Veliki pok

Jure Vuga, Modri plamen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Nova slovenska knjiga)

Veronika Šoster

Mehak plamen sveče nam daje migetajočo rumenkasto svetlobo, najnovejša pesniška zbirka primorskega pesnika Jureta Vuge pa gori intenzivno modro, zato je opremljena s primernim naslovom – Modri plamen. Simbolika modrega plamena, ki je velikokrat povezana z religioznim doživetjem, se lepo sklada z zbirko, ki je pesniška uvertura v stvarjenje. Preden bi Vugova poezija lahko veličastno zagorela, je bila primorana v prvencu Pod kamni plešem prehoditi bolj zemeljsko pot. Konkretne podobe in spretne metafore, povezane z zgodovino, naravo in umetnostjo, v njem zgradijo čisto svoj pesniški jezik, ki ga bogatijo narečne in pozabljene besede, tako da se zdi, da so vse pesmi v bistvu tiha potovanja v času. »Jaz sem medtem z golimi rokami pod kamni / lovil plahe rakovice in mršave jegulje«, pravi v nekem trenutku pesniški govorec, zatopljen v čudežno kroženje in vračanje vsega.

Vrnitev k prvencu je na tem mestu smiselna zaradi principa kroženja, nenehnega pretakanja snovi, dopolnjevanja, ki ga vpeljuje in ga nadaljuje Modri plamen – razumljivo, saj si ne more kaj, da ne bi bil popolnoma očaran. V Modrem plamenu tako spremljamo lirskega govorca, kako postane del tega kroženja, v katerem »Reka dogodkov sklene svoj tok / in se razpre v pahljačo« ali se škorpijon »skloni nad strupeno ost / in si predre mehko zatilje.« V pesmi Predramljena spirala se pred nami izrisujejo galaksije, turbine, vrtinci, v Rosi mistici je subjekt »sklenjen kot veriga.« Za boljšo predstavo o popolni zaokroženosti Modrega plamena je treba pogledati širšo sliko.

Zbirka je razdeljena na sedem delov, začenja jo V ravnovesju na robu previsa, končuje pa Plodnost praznine. To samo po sebi ni preveč zgovorno, dokler se ne spustimo še na vsebinsko raven – prva pesem Gnostična apokalipsa govori o uničenju sveta, ki mu bo botrovalo sonce, zadnja pesem Ljubiti : žareti pa o ponovnem stvarjenju, ki ga bo spet podarilo sonce. Tako se zbirka ironično začenja na koncu, pri dejanski apokalipsi, kar zveni precej pretenciozno, a v okviru Vugovega pesniškega izraza deluje; pesnik mora najprej porušiti svet, da lahko zgradi svojega, in vsako opustošenje je dejansko oblika stvarjenja.

Prva pesem s svojo dokončno razrušitvijo spominja na Šalamunov slavni Mrk, in ne glede na začetno destrukcijo se Vuga ne uspe otresti zgodovine literature, sploh slovenske, kar na trenutke izpade pretenciozno. Tu je neposredna navezava na Zajčevega Velikega črnega bika: »Nazadnje bo sonce tretjič / zavihtelo bleščečo kamnito sekiro,« verz o zalivu postavi na glavo Kovičev Južni otok: »Zaliva ni. Ni ga. Vsakič znova / ga s kremplji pograbi tuleča burja,« najdemo pesem Rosa mistica, ki si naslov deli z zbirko Josipa Ostija, še enega primorskega pesnika. Če smo že pri morju, ne moremo mimo vpliva, ki ga ima na poezijo Modrega plamena, subjekt se znajde v solinah, v Istri, na Krasu, v verze vpisuje narečne besede, kot so štirna, nešpola in porton, včasih pa samo gleda v valove in se zaveda, da »voda kliče vodo: ne pozabi, / da si čista in globoka / in nobena od tvojih oblik ni dokončna.«

Na tej podlagi Vuga ustvarja nove in nove metafore, ki presenečajo s svojo izpiljenostjo, premišljenostjo in čutnostjo, srečamo ladje oblakov, završi nesmrtno lepi ljubimec maestral. V zbirki je tudi pesem o metaforah, ki nikakor ni tako učinkovita kot dejanske metafore, ki jih najdemo v drugih pesmih, in škoda je, da je sploh vključena. Pesnikov besedni zaklad je res bogat, ob že omenjenih narečnih besedah uporablja še pogovorne (švercam, hosta), najbolj v oči padejo starinske besede ali take, ki se ne uporabljajo pogosto, recimo naphano s prodniki, zlatonosna reka, rujem se, žitje, očaki, samoniklo, soha, obstret, mrleča žerjavica, begotno brlenje, brokatna noč. Ker so te besede bolj izstopajoče od ostalih, je po nekaj pesmih moteče, ko kakšno srečamo še enkrat, saj deluje nerodno, toda po prebrani celi zbirki je jasno, da niso le del okrasja, ampak ključni gradniki zbirke, ki med seboj povezujejo pesmi in delajo pesniški svet Modrega plamena samosvoj. Zveneči verzi, kot je »izročena sva si prodrla v srž« tako niso redkost, ampak prej pravilo.

Skozi verze preseva Vugovo profesionalno zanimanje, (umetnostna) zgodovina, ki bogati pomenskost. Beremo lahko o ditirambičnem plesu, o pagodah, delfskem oraklju, bogu Panu, glasbilu monokord, o hekatombi (obrednem žrtvovanju bikov), alkimistih in še čem. Ti koncepti se popolnoma neprisiljeno stapljajo s pesniškim jezikom, zato ne zmotijo branja, ampak ga le še povzdignejo, razen v nekaj primerih, ko gre za manj znane izraze, ki so razloženi v opombah pod pesmimi (maison de dieu, vipassana). Glede na njegovo izražanje dobimo jasen občutek o tem, da gre za avtorja s širokim poljem zanimanja in obsežnim znanjem, ki ne zaduši estetske note pesmi samo zaradi dokazovanja tega istega znanja.

V tem kontekstu lahko gledamo tudi na naslov, ki ga lahko dojamemo kot popolnoma fizikalno označbo, saj je moder plamen najbolj vroč, kar bi se skladalo z vsemi sončevimi obrazi, ki jih zbirka vsebuje, lahko se seveda bolj poglobimo v njegov simbolični pomen, ki pa je precej širok. To je še bolj smiselno zaradi tega, ker se Vuga v pesmih nenehno nanaša na naslov (enako je počel v prvencu) in ga tako pomensko vsakič bolj razpre in definira. Verz »Ogenj žari v popku vesolja, / večni ogenj sredi peterokrake zvezde / mojega telesa« je tako povezan s človeškim bitjem, ki izgoreva in živi, vendar se mora v Selitvi duše prizemljiti (»Spomni se plamen, svoje dolge poti / Prepoznaj stare pasti / in ne bruhaj sijaja navzven, / ne izgubljaj se v slepečih zrcalih«). V pesmi Modri plamen se razjasni, da sta tako »elektrika kot voda […] rojeni iz modrega plamena«, kar se povezuje z nastankom električnega krogotoka, ki neizbežno vodi nazaj v – kroženje. To se lahko začne, ko »[s]redi vseobsegajočega uma / […] iz prateme zasveti misel«. Zapleten naslov se tako s pomočjo verzov razplete na robu meje dojemljivega; kar je pri pesmih nenavadno, je dejstvo, da so tiste bolj »zagonetne« bolj učinkovite, tiste preveč preproste pa ne. To je precej nenavadno, a logično, če pogledamo Vugov pesniški jezik – ta je v osnovi rahlo povzdignjen, zato delujejo bolj zapletene podobe bolj iskrene, naravne zanj, medtem ko so poenostavljene prehitro klišejske ali izumetničene. Včasih je problem tudi v sestavi pesmi, saj sta pri Vugi praviloma najmočnejša prvi in zadnji verz, in ko hoče v zadnjem verzu na vsak način vpeljati poanto, izpade prozorno.

Če pustimo ob strani nekaj pesmi, ki razpadejo na tak način, je zbirka prečiščena in se vidno gradi proti suspenzu, kvaliteta in intenzivnost naraščata proti koncu, ko hoče lirski subjekt seči v srčiko stvarstva. Na svoji poti pozdravlja sonce, ki daje srebrno svetlobo luni, ki je zgolj kamen, se preplete z atomi in se na samem koncu poistoveti s soncem: »Igrivo delim svoje darove / kakor sonce, ki z dlanmi vse popke razpira.« Prva in zadnja pesem sta oklepaj, v katerem se zgodi vesolje z vsemi svojimi galaksijami, in krog je sklenjen.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tajkunovo domotožje

    Matej Bogataj

    Bahamski dokument je tako nekakšno nadaljevanje Odvetnika; za oba je značilno, da je v ozadju spletke avtoriteta, ki si jemlje pravico poseganja v karkoli. Ne glede na želje okolice, takšen gospodar upravlja z usodami vseh in obenem, po istem ključu, tudi z najbližjimi.

  • Poljub Rdeči kapici

    Matej Krajnc

    Kravos je dolga leta domala sam, v redki družbi (morda zgolj v družbi Ervina Fritza) stal na »neuvrščenem« polju poetike – ni bil ne tradicionalist, ne del eksistencialistične skupine, ne ludistov in tudi drugih avantgardistov ne.

  • »… stebla besed izgubljajo čitljivost.«

    Diana Pungeršič

    Naslov četrte pesniške zbirke Barbare Pogačnik bralcu ponudi enega od ključev, s katerim odpre vrata v zbirko. Kot je Carrollova Alica v čudežni deželi v temelju literatura igre, humorja, … →