Večnost, ki jo potrebuje hip, da postane dan

Ana Pepelnik, Cela večnost. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Prišleki)

Maja Šučur

Ana Pepelnik, pesnica in prevajalka, bralcu, ki se je 2007 z njo učil manevrov za rokovanje s skrivnostmi in postajal v nočeh 2009 z njo pod sojem semaforjev, ne more več biti neznanka. Ko takole pohajkuje po križiščih in stranpoteh domačega Parnasa, se mu res zazdi, da je minilo od zadnjega srečanja z njeno poezijo preveč časa.

Vendar nevarnosti, da je zato bralec med sprehodom med vrsticami ne bi prepoznal, tudi v najnovejši zbirki Cela večnost ni. Pa ne zgolj zato, ker njegovo pozornost, ko se podi med knjižnimi policami, nepogrešljivo pritegne nenavadna naslovnica ilustratorja Zorana Pungerčarja, ki je bil prišlek v New York Timesu, zdaj pa je, kot kaže, kar domačin pri LUD Literatura. Temveč zato, ker v spustu po njenem toboganu besed še vedno ne bremza. Ni prepričan, kdaj in v kakšnem kupu kroglic razpoloženja bo pristal, ve pa, da bodo mehke in vseh barv in pričakuje, da bo ob pristanku stopil na kakšno lego kocko – in še vedno ne vem, zakaj smo, ko odrastemo, presenečeni, da to še vedno boli.

Bralcu je večinoma všeč atmosfera, recimo naklonjena, malček sramežljiva. Včasih ga moti, ko se mu zazdi, da bi se okoli njegove glave morali poditi sami milni mehurčki veselja – življenje pač ni samo vožnja po toboganih –, a potem njegovi podplati še pravočasno naletijo na celo mesto legic (nekdo, čeprav najbrž ne pesnica, mu prišepne, I hate to burst your bubble). Ceni, da premore ta poezija, čeprav je slovenska, lahkotno vzhičenost in da si dovoli smrtniško uživati v svojih pikapolonicah in gramih sreče. Da se še vedno sprašuje o preprostostih, na primer soncu, zakaj je včasih ogromno in včasih čisto majhno. Nekako, ko nihče ne gleda, pokima ob trditvi, da vsak hoče verjet v zmaje iz papirja. Išče puško, prisežem, ker tista iz pesmi pravi, da bi jo vrgla iz koruze, kar spet ni posebej slovensko in bi lahko takole na hitro tole poezijo drobnosti in drobljivosti označili za tako, ki cilja daleč, čeprav gre pravzaprav za poezijo iskanja bližnjic do bližine.

Ko pobira kocke, ki se mu potem seveda še lepijo na platfus, si hkrati oddahne, ker vidi, da je tista ista, v pesmih, včasih malo zlomljena, ko ni malo zlomljena, bi tudi malo čisto izginila, kroglice so hitro potem samo črno-bele ali samo črne, pa je tudi to okej, nihče ne dramatizira, čeprav na koncu vsi lažemo. Nova razsežnost izkušenosti prinaša v to zbirko določen občutek miru in zaupanja v novo idejo za naslednjim vogalom, na naslednji strani knjige. Čeprav priznava, poezija, da ne pozna takojšnjega odgovora na vprašanje, zakaj se držanje za roko in posedanje v naročju kar na enkrat neha, ne obupuje, temveč išče pot skozi določeno igrivost, v čudovitih stvareh, ki se dogajajo v resnici in nikoli v sanjah. Igrivost, ki poda besedam nov pomen, tokrat tudi skozi novo perspektivo radovednosti otroka, da postanejo pravzaprav kar nove besede.

Sprva, kot kaže, predvsem šumijo na papirju, ko se pesnica sklanja med skloni in izpoveduje iz povedi, s to neko preciznostjo, da jim vsaj na videz preprosto doriše globino in širino, brzinsko, pravi: če hočeš nekaj lepega moram biti hitra. Hitrejša od črk, a nikakor ne brez ritma. Sproščenost njenega jezika kopiclja besede eno na drugo, nobena ni bolj ali manj pomembna, nobena bolj velika kot druga, pravzaprav so vse enako običajne in nič kaj visokoleteče, no, razen zvezd in lune, recimo, ki jih rešuje prava mera prizemljenosti. Gre za pričakovanje presenetljivih povezav, bi se najbrž strinjal bralec na vrhu tobogana, recimo tiste logične med nilskim konjem in avokadom, ki pa nimajo namena intrigantno šokirati, temveč se želijo samo uigrati s famozno kompozicijo pesmi. Mimogrede, tudi sestina ne manjka, saj je kot kaže na to-do listu vsakega poštenega pesnika, ki da kaj nase.

Da gre za korajžo posebnega kalibra, se bralec dobrohotno zahihita, ko pomisli, da se nekdo potika pod njegovim balkonom ponoči in snema zvoke, ter dobro razmisli, če je bil kdaj tak prevratnež, da se je v svojih potepanjih po mestu skupaj z ograjo naslonil na kolo, in ne obratno. Da slednje še vedno pušča svoje odmeve v pesmih Ane Pepelnik, ni nobeno presenečenje, prej zaščitni znak. Kot urbana pesnica – najsi je avtorici oznaka in to, da jo označujemo, pri srcu ali ne – z občutljivo dovzetnostjo lovi ravnotežje med mestom in naravo (v njem), umazanijo Amsterdama in drobnimi vejami breze v bližini Ljubljane. Nekje vmes je, med kostanji med vespami v mestu med vrabci. Če je v Skrivnostih o(b)stajala vsakič bliže sredini, v Večnosti, vsaj za sekundo, točno na sredini stoji. Vmes med hipom in dnevom.

Tako ostaja poezija Ane Pepelnik kot tisti blag dotik kresničke, ko pade mrak, če premorejo prijatelji z igrišča v vsej svoji navdušenosti nad različnimi igrali dovolj pozornosti, da jo v poletnem večeru opazijo. Neprepričanih starih bralcev tudi sveža zbirka ne bo pridobila na svojo stran, utrdila pa si bo pripadnost (od kresničk) razsvetljenih. Eni in drugi imajo za prebiranje na razpolago celo večnost.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Cukanje za brado

    Muanis Sinanović

    Četrtega maja je preminul Michael McClure, eden ključnih mož povojne ameriške književnosti. Če želimo resnično na hitro pojasniti za koga v literarnozgodovinskem smislu gre, se lahko poslužimo formule; kar je Ginsberg za beatniško poezijo, Kerouac za beatniško prozo, je McClure za dramatiko.

  • Starost – zgolj problematika Drugega?

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica, filozofinja ter politična aktivistka, Simone de Beauvoir, je eno najpomembnejših imen 20. stoletja, ki je s svojim ustvarjanjem dodobra preoblikovala dotedanjo človeško miselnost in tudi po svoji smrti vplivala na družbene spremembe.

  • O Materinstvu. O smislu. O času.

    Mateja Arnež

    Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo.

Izdelava: Pika vejica