Vrnitev v pristan

Uroš Zupan, Počasna plovba. Ljubljana: LUD Literatura, 2014. (Prišleki)

Aljaž Koprivnikar

Uroš Zupan je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, ki se ga je že s svojim pesniškim prvencem Sutre prijel naziv kultni avtor. Je avtor mnogih pesniških zbirk, med katerimi so Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Z zadnjo pesniško zbirko, naslovljeno Počasna plovba (2014), pa nam Zupan ponudi pregled čez svoj celotni dosedanji pesniški opus.

Zbirka nam ponuja reprezentativen vpogled v Zupanov pesniški jezik, kjer se pojavijo najbolj značilne pesmi, kot so denimo Psalm – magnolije v aprilskem dežju, Lokomotive, Jesensko listje, Žerjav, Valium ali pa tudi Večerni vlak. Kažejo nam značilno Zupanovo tematiko nostalgije, želje po vrnitvi v otroštvo, ki pa kasneje prerašča tudi v podobe družinskega življenja; ne manjkajo pa niti pesmi, v katerih se avtor vase zazre tudi z drobcem samoironije, kar lahko doživimo ob pesmih, kot so Nasveti za uspešno literarno kariero, Umetnostna zgodovina za začetnike, Ljubezensko pismo prevajalcu. Pri Zupanovi poeziji se pogosto ustavimo tudi pri mnogih medbesedilnih in drugih navezavah, in sicer pri omenjanju drugih ustvarjalcev, ki so na njegovo poezijo bodisi vplivali bodisi jih Zupan v svojem delu sam nagovarja, ki so v tokratnih, popravljenih različicah pesmi še toliko bolj jasne, saj Zupan večinoma navede celotna imena s priimki. To lahko dobro vidimo na primeru pesnika Czesława Miłosza, ki ga Zupan omenja v  pesmih Rumeno in Jesensko listje I, kjer zasledimo tudi omembi Kennetha Kocha in Jamesa Schuylerja, ki pa v starejši verziji pesmi nista bila naslovljena s priimkom. Mnogo je seveda tudi navezav na različne umetnike in glasbenike, ki jih Zupan vnaša zgolj med vrstice svoje poezije.

Ni prvič, da nam Zupan ponuja pregled svojega pesniškega ustvarjanja, to je namreč leta 1999 že storil z zbirko Drevo in vrabec, v kateri je izbral svoje dotedanje pesniško ustvarjanje, tokrat pa nam v ponudbi »nove, izbrane in popravljene pesmi«. Od prejšnje »osebne antologije« pa se Počasna plovba razlikuje v kar nekaj pogledih; najbolj očitna je razporeditev pesmi, ki tokrat ne sledi posameznim zbirkam, prav tako pa pesmi niso razvrščene niti po kronološkem zaporedju. Edino pomagalo, s katerim se lahko vračamo k pesmim v izvirnih zbirkah, so letnice, zapisane v oklepaju na koncu pesmi. Druga večja inovacija te zbirke je, kot že podnaslov namiguje, v tem, da so določene pesmi popravljene. S takšnim pristopom transparentnega in javnega popravljanja Zupanu uspe dvoje – rahljanje predstave pesmi kot popolne, dovršene oblike, ki jo pesnik napiše v stanju zamaknjenosti in je kasneje ne obdeluje več, po drugi strani pa čisto pragmatično prinaša uvid v razvoj avtorjevega izraza in zavedanja o pesmi, ob primerjavi nepopravljene pesmi s popravljeno pa zbirki dodaja širšo dimenzijo.

Že vstop v pesniško zbirko Zupan ponazori s citati Franka O’Hare, Andreja Tarkovskega, Billa Evansa ter Fernanda Pessoe, s katerimi lahko dobimo tudi širši vpogled v samo zbirko. Če s prvima citatoma Zupan pojasnuje svoje spreminjanje starejših pesmi ter samoizpraševanje popolnosti pesniške besede, z drugima pojasni svojo dosedanjo poetiko, ki deluje predvsem na področju vračanja v preteklo izkušnjo, glas čustev ter sentiment, ki bralca velikokrat pretrese s svojo iskrenostjo ter dodelanim jezikom.

Pri popravkih pesmi se gibamo na večih ravneh, na kar nakazujejo ravno letnice, podane ob koncih pesmi. Kjer je v oklepaju navedeno le leto nastanka pesmi, gre za manjše spremembe, včasih pa sprememb sploh ni. Tako recimo v pesmi Zlati oblaki in čas Zupan spremeni le naslov pesmi Čas (Lokomotive), pri pesmi Južni portret (Nafta) je besedi ekran dodan še pridevnik televizijski, pesem Opoldne v Bredi (Reka) pa je ob dodanih velikih začetnicah spremenjena še oblikovno, z minimalnimi spremembami v lomu verzov. Na tej ravni gre torej predvsem za finesne popravke, slengovske besede so zamenjane s slovničnimi, opazne so minimalne spremembe v formi ter občasni izpusti besednih zvez. Kjer je v oklepaju navedeno leto nastanka pesmi ter letnica, do katere je avtor pesem popravljal, pa so spremembe korenite, taki sta denimo pesmi Jesensko listje I in Jesensko listje II, ki sta nastali iz dveh razdelkov pesmi Jesensko listje (Jesensko listje), razdeljeni na manjše dele – prva v tri, druga pa v štiri. Spremenjen je tudi lom verza, tako da oblika pesmi izgleda veliko bolj enakomerna, kot je bila v prvotni obliki. Podobno pri pesmi Naomi, Linda, Tatjana, Cindy, kjer opazimo, da je prva kitica razdrobljena v dve krajši, skladno z novim izidom pa je povečana časovna razdalja v pesmi (iz enega desetletja na dve), kot so določeni deli pesmi v celoti izpuščeni (»Manchester je nabijal / in Seattle odgovarjal«).

Glede novih pesmi je Zupan pri tokratni pesniški zbirki izrazito skromen (česar sicer ne moremo trditi ob izidu že druge osebne antologije). Tako v zbirki najdemo natanko sedem novih pesmi, če jih primerjamo s starejšimi, pa ugotovimo, da plujemo po Zupanovi že uhojeni, dosedanji poti, prežeti z oziranjem v preteklost in nostalgijo. Vendar pa Zupan ob že znani tematiki bolj izpostavlja minevanje človeka, kar lahko vidimo v pesmi Vožnja, v kateri se Zupan primerja s svojim očetom, ter v pesmi Čarobna dolina, v kateri se tudi samoizprašuje o obstoju pesniške besede ter lastnem ustvarjanju, opazimo pa tudi tudi ujetost znotraj teh meja, kot se da razbrati iz besed »spoštovani pesnik Uroš Zupan, ki je obmiroval v davnih podobah«.

Glede dramaturškega loka Zupan začenja z naslovno pesmijo Počasna plovba, ki je vzeta iz zbirke Copati za hojo po Kitajski, nato pa nas s plovbo popelje po širnem morju svojega ustvarjanja, od slikanja pretežno sredozemskih pokrajin do celinskega rojstnega kraja, kjer pesniška beseda poteka od nostalgije in družinskega življenja vse do samoirončnih pesmi ter pogreznjenosti v tišino ustvarjanja. Tudi pri samih pesmih je opazna pogosta raba motivov vode in zraka, ki sta tudi sicer potrebna za plovbo, vendar pa Zupanovo morje oziroma vmesni prostor med prvo in zadnjo pesmijo z naslovom Še en svet, s katero nakazuje možno kasnejše ustvarjanje, vseeno ni pretirano urejen – pesmi do bralca prihajajo po naključnem redu, dramaturško neprisiljenem in hkrati naravnem, kot so valovi na poti.

Zbirka Počasna plovba nas torej popelje na dolgo plovbo dvaindvajsetih let avtorjevega ustvarjanja, v kateri nam Zupan ponuja avtorski izbor svojih najboljših pesmi. To bo prišlo prav bralcem s siceršnjem pomanjkanjem knjižnega prostora na policah, ki bi pod težo dosedanjih zbirk popustile, kot tudi vsem ostalim bralcem pri pogledu dolgega ustvarjanja, ki ga je moč brati tudi kot enovito zbirko najboljših sedeminsedemdesetih pesmi Uroša Zupana.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Koliko mislijo udarne misli?

    Robert Kuret

    Knjiga esejev Mojce Pišek je knjiga kontradikcij. Kar v njenem specifičnem primeru pomeni dvoje: po eni strani se zdi, da s kompozicijo esejev spodkopava nekatere svoje teze in pozicije ter tako tudi angažira bralca, da nekaterih njenih razmišljanj ne vzame »zdravo za gotovo«, ampak da ga ravno te kontradikcije angažirajo v razmislek in lastno pozicioniranje; po drugi strani pa ostaja tudi občutek, da so nekatere kontradikcije bolj kot produkcija miselnih isker zgolj pasti, v katere se je ujela sama avtorica.

  • Portret nekega posiljevalca

    Iztok Sitar

    Drobno svetlolaso petnajstletno dekle je boječe sedlo na rob postelje poleg starejšega moškega. »Nezmožna sem ljubezni. Sovražim svoje starše …« se je začela izpovedovati človeku, za katerega je mislila, da ji bo pomagal. Vendar možaku še na misel ni prišlo, da bi jo poslušal do konca, ampak jo je kar takoj začel otipavati, saj je bilo vendar popolnoma jasno, da ji primanjkuje tako čustvene kot telesne ljubezni.

  • Med srno in potokom je spomin – čigav?

    Luka Benedičič

    John Burnside (1955) je škotski pesnik in pisatelj, prejemnik številnih prestižnih nagrad, tudi nagrade T. S. Eliota. Prevod njegove poezije je izšel v okviru avtorjevega gostovanja na letošnjih Dnevih poezije in vina, ki pa je bilo – zaradi Burnsidovih težav s srcem – le virtualno.

Izdelava: Pika vejica