Veliko vsebine, malo poezije

Komentar nominacij za Veronikino nagrado

Klemen Kordež

Vsakoletno podeljevanje Veronikinih nagrad je eden izmed osrednjih dogodkov slovenskega pesništva, saj je ob pregovornem nezanimanju širše javnosti za sodobno literaturo – kaj šele sodobno poezijo – to ena izmed redkih priložnosti, ob kateri aktualni slovenski pesniki in pesnice vsaj za trenutek ali dva pomolijo svoja peresa iz teme, zaradi česar lahko njihove obraze srečamo celo na naslovnicah kulturnih rubrik naših največjih medijev.

Premalo dodelani kriteriji, preveč dodelane zbirke

Glede na to, da Veronikina nagrada spada med najbolj cenjena priznanja, ki jih lahko prejme umetnik v Sloveniji (ne samo pesnik), je postopek sila nenavaden. Če ga primerjamo denimo z načinom izbiranja bodočih študentov umetniških akademij v Sloveniji, takoj uvidimo temeljno razliko. Namreč, akademije izberejo najboljše kandidate izmed tistih, ki dosegajo že vnaprej postavljene standarde »nadarjenosti«. Kar pomeni, da v primeru treh razpisanih mest izberejo največ tri, lahko pa tudi nobenega, ker tisto leto pač nihče ni opravil testa nadarjenosti. Izbira Veronikinih nominirancev pa poteka popolnoma drugače. Tu vsako leto določijo pet (točno pet!) najboljših zbirk, ki se nato potegujejo za glavno nagrado. Na ta način izbiro prepustijo naključnosti vsakoletne produkcije, namesto da bi določili najnižjo raven kvalitete, ki jo mora doseči vsaka nominirana zbirka. Zakaj to govorim? Ker sem mnenja, da v letošnjem izboru prav nobena ne dosega omenjene ravni (ki mora biti postavljena zelo visoko), nobene ne moremo označiti za presežek v slovenski poeziji, posebej pa nobena bralcu ne ponuja zgoščene in resnično izpiljene pesniške besede. V nadaljevanju bom vseeno poskušal izpostaviti tudi pozitivne vidike zbirk, že zdaj pa opozarjam, da so ti v manjšini.

Za oceno lanskih nominacij žal nimam prostora, a zmagovalne zbirke Ane Makuc (Ljubica Rolanda Barthesa) smo se vsi razveselili, saj je manj znana avtorica s pesniškim prvencem uspela prepričati žirijo, ob tem pa je s svojo svežino razveselila tudi bralstvo in kritiško srenjo. Letos pa je bilo popolnoma drugače, saj so se v ožji izbor uvrstila dobro znana in uveljavljena imena slovenske poezije. Nominirana dela so v vseh pogledih izredno raznovrstna, druži jih le ena značilnost: vsa so izredno premišljeno zasnovana, saj jim na formalni ravni ne moremo prav nič očitati, posebej ne površnosti ali nedovršenosti hipnih liričnih utrinkov. Nasprotno – zbirke so kompaktne, premočrtno zastavljene in slogovno in vsebinsko dodelane. In ravno to je njihova šibkost. Boris A. Novak s klasičnimi pesniškimi oblikami napolni več kot 2200 strani; Iztok Osojnik domišljeno »končuje« pesmi svojega mladostniškega prijatelja Jureta Detele; lirski subjekt Barbare Korun piše na poti, zataknjen »vmes«, med tem pa se huduje nad pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin v državah tretjega sveta; Gregor Podlogar se sprašuje o celoti in njenih delih, ob tem pa neusmiljeno rešeta odtujenost sodobnega človeka; Veronika Dintinjana pa se med podajanjem svojega občutja sveta vseskozi (pre)močno naslanja na antiko, Biblijo in zgodovino likovne umetnosti. Samo pohvalim lahko eruditskost vseh nominiranih avtorjev (in to mislim resno), a, kot je znano, za dobro poezijo to nikakor ni dovolj.

Poraženi avtorji

Začnimo pri Osojniku. O njem sem letos že pisal, sicer ne o nominirani zbirki, ampak o Hamletu, ki je izšel isto leto. Podal sem precej negativno kritiko, a Mah in srebro je popolnoma drugačno delo.

Na začetku zbirke bralca pričaka uvodno besedilo z naslovom Zakaj, kjer pesnik pojasni razloge za nastanek dela, ki se tako neposredno naslanja na istoimensko Detelovo zbirko. Na koncu pa najdemo recenzijo, ki naj bi jo Detela napisal o Osojnikovi zbirki Mah in srebro, ki pa ni, to izvemo v uvodnem besedilu, nikoli izšla. Seveda sem takoj pomislil, da gre za neobstoječ tekst, s katerim hoče avtor s postmodernističnim manevrom zavesti svojega bralca, ob tem pa je z njim izredno spretno zaključil svojo zbirko. A preveril sem, besedilo resnično obstaja, le da je Detela pisal o Osojnikovi poetiki nasploh (vsaj tako lahko sklepamo), in ne o pesniški zbirki, kakor je navedeno v knjigi.

Kar pa se tiče kvalitete samega dela, sem mnenja, da je zbirka veliko veliko boljša od Hamleta. Čuti se, da je avtor med pisanjem prebiral Detelo, njegov vpliv pa je spel s cinizmom in humorjem, s čimer je zbirki pridal svojo osebno noto. Ob vzporednem branju obeh knjig sta mi pred očmi vstala stara prijatelja, ki se ju Osojnik v prvi pesmi spominja z naslednjimi verzi: »Plesala sva v norem transu, / verjetno malce pijana, še verjetneje, / da ne. Bila je ena tistih noči / z začetka življenj dveh avtsajderjev, / čeprav sva že globoko zagrizla / v džunglo poezije.« Drznem si trditi, da nekatere pesmi v Osojnikovi zbirki po kvaliteti presegajo vse druge iz nominiranih knjig, zato nam je lahko samo žal, da je pesnik ni temeljiteje prečistil (posebej nepotrebnih krajših pesmi), vseeno pa je, tu se bom jasno opredelil, Mah in srebro zame nedvomno zmagovalna zbirka.

 

Naprej – Korun. Ključ za razumevanje nominirane zbirke se skriva v njenem naslovu, Vmes, ki ga lahko razumemo vsaj dvoplastno: najprej je tu »vmesno stanje« slehernega popotnika, ki se znajde na različnih letališčih, železniških ali avtobusnih postajah, v stanju manjše gotovosti, kar pri avtorici vzbudi željo po poeziji: »Spet nuja pisati, ko nisem več tu / in ne še tam« (Odhod iz Kijeva). A pesnica to negotovost poskuša povišati na obče življenjsko »vmesno stanje«, ki je zaradi družbenih neenakosti v svetu ujeto v večno vprašanje: mi je kljub vsemu dovoljeno živeti neobremenjeno in izpopolnjujoče življenje? Lahko kljub milijonom in milijonom sestradanih, bolnih in pozabljenih uživam ob dobri knjigi, lepem razgledu ali ljubezni? Vse lepo in prav, a s tovrstnimi poudarki se avtorica (nevede) priključuje zahodnjaškemu liberalnemu moraliziranju o krivicah in grozotah v tretjem svetu, sama pa bolj ali manj sproščeno potuje po zemeljski obli in sočustvuje s prebivalstvom tretjega sveta. Še huje pa je, da med svojimi razmišljanji meni nič tebi nič zdrsne v prozno opisovanje: »Deček, ki sem mu dala napitnino, / se je od sreče žareče nasmehnil. / Za 10 ali 20 centov. / Koliko takih nasmehov za 19 milijard, / ki so iz Hipo-Adria banke pravkar poniknile / neznano kam? […] računam in preračunavam / na obali jezera Managua v Managui.« (Nikaragva 2014)

Res pa je, da nekatere pesmi v zbirki vseeno ponujajo več užitka ob branju. Tu bi posebej izpostavil dve: Medeja in Hannah Arendt (skrajšana naslova), ki se mi zdita veliko bolj dovršeni, saj družbene problematike obdelujeta na pesniški način, v nasprotju s celostnim vtisom dela, ki bi ga lahko povezali z miselnim horizontom t. i. pravičnih trgovin, s katerimi si premožni zahodnjaki prikrivajo slabo vest zaradi svoje vloge pri neenakomerni razporeditvi svetovnega bogastva.

 

Še naprej – Dintinjana. V Suhem doku je druga pesničina zbirka, ki je izšla osem let po nagrajenem prvencu, kar je prej kot ne redkost v našem literarnem prostoru. Dintinjana je pesnica, a delo na žalost močno niha v kvaliteti, saj prvi cikel pesmi Ondas do mar (zbirka je razdeljena na štiri) predstavlja nekakšen vrh knjige, zatem pa Dintinjani pesniška zbranost popusti. Priča smo predolgim pesmim, besedne vragolije, ki jih vsi bralci poezije verjetno obožujemo, pri Suhem doku največkrat ne ustvarjajo neslutenih spojev, saj se ob natančnejšem branju razkrijejo kot preproste metafore za neke druge besede ali pomenske sklope, ob tem pa zbirko na nekaterih mestih brez pravega razloga obtežijo s hermetičnostjo in nedostopnostjo.

Zelo pogosto pa avtorica v impresionistični maniri slika okolico, kjer med drevesi, oblaki in ptiči sem in tja začutimo pristno melanholijo, s katero lirski subjekt (ki ga bomo imenovali Veronika Dintinjana) sprijaznjeno opazuje, kako nepremičen lahko ostane bled trenutek tleska zgodovine, opazuje, kako nenaden švist lebdenja gozdov in jezer prerazporeja zrak in prediha noč, čuječe opazuje privid nad seboj, ki pa ga na žalost mora imenovati svet. Te pesmi od bralca zahtevajo posebno zbranost, celo tišino, saj predstavljajo antipod hitenju sodobnega sveta, ki se pesnici kaže kot srhljiva prikazen iz nočne more, bolje, močne nore, s katero se nikdar ne bo popolnoma pomirila.

Po vsem povedanem bi jaz Dintinjanini zbirki podelil namišljeno drugo nagrado, skoraj bi jo postavil ob bok Osojnikovi, saj nekatere pesmi nedvomno ponujajo polnokrvno bralsko izkušnjo, a tudi ona (pre)malokrat zdrži pritisk zgoščenega pesniškega jezika, verzom manjka spontanosti in preprostosti, ob tem pa se pesnica prepogosto naslanja na antiko in likovno umetnost, zaslomba, ki se mestoma zdi prisiljena, zaradi česar verzi bralca le medlo nagovorijo in zato velikokrat nemo obležijo na papirju.

 

Skoraj pri koncu – Podlogar. Naslov zbirke, Svet in svet, odpira težko ujemljivo dvojnost med celoto in delom, nagovarja rano v jeziku, svet, ki je svet, svetnost sveta! – hišo biti je težko razkrinkati –, zato avtor uporablja raznorodna besedna protislovja, odseve in jezikovne anomalije, ki bežno spominjajo na postopke mističnih pesnikov. V Podlogarjev Svet in Svet, ki večji del svojega creda stavi na jezikovne vidike poezije, pa se prikradejo zelo nenavadni elementi z jasno družbeno opredelitvijo. Pesnik se tekom zbirke malček banalno zgraža nad posledicami, ki jih je prinesla digitalna revolucija. »Vse skupaj je tako bolj za silo. / Neka čudna verzija sveta, / ki si je noben ni želel, / mislim noben od nas. / Vsak ve za vsakega, / tisto ve vse o nas – / kdaj, kje, s kom, kako. / In vse te žice, to vezje, / ta velika veriga, ki nas veže, / vleče, vozla v neke nenavadne vozle.« (Druga stran) Nekje v ozadju čutimo zlajnano mantro o t. i. starih dobrih časih, ki so bili tako stokrat, -okrat boljši od današnjega odtujenega sveta, kar zveni še posebej bizarno v povezavi s skoraj ludističnimi besednimi igrami.

Ob vseh grobih besedah pa moram Podlogarju vseeno priznati suvereno obvladanje pesniškega jezika, pa naj podaja še tako dvomljive resnice. Pesmi so povečini kratke in udarne, z močnim poudarkom na poustvarjanju živega govora, napisane skoraj na dah. S hitrim in zgoščenim nizanjem verzov – nekje samo besedo ali dve na vrstico – avtor ustvarja, recimo jim, mimobežne pesmi, skozi katere bralec dobesedno poleti, saj zlahka dobi vtis, da jih nekdo surovo citira na izust, zaradi česar bi Podlogarjevo zbirko sam označil za najbolj berljivo izmed vseh nominiranih del.

Toliko o »poražencih« Veronikinih nagrad, sedaj pa k zmagovalcu.

Poraženi bralci

Ko sem se pripravljal na pričujoče besedilo, sem imel o Novakovem epu največ dvomov. Ne moremo zanikati, da je pisanje 40.000 verzov dolgega epa dandanes, milo rečeno, nenavadno, a če odmislimo to odločitev in če sprejmemo dejstvo, da je Novakov pesniški glas že izoblikovan, zaradi česar v delu ne bomo našli seganja onkraj vzpostavljenih in dobro znanih pesniških vzorcev, je ep pravzaprav brezhibno izpisan. Sicer je res, da celota deluje malo »pocukrano«, da se mestoma zdi, da je ep napisan za najstnike, ne pa za odraslo občinstvo, da lahko mešanje Homerja in Danteja s trdimi diski izpade prisiljeno … da nam je ob neskončnih verzih velikokrat dolgčas … da avtor poskuša biti aktualen in zato Belcebubu v usta polaga izbrisane in domobransko zaprisego … da avtor na ladijskem mostu sreča Danteja … da meša različne … da hoče … da … Ne, ne, ne morem! Naj mi spoštovani profesor oprosti, ampak res ne morem … Že dolgo se s katerim delom nisem mučil (če sploh kdaj!) kot s tem neskončno dolgim epom!

Res, lahko mi verjamete, iskreno sem poskušal v njem najti stvari, ki bi mi ugajale, ampak nikakor, nikakor mi ni uspelo! Kot kritik čutim dolžnost, da tovrstno pisanje kar najostreje obsodim, pa čeprav jih bom verjetno slišal … Verzi v epu nimajo prav nobene pesniške napetosti. Gre za dolgovezenje brez primere, saj se zdi, da je avtor vanj vključil prav vse, kar mu je padlo na pamet. Soneti, magistrale, heksametri, tercine, lepo vas prosim! Če je Novak hotel »stare sode napolniti z novo vsebino«, se ne bi smel jemati tako resno! Trdno usidran v 19. stoletje je stare sode napolnili s še starejšo vsebino lepega zvena, sedaj pa po vesoljni Sloveniji paradira s tem eposom, kakor ga je poimenoval. Ob branju mi je na misel prišla kaprica nekaterih slovenskih velepomembnežev iz devetnajstega stoletja, ki so si, navdušeni nad Grčijo in Rimom, postavljali antično oblikovane nagrobnike, s katerimi so želeli za vse večne čase ovekovečiti svoje uspehov polno in navsezadnje veličastno življenje. Verjetno je jasno, kako na njih gledamo danes! Vrata nepovrata so umetniško tako izpraznjena kot ti nagrobniki, avtor pa si ga je postavil, oprostite, napisal, kot vzvišen kenotaf, ki bo njegovo ime nesel nekam tja daleč po neskončni reki življenja, daleč k duhovnim bratom tipa Homer, Dante ali Milton, s katerimi si drzne se primerjati! Uf, te žolčne besede so plod ur in ur mukotrpnega prebijanja skozi goščavo verzov, pa tudi Trumana je treba rešiti. Sedaj pa spet v mirnih tonih.

 

Po vsem povedanem je očitno, da je bila letošnja letina (junij 2016–maj 2017) pesniških zbirk na Slovenskem bolj kot ne siromašna. Tudi sam sem šel na COBISS preletet vse izdaje v tem obdobju in žiriji lahko samo pritrdim pri njihovi izbiri nominirancev (seveda če izvzamem Vrata nepovrata, v razloge za Novakovo zmago se na tem mestu ne bi spuščal). Žal nam je lahko za Liebestod Miklavža Komelja in Ti na S Primoža Čučnika, ki sta svoji knjigi, nenavadno, izdala prav v juniju, zaradi česar sta za las »zamudila rok« za Veronikino nagrado 2017.

Za konec bi s kratko in izredno simpatično anekdoto, ki sem jo slišal na predavanju pri prof. Novaku, še enkrat opozoril na prevelik poudarek na zasnovi in vsebini, čemur smo priča pri nominiranih zbirkah. Edgar Degas, slikar in kipar, je svojemu pesniškemu prijatelju Stéphanu Mallarméju potožil, češ, toliko idej imam, pa ne uspem napisati ene same pesmi, Mallarmé pa mu je le odvrnil: »Moj dragi Degas, pesmi vendar ne pišemo z idejami, ampak z besedami.« To misel bi morali imeti vsi sodobni pesniki in pesnice vseskozi pred očmi.

O avtorju. Klemen Kordež (1985) je diplomiran filozof, ki v tem momentu končuje magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, za katera pravi, da ju bo spisal do konca septembra, če mu bo le uspelo vstajati pred deveto uro zjutraj.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu
  • zabriti pravi:

    “Ker sem mnenja, da v letošnjem izboru prav nobena ne dosega omenjene ravni (ki mora biti postavljena zelo visoko), nobene ne moremo označiti za presežek v slovenski poeziji, posebej pa nobena bralcu ne ponuja zgoščene in resnično izpiljene pesniške besede.”

    Tako pogumno vržene rokavice že dolgo ne! Vendar nadaljevanje dokazuje, da ne gre za met v daljavo, niti ne za zadevanje tarče (bullseye!), kaj šele za zaresen izziv avtorjem ali selektorjem. Spisana kritika je preveč pavšalna, nenatančna in neargumetirana, da bi jo lahko vzeli resno, avtor pa lahko brez slabe vesti presedla h lahotnejšim revijam, kjer je jasna in natančna misel prej breme kot odlika. Kritika je namreč polna klišejev in pavšalnih sodb. Pa pojdimo po vrsti.

    (Mimobežno je na začetku omenjena Ana Makuc – kot primer “svežine”. Ni jasno ali se to nanaša samo na njen socialni status neuveljavljene pesnice, ali na njeno pisavo oz. zbirko.)

    OSOJNIK

    Kritika je pravzaprav naklonjena. Knjiga je boljša od prejšnje (kritiku odpustimo samonanašalnost, seveda pa je krtika Hamleta spet problem zase – recimo očitek, da so pesmi predolge, da so reference prebogate, da je tok misli preveč svoboden!). Seveda je očitno premalo prostora, da bi kritik navedel (vsaj v oklepaju npr.) pesmi, ki po mnenju kritka presegajo vse ostale (da bi tudi bralec kritike videl s kakšnimi vatli meri) in tiste, ki bi bilo bolje, da jih v knjigi ni (to bi morda bila zanimiva informacija celo za avtorja – aja, pozabljam, da se kritik izrecno ne piše zato, da bi jih prebral avtor!). Torej ocena je 4 do 5, za podrobnosti pa izveste, če kritika povabite na pivo. Tudi tako se da!

    KORUN
    Tukaj kritik začne z interpretacijskim ključem (to je naslovom) in zbirko zelo prozaično povzame v banalno vprašanje, ali ni zločin pisati o drevesih (itd, saj poznate citat). Da s tem splošči zbirko ni pomembno, kritik ima pravico z nekaj nonšalantnimi stavki odpraviti celoten avtorjev podvig. Kot prvo avtorici očita moraliziranje – čeprav je to bolj kritika pozicije izrekanja kot same poezije, je to možna kritiška poteza, čeprav ne pove nujno nič o “kvaliteti poezije”. Ignorira uvodni citat in celoten premislek zbirke. Seveda se kritik nato loti še pojavne oblike te poezije, očita ji zdrs v prozo – hkrati oblikovno ne analizira celotne knjige, gladko spregleda, da je ta “zdrs v prozo” integralni del “vmesnega stanja” in formalno dopolnjuje vsebino. Kriterij, ki ga uvede, je prav tako zanimiv: bralski užitek. S pojavom in konstituranjem le-tega se kritk ne ukvarja in ga ne postavlja pod vprašaj. Niti ne načne zanivega odnosa med užitkom in neugodjem (cringe) ob branju. Slednje naj bi se kazalo ob pesmih Medeja in Hannah Arendt. Tokrat vsaj vzpostavi neko referenco – da si lahko oblikujemo mnenje, kaj kritik sploh hoče reči.

    DINTINJANA

    Ta del kritike je enostavno najslabši. Morda ga ta avtorica res ne nagovori ali pa jo je najslabše bral. Lepo pa, da avtorici prizna, da je “pesnica”. Delo po kritikovih besedah “močno niha v kvaliteti”. Kot dobrega izpostavi prvi del zbirke, kar sledi pa “popusti” na kvaliteti. Več argumentacije ne poda. Očita predolge pesmi (spet!), ni navedeno, katere so predolge, ali bi jih bilo smiselno končati prej in kje, vse je zapisano “en gros”. Naslednji očitek je: da pesmi nimajo zadosti “besednih vragolij”, ki ne “ustvarjajo neslutenih spojev”, metafore so preveč preproste. (Spet brez primerov.) Na drugi strani knjigi očita hermetičnost in nedostopnost. Hkrati (tako se bere) te metafore obtežijo zbirko z nedostopnostjo in hermetičnostijo – očitno preveč enostavne, da bi se jih dalo razumeti? Sledi (my fav očitek) – “impresionistična manira”. Kaj naj bi to bilo si le mislim: “drevesa, oblaki, ptiči” … Skratka slikanje? (Kako se ta “termin” obnaša v povezavi z npr. imagizmom, Tang poezijo, ipd. ni jasno.) Kar koli si že mislimo o t.i. impresionistični maniri, očitno kritik meni, da gre za “pristno melanholijo”. Torej pristnost kot kriterij kvalitete? Sledi kup metafor – najbrž je za pesnika poseben uspeh, ko se kritik zateče v metafore in poetiziranje (“švist lebdenja gozdov in jezer prerazporeja zrak in prediha noč”, ki jih v kritizirnem tekstu ni. 1:0 Dintinjana!). Čeprav pesnici očita sprijaznjenost, hkrati ugotavlja, da se ne bo pomirila z “nočno moro”. Torej, which is it? Ob vsem povedanem, kritik meni, da nekatere (spet nepoimenovane!) pesmi ponujajo “polnokrvno bralsko izkušnjo” (WTF is that!). A jih je seveda premalo. Kaj bi pomenilo, da ji ni uspelo “zdržati pritiska zgoščenega pesniškega jezika” ni jasno. Je v presmih preveč besed (cf Aristotel)? Hkrati s pomanjkanjem “zgoščenosti pesniškega jezika” ji očita manko spontanosti. Da sta si obe stvari nasprotje, je morda samo moj vtis. Verzom manjka tudi preprostosti (kljub zgoraj omenjenim preprostim metaforam). Hkrati pa je preveč referenc – na antiko in likovno umetnost (očinto mu je Medeja Korun bolj všeč – zanimiva bi bila primerjava). Tako kot pri Osojniku so refrence odvečne (bodimo neuki!). Uporaba eruditskih refenc se zdi kritiku prisiljena, posledica pa je umankanje “polnokrvne bralske izkušnje”. Zanimivo, da kljub vsemu kritik najbolje oceni del knjige, ki se najbolj naslanja na antične reference. Ali hoče s tem povedati, da je knjiga tako popolnoma zanič, da še dober del ni dober? In hkrati zagotavlja, da ji prisoja drugo mesto med t.i. “slabimi” dobrimi knjigami. Kot zadnja zanimivost se mi zdi vrnitev k tradicionalnemu kriteriju vrednotenja: ali pesmi bralca nagovorijo ali ne.

    PODLOGAR
    Kritik se je do tu že malo upehal pavšalov in poskuša opisovati Podlogarjevo tehniko, kot jo sam vidi. To prevajanje je do neke mere zanimivo, čeprav za bralca lahko povsem nerelevantno. Enako kot pri Korun očita pesniku njegovo pozicijo “zgražanje ob posledicah digitalne dobe”, čudi se nad kombinacijo družbene opredeljenosti in igro jezika – čeprav je že od avantgard ravno ta povezava nekaj najbolj naravnega. In očitno se čudenje v naslednji vrstici prevesi v občudovanje obvladovanja pesniškega jezika, čeprav se še vedno zgraža nad povedanim. Kritiku ugaja občutek, da gre za govorjen jezik, pisan na dih. In najbrž je to, da je zbirka “najbolj berljiva” kompliment? Vprašanje pa je, če jo to dobro za poezijo.

    SUMMA
    Potem pa je še nagrajena zbirka – za katero pravzaprav šele zares dobimo pošteno bralsko poročilo: “nisem ga prebral, ker ga nisem mogel.” Seveda je vprašanje, ali je potem pošteno pisati kritiko – ki se seveda nadaljuje v dosedanjem slogu: brez konkretnih navedkov, epu očita sentimentalnost, artificielnost in izpraznjenost. In seeda tudi, ali ima sesuvaška kritika kakšno vrednost, razen poseganja v socialno sfero (ustvarjanja kritiškega imena). Kot pozitiv nato omeni zbirki Liebestot in Ti na S – seveda spet samo omeni, kot že vse doslej. Če bi imeli še prostora … (posnemaj zgornji zapis, omejitev prostora na internetu šteje, ker folk nima cajta brat dolgih, poglobljenih kritik/špagetov). Kajti kritka poezije ne rabi biti natančna, ne rabi biti poglobljena, dovolj je kratek pamflet. Skurcati kar se da (ali kar si upaš) in potem vrlo naprej.

    Naš ljubi kritik kljub vsemu verjame v “svežino” (nedefinirano), “bralski užitek” (strogo subjektivno?), “nagovor bralca” (404 error), ustrezen svetovnonazorski/ideološki stav (refleksno) in “spontanost živega govora” (naivno, seveda). Zdi se, da je poezija, ki jo odobrava, neke vrste zanimiva pošast, križanec med bitniki ( s skrajšanimi pesmimi) in devetnajstim stoletjem. Druga možnost je, da je vse napisano zgolj arbitrarno klobasanje, brez znanja in razumevanja. Ampak, to potem ne bi bila kritka, ne?

    P.S.
    Aja, pa moj “wikiquote” pravi, da je slavni odgovor Degaju serviral Malarme. Verlaine je vse samo zapisal. Bojda.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V čast nujnosti zgodovinskega mišljenja na govorniških odrih

    Stefan Schmitzer

    Trend pretežno zasebnega financiranja literature je zastrašujoč zato, ker ne skrbi več za ustvarjanje in vzdrževanje javnega prostora dialoga. Namesto tega se kompleksnejše pisanje čedalje bolj zapira v slonokoščene stolpe in univerzitetne mehurčke, kjer bo dostopno samo še tistim, ki si bodo to lahko privoščili.

  • Nepredstavljivi luksuz jezika

    Primož Sturman

    Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.

  • Neznane metodologije, neznani kriteriji

    Anja Radaljac

    Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate, mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus.