Več kot zgolj literarni dogodek

Dijana Matković in Igor Matković, V imenu očeta. Ljubljana: Kino Šiška, 20. 10. 2013.

Andrej Hočevar

Dijana Matković, avtorica pravkar izdanega kratkoproznega prvenca, in Igor Matković, trobentač in sploh glasbenik, aktiven tudi na polju jazza, sta prejšnjo nedeljo v Kinu Šiška dokazala, da je lahko z literaturo povezan dogodek tudi vse kaj drugega kot zgolj »literarni večer«, torej dogodek brez pravih presežkov ali nadgradenj za nič več kot peščico izbranih obiskovalcev. In da je lahko pravzaprav dovolj dovršen in zanimiv in, skratka, kul, da se odvije v Kinu Šiška. V imenu očeta, kot se glasi tudi naslov knjige, je namreč bil – če seveda odmislim literarne festivale – nedvomno eden izmed najbolje oglaševanih, obiskanih in domišljenih literarnih nastopov zadnjega časa. S celostno zasnovo sta Dijana Matković in Igor Matković ustvarila vsebinsko osmišljen dogodek, ki za razliko od večine literarnih nastopov ni skrival ambicioznosti, prav iz nje pa je bržkone izvirala tudi želja po preseganju golega branja z glasbeno spremljavo.

Teksti, ki jim avtorica sama pravi »jako kratke zgodbe« in bi lahko občasno (ker pač niso vedno zares zgodbe, fabula je v nekaterih primerih namreč povsem zunaj teksta) lahko obveljali tudi za pesmi v prozi, so se, skladno z jasnim dramaturškim lokom, skozi celoten nastop pletli v smiselne sklope. Njihova učinkovitost je bila v živo podkrepljena tudi s tem, da so se povsem organsko zlivali eden v drugega, občasno dekonstruirani s pomočjo vnaprej posnetih fragmentov in sprotnih nasnemavanj avtoričine interpretacije. Dijana Matković je s tem dosegla ločitev teksta od njegove interpretacije, ki na mnogih literarnih branjih ni zares nadgradnja, temveč zgolj mrtvi podaljšek nedotakljivega teksta. Tako je nastop označil nekaj tematskih postaj, od družine do ljubezeni, od seksa do depresije, pri čemer Dijana Matković mogoče ni nastopala toliko kot mlada avtorica knjižnega prvenca, temveč izkušena in zvezdniška fatalistka. Naj si o tem mislimo karkoli, za nastop je bilo vsekakor koristno.

Dijana Matković je v svoji značilni pozi (po turško na fotelju) tekste v veliki meri recitirala na pamet, s čimer je še dodatno stopnjevala napetost in kljub siceršnji negibnosti ustvarila nekoliko kabaretno vzdušje. Čeprav je bila njena odrska prezenca precej močna, je bilo pač vendarle občasno čutiti kakšno malenkostno nepopolnost, ob kateri se je pokazalo, da njen odrski ideal še ni dosežen. Pomislil sem denimo na Sašo Pavček, ki s svojo prezenco tri glasbenike in še svojo poezijo nemudoma pomete nekam v ozadje. A kar je bistveno, je to, da se je Dijana Matković na odru in v soju luči počutila dovolj dobro, da se je njeno pozitivno počutje preneslo tudi na publiko.

Glasba, ki jo je za nastop pripravil Igor Matković (mimogrede, kot je bilo slišati v zanimivi genealoški zgodbi, nastopajoča nista v sorodu!), je nadvse uspešno sledila motivnim in tematskih poudarkom v tekstih. Matković je sproti nasnemaval zanke liričnih, pretočnih klavirskih pasaž, jih obdeloval in barval s spretnimi jazzovskimi solažami na trobenti. S tem je spremljal družinsko tematiko in podčrtal element spominjanja preteklosti, ki je vedno vsaj nekoliko idealizirana, četudi je nevsiljivo problematizirana, po drugi strani pa je s sugestivnimi ritmi in drobnimi harmonskimi odkloni odlično ujel subtilne disonance nekaterih tekstov.

Nastop, ki je potekal kot nenehen preplet obeh glasov, je s svojo sproščeno performativnostjo in domišljeno, profesionalno odrsko izvedbo na natanko pravi lokaciji poskrbel za (literarni) dogodek, na katerem se je enkrat za spremembo dalo tudi uživati. Podajanje tekstov je bilo doživeto in glasba primerna, kombinacija pa takšna, da ni spodbujala sprotnega spraševanja o morebitnih pomanjkljivostih posameznih delov. Teksti Dijane Matković so namreč jasni, razumljivi in ravno prav komunikativni, da so v avtoričini interpretaciji ustvarili vtis, da dejansko želi z njimi nekaj povedati. In to, tudi s sprotnimi komentarji, natanko tisti publiki, ki jo je prišla zainteresirano poslušat.

Igor Matković (foto: Andrej Lamut)

Igor Matković (foto: Andrej Lamut)

Dijana Matković (foto: Andrej Lamut)

Dijana Matković (foto: Andrej Lamut)

Dijana Matković in Igor Matković (foto: Andrej Lamut)

Dijana Matković in Igor Matković (foto: Andrej Lamut)

 

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dnevnik uživalca literarnih prireditev

    Urban Vovk

    Namesto da bi vsi nekaj prispevali in profitirali, vsak misli, da ravno brez njega, kakopak daleč najpomembnejšega člena v verigi, ni scene. Marko Godnjavec – … →

  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

  • Vrnitev

    Dijana Matković

    Življenje ni pot: nikamor ne gremo, k ničemur ne napredujemo (razen k smrti). Napredek je logika trga, ne človeškega življenja: ljudje zgolj smo.