Vse osebe in dogodki v tej izmišljeni biografiji so popolnoma resnični

Tove Jansson, Muminočkovi spomini. Prevedla Nada Grošelj. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. (Pisanice)

Veronika Šoster

Ob ponovni popularnosti muminov pri nas, ki je dobila zagon z vse več prevodi knjig in stripov ter prodajo razglednic, magnetov, zvezkov, beležk, priponk itd., kar ima v domeni založba Sanje, se je potrebno vprašati, kaj nam lahko ta navihana bela bitjeca, za katera prisrčnih pridevnikov kar ne zmanjka, ponudijo danes, dobrih 70 let po svojem nastanku. Knjige o njih je Tove Jansson začela objavljati po koncu druge svetovne vojne, pa vendar so tudi pod zgodovinskim pritiskom tega temačnega obdobja mumini postali in ostali svetli, veseli, zaljubljeni v življenje, celo hedonistični. Kljub navidezni otroškosti so napisani z mislijo na odrasle; v knjigi Muminočkovi spomini začne očka med pisanjem skrbeti, da nekateri deli knjige niso dobri, ker niso bili všeč otrokom, a ga Mumintrolova mama pomiri: »Mislim, da je poglavje o moji krizi bedasto,« je povedal očka. […] »To je eden najboljših delov v vsej knjigi,« je rekla Mumintrolova mama. »Pripoved veliko bolj oživi, če imaš odlomek, v katerem se ne hvalisaš. Samo otroci so še premajhni, da bi to razumeli.«

Muminočkovi spomini je sicer 4. knjiga po vrsti, pri nas smo prevode dobivali mešano in ne po vrsti (vseh še niti ni), kar ne vpliva na samo bralsko izkušnjo, saj so knjige, čeprav vključujejo približno iste junake, vsaka zgodba zase. V eni gre za bežanje pred povodnjijo, v drugi recimo za uprizoritev predstave, vse se dogajajo v nenavadnem svetu, kjer lahko človek (ali mumin) sreča hemule, grizkače, hatifnate in ostala prečudna bitja. Muminočkovi spomini imajo »dvojno avtorstvo«, saj je beseda prepuščena očku, ki si za pripoved o svojih dogodivščinah in divjem odraščanju izbere formo (avto)biografije. Obdela pa jo po svoje, zato se knjiga na nemalo mestih bere kot parodija biografije, sploh zato, ker si očka s svojim nezamenljivim značajem ne more kaj, da ne bi sloga pisanja nenehno komentiral. Že sam predgovor je neprecenljiv, vsebuje vse od odločitve za pisanje (»Vse bolj se mi dozdeva, da sem opravil marsikaj odličnega in še več takega, kar se zdi odlično meni. Za nameček sem čisto prijazen in se držim resnice, če ni predolgočasna.«) do navodil v stilu: »Naj bodo moji skromni zapisi v veselje in poduk vsem mumintrolom«.

Parodija pa ne bi delovala, če bi bilo pero prepuščeno komurkoli drugemu iz Mumindola, saj je zanjo ključen prav očka. V vseh knjigah se omenjajo njegove pustolovščine, čeprav vseskozi ostaja skrivnosten ali obljubi, da bo o tem kaj povedal prihodnjič – tudi pričujoča knjiga seže samo do tega, ko spozna Mumintrolovo mamo, svoje morske prigode s hatifnati prihrani za drugič. Zaradi te zamolčanosti postane neke vrste mistična figura, ki jo vsi dobro poznajo, v resnici pa je ne pozna nihče. Zato si lahko privošči, da v zapisih, ki naj bi čim bolj resnicoljubno popisovali njegovo otroštvo, pretirava po mili volji, čeprav sam trdi: »če odštejemo peščico drobnih pretiravanj in zamenjav, ki brez dvoma zgolj krepijo lokalni kolorit in ognjevitost, bo ta avtobiografija povsem verodostojna.« Zdi se, da je prav vsak tak odlomek namenjen smešenju klasičnih avtobiografij, pa tudi njihovi kritiki. Seveda se v vsaki biografiji dogaja prav to, a nihče tega ne upa obesiti na veliki zvon. Resnično življenje je pač dolgočasno in običajno, in Muminočka se tega ne boji povedati. »Moje mnenje je, da moramo iz groznega položaja zmeraj iztisniti kar največ. Malo zaradi misli na lokalni kolorit, o katerem sem že govoril, malo pa zato, ker se strah kar nekako zmanjša, če prenapihnemo razlog zanj. Pa še zabavno je, če narediš vtis.«

Hkrati s tem se razvija tudi njegov značaj, ki je gonilo knjige. Sam sebe okliče za genija: »V splošnem veljajo geniji za neprijetne, vendar mene samega to še nikoli ni zmotilo«, vedno se žene za novim in neznanim, je nepotrpežljiv, počuti se v središču sveta, »sredi vsega pa prestolujem jaz in sem seveda najpomembnejši«. Samovšečnež z napihnjenim egom, bi lahko rekli, vendar ga nekatere odlike naredijo za mnogo več. Je ponosen, žene se za znanjem in novimi, neznanimi obzorji, njegovi sli po spoznanju ni konca. Je človek (pardon, mumin) vizij, zamisli si celo svojo hišo in si jo predstavlja tako živo, da ne more verjeti, da je potem ni tam: »Verandna ograja je bila prefinjeno izrezljana v storžastem vzorcu. Zašiljeno streho sem okrasil z lepo čebulasto kroglo in sklenil, da jo bom pozneje še pozlatil.« Seveda, vsake toliko se okliče za nadarjenega, razsodnega in samokritičnega, medtem ko se popolnoma nekritično hvali, vendar mu tega ne moremo zares zameriti, saj njegovi nameni niso slabi. Konec koncev ostaja zvest samemu sebi in se ne pretvarja, ampak ostaja topel, zagnan, iskren in čisto komičen. Povrh vsega pa je še tako lepo okrogel in puhast.

V primerjavi s preostankom knjige je konec oziroma epilog, ki sledi koncu, šibek, neprepričljiv in površen. V zgodbi namreč srečamo tudi mlada očeta Mumintrolovih prijateljev Njuhca in Snifa, na koncu, ravno po tistem, ko Muminočka konča s pisanjem, se pojavita na vratih skupaj z drugimi nastopajočimi, nakar sledi veselo snidenje. Tako holivudsko obarvan, pocukran in čisto prisiljen konec ne deluje, a je razumljiv v kontekstu letnice nastanka (1950). V njem je ujeta naivna želja po tem, da bi se vsi, izgubljeni v vojni, vrnili domov k ljubljenim. Mumini danes tako nikakor niso le pravljica za otroke, beremo jih lahko tudi v kontekstu današnjega dne. Preizkušnje niso minile in nikoli ne bodo, v Mumindolu se po prespani zimi še vsakič znova prebudi pomlad. Resnična ali izmišljena, pa vprašajte Muminčka.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Težko je biti (mumin)očka

    Gaja Kos

    Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

  • Si ali nisi?

    Gaja Kos

    Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

  • Plavati ali potoniti na dno?

    Veronika Šoster

    Mladinski roman irske avtorice Sarah Crossan Zavetje vode izstopa že na prvi pogled, saj gre za roman v verzih. Čeprav se pri nas taka oblika ni razmahnila, je v angleško govorečem literarnem prostoru danes precej popularna, predvsem v mladinski literaturi.