Vem, da nič ne vem ali nič novega pod soncem

Petra Kolmančič, P(l)ast za p(l)astjo. Maribor: Pivec, 2014. (Branje)

Domen Slovinič

Petra Kolmančič ima za sabo pet pesniških zbirk. Najstarejša datira v leto 1994 in nosi naslov Luknja. Za tem je izdala zbirko Šus v glavo, nato pa leta 1998 tretjo zbirko, naslovljeno Slina. Vse tri tvorijo nekakšno logično sosledje – gre za besno, mračno, avtodestruktivno, v »brezno niča« bljuvajočo poezijo z jasno tematizacijo odnosa moški/ženska in večpomenskostjo položajev, ki ju ta dva člena zasedata v korelaciji (s poudarkom na eksplicitni seksualnosti in narcisoidni »jaz proti vsem« drži mlade fatalke). Nekaj let je vmes preteklo do zbirke Uvod v poželenje (2004), kjer se je pesničino dojemanje ekstrema »ljubezni« bistveno omehčalo in na neki način tudi spatetiziralo. Zdaj smo, po desetih letih premora, ponovno dobili v branje novo knjigo z dvoumnim naslovom P(l)ast za p(l)astjo, ki nakazuje avtoričin premik h kompleksnejšemu pesniškemu ustvarjanju.

Nova zbirka je razdeljena na šest sklopov, ki vzpostavljajo različne diskurze, seveda ponovno na temo »Moškega« in temo »Ženske«. Vseprisotnost in hkrati nedosegljivost »Moškega« s strani »Ženske«, večna neskladnost med obema ter s tem problematizacija ljubezni kot nečesa netrajnega, mitiziranega – skratka, razdalje, ki obstajajo med obema, v svoji osnovi ločenima svetovoma, in zakaj je temu tako, so vprašanja, ki se jih pesnica v novi zbirki loteva z veliko vnemo. Skozi ta okvir spremljamo Kolmančičevo v njenem iskanju smisla ljubezni, ki je včasih vznesen (kot recimo v pesmi Vstajenje: »Svet je divjelep, svej je čudnonor, svet bo tvoj. / Moški je en sam, vedno nov, a zmeraj on.«), včasih resigniran (pesem Kaj se je zgodilo: Ni ljubezni, ni, to le zrak ječi v ekstazi zvokov / s katerimi žuželke kličejo ena drugo«), vedno pa je potreba po bližini tista, ki človeka nadvlada (Približevanje bližini: Bližina bo še enkrat / vzletavala do oblakov. / Bližina bo še enkrat / zanikala samoto, čas / človeka in boga.«), kljub večno preteči prisotnosti »prihajajoče psihopatske dvojine« (Osišče). Navidez kompleksnejše dimenzije ima tudi čas, ki ni linearen – tako se nam samo zdi, ko preživljamo svoj banalni vsakdan, v resnici pa vzporedno teče več svetov v različnih časovnih okvirih, predvsem znotraj nas in ljudi (ali živali – teh je v zbirki omenjenih kar nekaj), s katerimi smo vpeti v skupno življenje: »Naš pogled vidi in ve: da prostor igre / ni le binarno igralno polje, /da je vezivo vseh nas naša neskončna lakota, / da smo zlepljeni obojestransko na zemljo in na nebo.« (Nočni vid). Pesnica se torej vrača v »p(l)asti« lastne notranjosti zato, da bi skušala razložiti to »igro« ali vsaj začrtati njen relativni obseg.

V redu, osebnih pesniških izpovedi »od znotraj« smo že vsi vajeni. Kaj pa je dejansko v novi zbirki novega – kaj je tisto, kar jo loči od prejšnjih? V bistvu bore malo. Ob branju je vsekakor moč zaslediti bogatejši, obsežnejši pesniški jezik, ki za razlago konceptov uporablja tudi filozofske terminologije in reference s tega  področja in splošne umetnosti (Leibniz, Bentham, Nietzsche, Jung; egipčanska, grška, biblijska simbolika ipd.), hkrati pa je ravno nabrekli pesniški jezik Kolmančičeve – zmerna do skrajna patetizacija, vznesenost besednega izbora, okrnelost in povratek nazaj v že prevečkrat slišane klišeje – tisti kazatelj, ki nivo njene poezije (še vedno) ne dvigne nad povprečje. Velikokrat so najbolj problematični zaključki pesmi, ko avtorica z enim ali dvema nedodelanima verzoma »sesuje« celotno pesniško strukturo (npr. Gule daž: »Že pri sedmih letih se je začelo, nekaj med tabo in vsem tem, / in rečem ti, moja ljuba: ne bo se še končalo«, pesem Jata se pa zaključi takole: »vsak večer umreš v sanje o njem, / vsako jutro iz semena tvojega trupla požene nova ptica.«), po drugi strani pa se to dogaja že znotraj pesmi (Režija: »Čakaš ga na serpentinah čutil / Tako ljubezen čaka ljubezen / tako čaka konec tisto, kar se ni še začelo,« ali pa Nekaj iz teorije njegovega sna: »Potem pride zarja, ribnik sna zabrbota, / on pa vzplava ven v svojo zrcalno podobo. / Je spal? Sanjal? Ljubil? / Iz katere preobrazbe se je pravkar zbudil, / kakšni muziki prisluškoval?).

Težko bi zares rekli, da je tak pesniški jezik dodelan, saj ob branju celote velikokrat izpade kot nerodno zverziran dnevniški zapis, zamotan v celofan intelektualističnega izrazoslovja (veliko je govora o nečasu, neprostoru, nebiti, skratka o ne-karkoli), ob katerem se bralcu zazdi, da so pesmi sicer narejene dokaj preprosto, a »olepšane« z nepotrebnim visokoletečim balastom, ki s nima konceptom kompleksnosti nobene zveze. Zbirka obsega skoraj sto strani (pesmi so v povprečju daljše), človek pa se okornega, ponavljajočega izražanja (tudi metaforični prijemi so ponavljajoči in velikokrat neizvirni, že slišani), v kombinaciji z dokaj votlim poskusom racionalizacije ljubezenske tematike in življenja nasploh žal kmalu naveliča. V zbirki lahko najdemo celo nedokončano pesem (Ena v nič), v pesmi Ikšom jovt ej mesep at pa beremo tole: »Združila se boš z besedami, tesno, / v najtesnejše dotike rim, / in v njih se boš rimala in črkovala z njim, / ki je ta pesem.«. Potencialno zanimiv koncept, a s šibko izvedbo, ki ob branju izveni kot preveč preprost pesniški poskus.

K vsemu temu ničesar ne pripomore niti devetnajststranska spremna beseda, napisana izpod peresa Iztoka Osojnika. Avtor se že takoj na začetku postavi Kolmančičevi »v bran« z argumenti, kot je problematiziranje kritiškega subjektivizma v literarno-kritiški vedi, katerega znanstveni pristop naj bi bil »nezadosten«, saj je obsojen na »invalidni in inštalirani subjektivizem« ter na »domeno vcepljenih praznih mnenj«, kajti poezija naj bi bila »precej več kot stvar posameznikovega okusa ali mnenja, nekakšna neobvezna estetska zabava.« Hm, kaj pa zdaj? Pisanje povprečne poezije, sploh v današnjih časih, ko umetnost in kultura potrebujeta nekaj več, ravno zato, ker sta odrinjeni na rob, bi torej moralo biti kritiško prezrto ter s tem kritiško osiromašeno, v stilu »manj kritike, več Poezije«? Na podlagi subjektivizma, ki prav s takšno držo veje iz omenjene spremne besede? Seveda, vse za to, da se nahrani avtorjev/avtoričin ego in željo po izdaji »osebnega« literarnega dela, brez nadležnega kritiškega mnenja, ki bi njegov/njen trud morda postavil pod vprašaj, oziroma ga kontekstualiziral v širši kontekst relevantnosti izdelka v današnjem času.

A visokoleteče in okrasne goste besede v novi zbirki Petre Kolmančič še ne pomenijo tega, da ima avtorica povedati kaj bistveno novega ali drugačnega v primerjavi z njenimi prejšnjimi deli. To nikakor ni slaba poezija, a tudi ne nadpovprečna. Oziroma, če to povem v njeni pesniški govorici – njene pesmi pač niso Pesmi, ampak pesmi.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nepristna lahkost bivanja

    Domen Slovinič

    Zbirka pesmi z naslovom Trpljenje mlade hane, ki je izšla 2012, je avtorico Katjo Gorečan (rojena 1989) vpela v dogajanje na slovenski literarni sceni. Pred tem … →

  • Po duhu pravice

    Matej Budin

    »Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša.« In nobenemu pesniku še ni uspelo … →

  • Kje se skriva B/bog?

    Goran Potočnik Černe

    Če si z bogovi niste najbolj na ti, vam bosta ob prebiranju Ameriških bogov zelo prav prišla kakšen leksikon ali enciklopedija. Niel Gaiman namreč svojega junaka Shadowa postavi … →