Včasih je praznina polna besed

Esad Babačić, Včasih. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Nežka Struc

Najnovejša zbirka Esada Babačića Včasih je tekoč niz nekajvrstičnih kratkih pesmi. Drdra v enakomernem tempu, z jasnim začetkom in odprtim koncem. Večina pesmi se začne z besedo »včasih«, izjema so vmesne pesmi, ki delujejo kot nekakšne postaje, kar je še en razlog več, da celotna zbirka spominja na vožnjo z vlakom (ali pa na jogijski tečaj dihanja).

Začetek s citatom Ivana Volariča – Fea (»Upanje umre predzadnje«) napove sladko melanholijo, ki proseva skozi celotno zbirko. Pesmi so lahkotne in hkrati globoke, nekatere padejo celo zelo težko, na primer: »Včasih gledaš / oblake, / da ne bi videl / ljudi.« Pesnik se je do te zbirke v celoti znebil grobosti, ki se je kazala v njegovih najzgodnejših (in tudi kasnejših) pesniških obdobjih. Njegove pesmi so postale bolj puhaste, zračne, nenasičene. To je dosegel z enovito jedrnato zunanjo formo zbirke, od katere tokrat ni odstopil.

Preskakovanja in živahnost se kažejo na vsebinski ravni zbirke. Značilna je kontradiktornost znotraj ene pesmi ali v odgovoru naslednje pesmi. Pogosto se dogaja, da se v eni temi povezujeta dve pesmi, včasih tri ali štiri, pri čemer se prva pesem zastavi kot trditev (»Včasih spiš / na križu«), ki ji naslednja pesem kontrira oziroma jo razloži (»Kristus ne hiti«), in nato spelje na naslednjo temo (»Včasih čakam, / da te dohitim«).

Na vsaj dveh mestih v zbirki je mogoča interpretacija medsebojne povezanosti pesmi. »Včasih vstaneš / in potem čakaš zemljo, / da vstane« bi lahko odgovarjala na »Včasih ležiš / na življenju« in govorila o procesu čakanja, ki se preobrazi v pričakovanje. Razplet ne prinaša razrešitve, podaja pa nadaljevanje. Nasprotno pesmi »Včasih razumeš / ptice, / ki ne pojejo,« in »Včasih razumeš / tire, / ki ne peljejo / nikamor,« delujeta komplementarno, a po premisleku najverjetneje merita na različni zadevi; prva na razumevanje neizrečenega, druga na razumevanje brezciljnosti.

Od začetka do konca zbirke se ustavljamo na postajah ali presekih (te pesmi se ne začnejo z besedo »včasih«), ki nam dajo čas za razmislek ali pa nam zgolj ustvarijo prostor za dihanje. Sprva kaže, da gre pri teh »postajah« za izjemno intimne verze, ki opisujejo odnos z enim človekom (»Rad se izgubljam v megli, / če je tvoja«), vendar se pozneje razvijejo v razmislek o odnosu posameznika s širšo okolico (»Brez črne / ni snega, / brez črne / ni sveta. / Če bi bila / samo bela, / bi se pogrešali / v temi«).

V zbirki najdemo mnogo utrinkov prekarnih modrosti za vsakdanjo rabo, pri čemer je opazen preplet intimnosti in družbenega dogajanja. V tem kontekstu pesmi govorijo o tem, kako lahko svet povozi posameznika, o svobodi kot o odsotnosti funkcije oziroma avtoritete, o nepotrebnem samožrtvovanju, izgorelosti, utrujenosti zaradi ponavljajočih se zatiranj, o načinih boja, o izpraznjenosti.

Naslednji sklop utrinkov, razporejenih po zbirki, bi lahko poimenovali »trpljenje beta samca«. Lirski subjekt se v teh trenutkih zaveda svoje modrosti, ki bi bila svetu dobrodošla, vendar ve, da ob odsotnosti odločevalske moči ni uporabna. Govori o pasivni agresiji, o postavljanju mej samemu sebi, o aktivnem čutenju praznine, o nereflektiranju lastnih dejanj, o (ne)izbrani samoti, o razkolu med posameznikom in skupino, o neizbežnosti zapletanja v neželene in nepredvidljive situacije. Lirski subjekt kljub temu vztraja v razvijanju globljega uvida v procese življenja in se od vsakodnevnih trivialnosti odmika v flegmatičnost. Tega stanja pa nikakor ni smiselno enačiti z vdanostjo in zaverovanostjo v usodo. Namesto v tragiko se pesmi, ob že omenjenih modrostih, pogosto iztekajo v humor.

Ta se v zbirki pojavi na nekaj mestih, sprva neopazno, pogosto ga potrdi šele naslednji »včasih«. Pesem »Stojim na Tromostovju. / Lepo je, ko te ni« bi se na primer lahko nanašala na lokalno znanega nadležnega uličnega glasbenika, lahko pa na kogarkoli drugega. V vsakem primeru je nedefiniranje odsotne osebe zelo umestno, saj pušča neskončno število možnosti in ugibanja, kdo je ta, ki ga ni. Od tega mesta dalje se zbirka hudomušno, mestoma pa tudi otožno, izteče v popolnoma odprt konec, kar je za pesniške zbirke precej nenavadno, a na tem mestu dobrodošlo.

Četudi je zbirka samih malovrstičnic pri Babačiću nekaj novega, v pesniškem svetu ne predstavlja novosti. Enako velja za pesmi, ki se v celotni zbirki začnejo na isto besedo. Zdi se, da Babačić z vsako zbirko nekaj odvrže, da je rezultat poezija, ki je vedno bolj skopa, a hkrati vedno bolj enakomerna, tekoča in lebdeče razmišljujoča. Ob njej vedno manj krvavimo in se lomimo, nič več ni srčnih ali tesnobnih napadov, pa vendar še zmeraj ne moremo trditi, da bi bila zbirka dolgočasna ali celo nezanimiva.

Čisto na koncu bralki nastavi ogledalo in čaka, ali bo dovolj radovedna in vztrajna, da bo pokukala v zakulisje. Tisti, ki berete kazala in kolofone, vse do zadnje strani, se boste morda nasmehnili in knjigo zaprli – ali pa jo začeli brati znova. Le kako naj bi spali Indijanci (mimogrede, so to ameriški staroselci ali mitološka bitja ameriških vesternov?)? Morda čepe, ali pa ležijo na življenju? Je lirski subjekt postaja, na kateri stojimo, ko čakamo, da postanemo pesmi? O praznini je mogoče pisati desetletja, in to na toliko različnih načinov.

O avtorju. Nežka Struc, rojena 1987 v Mariboru. Antropologinja in pesnica. Pri Hiši poezije je leta 2017 v zbirki Sončnica izšla njena prva zbirka Nihanja, marca 2018 je v Galeriji K18 (Maribor) postavila samostojno razstavo Prostor poezije: prostorska postavitev poezije, leta 2013 je svoje pesmi razstavljala na razstavi Rezidence Maistrove, Avtoportretni akt. Njene pesmi so bile objavljene v Poetikonu. Maja … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica