obdobju pripeljali v sfero igre. Bralec se tako znajde v labirintu vednosti in interpretacij, ki formalno deloma spominja na podobne igre pri Jacquesu Derridaju, v zadnjih letih tudi Medvedovemu korespondentu. Še bolj kot na dekonstrukcijo tovrstno rizomsko branje napotuje na idejo poznega Barthesa o (modernem) tekstu, ki naj v nasprotju s (tradicionalnim) besedilom prelisiči fašistoidnost dominantnega diskurza jezika, in sicer tako, da namesto utrjene in hierarhične semantične strukture bralcu ponuja užitek v igrivem procesu menjave pomenov, ob čemer naj ima nešteto vhodov in izhodov.

Andrej Medved je za ponazoritev tokov, ki so prispevali k ludistični ontološki razsežnosti poezije v času preporoda avantgard v 60. letih, v prvi knjigi zbral množico temeljnih filozofskih besedil, nekaterih prevedenih prvič, in že takšna filozofska čitanka je velikanski prispevek k slovenskemu prevodnemu objavljanju. Besedila so včasih razdeljena po šolah, spet drugič si sledijo teoretska besedila različnih šol, ki z različnih zornih kotov obravnavajo istega literarnega avtorja. Kronološko prvi avtor, ki ga je Medved v prvi knjigi postavil v središče analiz, je Stéphane Mallarmé, čigar avantgardni »Met kocke« je v knjigi postavljen v družbo zdaj že komaj kaj manj temeljnih odlomkov Derridajeve Dvojne seanse, Revolucije pesniškega jezika Julie Kristeve, Ecovega Odprtega dela in nekaterih drugih besedil. Podobne »dvojne seanse« so v knjigi deležni tudi nekateri drugi pesniki, kot so Georges Bataille, Hans Arp in Pier Paolo Pasolini, skoraj dvajset strani pa je posvečenih tudi izboru iz sodobne nemške poezije.

Čisti teoretični del najprej prinaša fenomenološka dela, obtičala nekje na poti do govorice poznega Heideggerja, in najbrž ni naključje, da jim je Medved zoperstavil tekst Julie Kristeve Zavržek in nagon, osredinjen okrog freudistične analize Artauda – tako se na parnih in neparnih straneh ustvarja trenje med zastrtostjo ugodja in zastrtostjo dogodja. Najbrž največ temeljnih besedil prinaša razdelek s strukturalističnimi teksti z močnim poudarkom na teoretski psihoanalizi. Poleg izbora iz Jacquesa Lacana, Alenke Zupančič in Slavoja Žižka najdemo med drugimi še besedila Barthesa, Deleuza, Derridaja in celo Hegla. Med preostalimi razdelki so zanimive tudi poglobljene študije o haikuju in daoizmu, ki sta na tedanji slovenski poeziji, posebej Svetinovi, pustila velik pečat. Posebno sintezo različnih teoretskih tokov pomeni zadnji niz filozofskih besedil, posvečen ludistični pesniški in ontološki igri. Tu najdemo besedila z značilno fenomenološko noto preseganja metafizike, kakor tudi strukturalistična besedila o igri kot strukturi, ki namerno odmisli pogoje realnega, ob čemer izhaja iz (poprej) svetega, da bi pokazala na njegovo sprevrnjeno podobo. Celotna prva knjiga je tako izčrpen izbor klasikov evropske filozofije in poezije, ki jih na mnogih mestih iz nove perspektive osvetljujejo besedila Andreja Medveda, pogosto v provokativni luči, kar je posebej očitno v njegovi eklektični polemiki z določenim korpusom lacanovskega diskurza. Knjiga je na več mestih bogato opremljena s fotografijami naslovnic pomembnih del. Te prinašajo tudi hiter vpogled v opus nekaj pomembnih avtorjev, ki se zaradi pomanjkanja prostora ali drugačnega koncepta niso znašli v izboru iz filozofskih besedil (na primer Friedricha Nietzscheja, Michela Foucaulta ali frankfurtskih marksistov).

Druga knjiga Fantasme epohé, posvečena slovenskemu pesniškemu ustvarjanju, se na sodo oštevilčenih straneh začne z literarnozgodovinskimi besedili Jožeta Pogačnika, Borisa Paternuja in Marka Juvana, na lihih pa s splošnejšimi besedili Andreja Medveda in Dušana Pirjevca, katerega članka skozi fenomenološke vplive razpravljata o odnosu med znanostjo in umetnostjo. Ta del naj bi bralca opremil z interpretativnim arzenalom za verjetno najobsežnejšo antologijo novejše slovenske modernistične lirike, kar jih je nastalo. Slednja je razdeljena na več poglavij, ki jih je Medved razdelil v skladu s temeljnimi poudarki, primerljivimi področjem raziskave filozofskih tokov, kakršni z reprezentativnimi teksti zasedajo prvo knjigo. Pri tem si je pomagal tudi s Kermaunerjevimi neologizmi, od katerih smo se kakšnega že dotaknili – poleg breztemeljnega subjektivizma, v povezavi s katerim je Medved skupaj s teoretskimi teksti ponatisnil zgodnejša besedila Francija Zagoričnika ter pesmi Tomaža Šalamuna in Vojina Kovača Chubbyja, je združil z igro sveta zaznamovani ludizem in reizem, ki kot odsev postvarelosti odnosov v buržoazni družbi v njem išče prostor spoja jezikovnega materiala in materialne snovi v delu moderne poezije. V tem sklopu je spomnil na Iztoka Geisterja Plamna in igrivo konkretno poezijo Matjaža Hanžka ter na apokrifna »predsonetna« besedila Milana Jesiha iz zbirk Uran v urinu, gospodar!, Volfram, Legende in Kobalt. Preostale obravnavane pesnike je razvrstil pod kategoriji jezikovne o(d)čaranosti sveta oziroma lingvizma (Niko Grafenauer, Boris A. Novak, Jurij Prelovšek) in upesnitve nagonske spolne sle oziroma karnizma (Matjaž Kocbek,  zgodnja Ivo Svetina in sam Andrej Medved).

Zadnji tozadevni razdelek – imenovan »Igra smrti in usode« – je posvečen enemu samemu pesniku, prezgodaj preminulemu Vladimirju Memonu. Preostanek druge knjige je posvečen modernističnemu slikarstvu in kiparstvu na Slovenskem pa tudi likovni teoriji, ki ju je sočasno prepoznavala kot taka in ju umeščala v različne aktualne kategorije. V slednjem je imel Andrej Medved, danes muzejski svetnik Obalnih galerij Piran, velike zasluge in nemalo umetnikov se mora za pravočasno teoretsko razumevanje in kanonizacijo na svojem področju zahvaliti prav njemu. Medved je namreč skozi lacanovsko psihoanalizo, združeno z bataillovskim ekstatičnim erotizmom že od druge polovice 60. let dejavno sooblikoval bolj svetovljanski, na filozofijo in umetnostni modernizem naslonjen del slovenske kulturne pokrajine, bodisi v literarn(ovedn)em bodisi v likovnoteoretskem diskurzu, zato je del knjige, namenjen vizualnim umetnostim na Slovenskem v tistem času, logično dopolnilo, ki naj vpne poezijo, zdaj že dodobra reflektirano s strukturalistično in fenomenološko mislijo, v neskončne mreže širšega idioma umetnosti. In obenem del, ki naj služi kot pojasnilo ali nemara apologija k izboru.

Ta je vedno nekaj partikularnega in celo ob tako totalistično zastavljenih delih, kot je Fantasma epohé, ostajajo nekatera neizpolnjena mesta; zagotovo je nenavadno, da ob vseh evropskih zgledih ni širših pasusov, ki bi naznačili pot slovenske literarne avantgarde pred Zagoričnikom, zlasti usode Srečka Kosovela in Antona Podbevška. Ob obravnavi haikuja in daoizma preseneča odsotnost zena, ki je (poleg tega, da ga lahko pojmujemo tudi kot vez med daoizmom in haikujem) prek bitniške generacije vplival tudi na modernizem 60. in 70. let. Poleg tega je jasno, da so morala izpasti nekatera filozofska imena, ki bi jih v prvi knjigi lahko zastopali odlomki iz besedil – na področju hermenevtike najbrž koga čudi odsotnost Huga Friedricha, na strukturalističnem polju Luciena Goldmanna, Derridaju pa bi v območju dekonstrukcije lahko družbo delal kak Paul de Man. A to so obči pomisleki; pisca tehle vrstic vsaj manko zadnjega omenjenega filozofa ni čisto nič motil. Bolj nenavadno je, da antologija, ki tako suvereno in do popolnosti predstavi slovensko pesniško in likovno tvornost obdobja, obenem pa razgrne tudi široko paleto teoretske misli in literarnih vzorov, povsem ob strani pušča vprašanje avantgardne slovenske proze, zlasti pa avantgardne glasbe in multimedijskih umetniških praks, kot so performansi in happeningi. Ne nazadnje so bili eksperimentalna glasba Bora Turela in denimo akcije skupine OHO neredko močno povezani z določeno slovensko avantgardno poezijo, tudi s pesniki, ki jih izčrpno obravnava Fantasma epohé. A ob tovrstnem pomišljanju hitro postane jasno, da bi si monografija potem brez težav pribila še dodatnih 2400 strani, s čimer pa bi izgubila na jedrnatosti in enotnosti. Edina prava izguba knjige je premajhna zastopanost pesnikov konkretne in likovne poezije. V antologiji je sicer najti nekaj Hanžkovih in Chubbyjevih biserov, hkrati pa izostane močna pesniška tradicija, ki se je začela s Katalogom konec 60. let, razmahnila pa se je v 70. letih na straneh ProblemovLiterature. Zagoričnik je v drugi knjigi Fantasme predstavljen predvsem skozi svoja zgodnejša dela, manjkajo pa njegovi najdrznejši momenti, kakor tudi izdelki drugih umetnikov na področju konkretne in čiste vizualne poezije, kot so Blaž Ogorevc, Ivan Volarič – Feo ali Denis Poniž. Hkrati pa knjigi dolgujemo zahvalo, da je pred bralce spet pripeljala nekatere pesnike, ki jih kanonski cvetober sicer nekoliko redkeje zajame – poleg Hanžka ali Chubbyja mislimo na tem mestu predvsem na Memona, Prelovška in Matjaža Kocbeka pa tudi na Medvedovo zbirko Ogenj, ogenj pada!.

Čeravno torej lahko trudoma najdemo kako dlako v jajcu, ostaja Fantasma epohé nesporno prelomno in izpopolnjeno delo, hkrati pa zapolnjuje velikansko praznino, ki je zadnja leta tudi v sklopu celotnega družbeno-političnega življenja zavela na področju ukvarjanja z avantgardo. Zaslužila bi si, da se jo med poznavalci in navdušenci sprejme z veliko pozornostjo, kar bi ji bilo, o tem ne dvomimo, v kakšnih kulturno manj ignorantskih časih vnaprej zagotovljeno. V nekaj povedih bi monografijo težko opisali bolje kot z besedami Miška Šuvakovića, ki je Medvedov (sicer likovnokritiški) slog označil takole: »Ta proces je vsekakor podprt s sub-teksti njegovega pesništva, ki vstopajo v demonsko igro med življenjem in smrtjo (erosom in tanatosom). Izginjajoče heideggerjanstvo je skozi dobesedno organsko lacanovstvo sočasno poseglo po psihoanalitični predzgodovini (Artaud, Bataille) in po psihoanalitični postzgodovini (Deleuze, Guattari, Kristeva). Njegov tekst kot da hoče želeti vse v istem hipu in na istem mestu oziroma v istem telesu.«

O avtorju. Andraž Jež ni samo literarni raziskovalec, skladatelj in slikar, temveč tudi piše neko čudno prozo. Živi tako v Izoli kot v Ljubljani, pozna pa ga majhno število ljudi, ki so v glavnem nori nanj in mu pošiljajo šopke, tudi ko nima rojstnega dneva. Glede slednjega je zelo skrivnosten, zato le malokdo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Met kocke ni dovolj ali Eksperimentalna poezija nekoč in danes

    Gregor Podlogar

    Obrnil se je ključ v sobo je stopila noga. Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003), Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike) … →

  • Odprt za smrt

    Tim Uršič

    Ker gre pri tej pesniški zbirki ne le za izbor, temveč vsaj toliko tudi za zbir, z avtorjem prehodimo več različnih pesniških jezikov, stilov in … →

  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.