Veriga človeške temačnosti

Naključje je hotelo, da sem v zadnjem času pričela gledati televizijsko serijo The Fall. Govori o serijskem morilcu, ki svoje žrtve zasleduje, jih zadavi in nato nastavi na posteljo. In v istem času sem pričela brati roman Davorina Lenka Triger. Seks, davljenje, umor. Pogosti motivi, ki se pojavljajo pri morilcih, predvsem serijskih. Pogosti motivi številnih televizijskih serij, ki jih veliko ljudi z veseljem gleda. In pogosti motivi kriminalk ali detektivk, ki jih veliko ljudi z užitkom bere. Vendar pa tako serija kot roman, ki sta me potegnila vase, predstavljata popolnoma drugačno perspektivo. Ne gre za razrešitev umora, ki gledalcu ali bralcu na koncu prinese nekakšno olajšanje, celo katarzo, ker je skupaj z glavnim raziskovalcem prišel do prave rešitve, ampak za filozofsko, seksualno in eksistencialistično delo, ob katerem se ti na koncu odpirajo številna vprašanja.

Lenkov roman ima tri pripovedne niti; v prvi izstopa Aleksandra, ženska, ki svoj smisel v svetu še išče, sploh po tem, ko zapusti partnerja zaradi njegove in svoje seksualne zafrustriranosti. Druga nit temelji na morilcu, Darijanu Urhu (je podobnost imena z avtorjevim zgolj naključna?), tretjo predstavljajo odlomki njegovega romana oziroma manifesta z naslovom Cona. »Gre za fikcijo znotraj fikcije znotraj fikcije,« beremo v romanu, in skoraj takšna je tudi zgradba Trigerja. S Cono se prične ukvarjati Aleksandra, ki jo že od najstništva navdušuje vse, kar je povezano z umori, serijski morilci so njena fascinacija. Prvič jo prebira skupaj s svojim novim partnerjem, Semom; avtor je odlomke Cone zelo umetelno uvrstil med njune dialoge in dogajanje romana Triger.

Vse do tega odkritja Aleksandra ni vedela, kaj bi s svojim življenjem in kje v svetu je njeno mesto. Ko jo je Sem vprašal, komu najbolj zavida, je odgovorila: »Ljudem, ki vedo, kdo so.« Ni imela nobene nuje, ki bi jo gnala naprej, šele Cona ji je dala (s)misel, s katerim si je lahko prvič začrtala življenjsko pot, zato jo je prebirala in študirala kot obsedena. Odločila se je, da bo svoja dognanja delila preko vlogov na svojem Youtube kanalu. Ravno zaradi tega so jo povabili tudi na video intervju; ta je odlična taktika avtorja, preko katere bralci izvemo, kaj Cona sploh je. Takrat se tudi prvič vzpostavi trikotnik Aleksandra – Sem – Darijan. Sem je v Aleksandrino življenje prišel zato, da bi jo rešil kot ranjeno žensko, in je vedel, da bo nekega dne, ko bo pripravljena, tudi samovoljno odšla. Vendar se tudi sam zaplete v ta nenavadni ljubezenski trikotnik: »Dva fetišista, vsak na svoji strani brezna. In ona most čezenj.« Aleksandra medtem do Darijana ne čuti ljubezni, bolj bi temu lahko rekli privlačnost do ideje morilca, do tega, da ga lahko prvič raziskuje.

Glede na vse, kar nas v romanu pričaka – od vprašanja podnaslova do različnih sklopov, umeščenosti drugega romana v Triger (Cona je zapisana v kurzivi), ponekod najdemo kako pesem ali pismo –, bi vse skupaj lahko delovalo precej raztreščeno in nesklenjeno, vendar je avtor mojstrsko vse zapakiral v celoto. Liki v romanu zahvaljujoč dinamičnim dialogom delujejo zelo živo, skoraj tako, kot bi se pogovarjali zraven nas. »›Res misliš, da so ženske boljše od moških?‹ je vprašala. ›Ne boljše. Mislim, da je ženska bolj … Bolj upravičena. Celo bolj človek. Moški je pogosto oseba šele v odnosu do ženske,‹« kramljata Sem in Aleksandra. Njihova razmišljanja in filozofiranja so izrečena na glas, in ne samo v mislih oseb v romanu, zato roman pred nami laže zaživi in nam pokaže predvsem Aleksandrino zgodbo. Kljub temu da so v romanu še druge življenjske niti, jo lahko začutimo kot glavno romaneskno osebo.

Tema, ki se nas dotika veliko bolj, kot smo pripravljeni priznati, in prežema vse osebe v romanu, je vprašanje seksualnosti. Ta prepreda celoten roman, vendar ne na način, da bi je bilo preveč ali bi postala banalna. Pravzaprav je spolnost v tem romanu kar oseba sama zase (na neki način protagonist), ki stoji nasproti vsem v romanu. S seksom se navsezadnje začne razpad prve Aleksandrine zveze in konča njena osvoboditev na koncu pripovedi.

Zdi se mi, da imamo ljudje do vprašanj spolnosti in seksualnosti še vedno veliko predsodkov in jih vidimo kot tabu. O spolnosti se pogovarjamo na glas le takrat, kadar gre za seksualnost drugih, ko pa je treba spregovoriti o sebi, smo odkrito zadržani. Sem je Aleksandro »rešil« ravno skozi prizmo seksa, čeprav se je njun odnos vseskozi poglabljal tudi na spoznavni in osebni ravni. Nikoli mu ni šlo samo za seks, ampak tudi za njeno osvoboditev kot osebe. Njo so (serijski) morilci zanimali ravno z vidika, v katerega je bila vedno vpletena seksualnost; zato jo je zanimal Darijan in zato jo je zanimala njegova Cona. Menila je, da bo s tem, ko ga bo obiskovala (v psihiatrični bolnišnici) in se z njim pogovarjala, spoznala tisto temo, ki jo že od nekdaj nosi v sebi.

Menila je, da bo tako dokončno razkrila skrivnost, zakaj nekdo stori zločin iz strasti. Vendar se je z Darijanom tudi igrala, ga izzivala, s tem pa izzivala tudi samo sebe, se prignala tako daleč na rob, kolikor je mogla. Že prvič, ko ga je obiskala, ji je po tihem rekel: »Bog, ki ne ve, da je Bog.« In res je bila ona tista, ki je vodila njune pogovore, to jo je napajalo in ji dajalo moč. Proti koncu je uvidela, da je izčrpala skoraj vse, kar je lahko dobila; uvidela je, da je kot morilec več ne privlači – večkrat pa zagotovila, da je kot oseba sploh ne –, in odnos končala. Uspelo se ji je odtrgati. Morda je ravno zaradi tega zadnje poglavje knjige naslovljeno »Ostanki verige«, to je vse, kar je ostalo od povezanosti morilca in ženske. »Navsezadnje je bila, vsaj sprva, samo še eno dekle, ki so jo premamili moški, ki so hodili po robu, ga prestopili in, kot tipični otroci svoje dobe, postali zvezde.«

Aleksandra si je skozi pogovore z Darijanom poskušala razložiti svoj fetiš glede serijskih morilcev. Svoj odnos do spolnosti si je poskušala razložiti tako, da bi razumela njega. Vendar tega razodetja ni doživela, prišla pa je do drugega spoznanja: »Nečesa, kar čutiš ali kar je celo že zelo blizu duhovnemu, ne moreš razložiti na ravni razuma.« Konec koncev je le prišla do svojevrstnega razodetja, sprejela samo sebe in svoj odnos do spolnosti. Na ta način je zaključila svoje poglavje s serijskimi morilci in ves fizični material simbolno zažgala.

Rada bi se navezala še na zgradbo romana in njegovih poglavij. Na koncu bralca pričaka interaktivna koda (podoben trend v tiskanih knjigah opazimo v zbirki Rane rane Anje Novak), ki ga – presenetljivo ali ne – napoti na celoten roman Cona, podnaslovljen Rana, roman. To razjasni moje začetno vprašanje, zakaj je Triger podnaslovljen z Ženska II. del, Brazgotina. Rani ponavadi sledi brazgotina, avtor v predgovoru k Coni tudi razloži, da je ta dopolnitev romana Triger in deloma njegova predzgodba. Nenavadni so tudi naslovi različnih sklopov, kot so »Vrat«, »Klub sestradanih volkodlakov« in »Ptice v megli«, vendar jih avtor v pripovedi smiselno kontekstualizira. »Vrat« kot prvi in uvodni del romana se navezuje na seks in davljenje; prvič ga povežemo z Aleksandrinim zadnjim seksom z bivšim fantom, drugič s Semom. Del »Klub sestradanih volkodlakov« je razmeroma kratek in je posvečen Semu, čigar pripovedna nit tam izstopa. Beremo lahko o njegovem doživljanju Aleksandrinega odhoda. S »Pticami v megli« se avtor navezuje na Aleksandrino izgubljenost, pa tudi izgubljenost njene več let starejše cimre. To obdobje v Aleksandrinem življenju je bilo kot nekakšen zastoj, ni vedela, ne kam ne kako. Šele povabilo na pogovore z Darijanom Urhom je to spremenilo.

Kaj je torej triger tega romana? Kdo v njem pritisne na sprožilec in kaj je njegovo glavno vprašanje? Mislim, da je to roman, ki čaka in preži na bralca, da bo vzpodbudil (sprožil) njegov osebni triger. Ta bo prišel do skrajnosti, pri kateri ne bo zmogel več. Avtor in roman bralca z vsako stranjo posebej preizkušata, saj obravnavane teme vsem niso blizu. Na kateri točki se bo določen bralec ustavil in potegnil črto, da je bilo zanj dovolj? Kdaj ga bo izpustil iz rok?

Teme, o katerih govori Lenko, niso nič nenavadnega, z njimi se srečujemo (skoraj) vsakodnevno. Nenavadno je to, v kakšen kontekst jih je postavil, brez morilca in brez Cone namreč Aleksandrina pripoved sama po sebi ne bi imela veliko smisla. Vzpostavi se koherentno razmerje med Trigerjem in Cono, enega ne bi bilo brez drugega, njune rane in brazgotine so neločljivo zašite skupaj. Večno vprašanje bo sicer ostalo, kaj se zgodi s človekovimi ranami v takšnih primerih: so morilci na koncu obsojeni in je s tem potešena okolica (kot v Trigerju) ali pa se svoje teme odrešijo s tem, da se ji popolnoma predajo in sami obsodijo (kot v seriji The Fall)? Intrigantno je, kako se v takšnih delih vedno govori o temi znotraj samega človeka; morda je ravno to najbolj privlačno, tisto, zaradi česar jih še naprej beremo in gledamo. Mnogi ljudje namreč niso sposobni pogledati tako globoko vase, kot je uspelo Aleksandri: »Ko sprejmeš svojo temo, to ni več tema. Ni sicer svetloba, je pa v vseh pogledih – netema.«