V večnem jetlagu med dvema svetovoma

Veronika Simoniti, Hudičev jezik (Teufelssprache). Prevod iz slovenščine v nemščino: Tamara Kerschbaumer. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2017 (zbirka Litteræ Slovenicæ)

Anja Kümmel

Včasih zadostuje že majhen obrat črk, ki na igriv način spremeni pomen besede ali celo izlušči pomene, ki so že od nekdaj skriti v jeziku. Zgodba Iz Oblivije, zadnja v zbirki Hudičev jezik, predstavlja vrhunec ustvarjalnosti Veronike Simoniti.

Zgodba je posredovana z vidika desetletne deklice, ki živi z družino v izgnanstvu v Boliviji – državi, ki ji je pozabljanje vpisano v ime in se zato v otroško zavest vpiše kot »Oblivija«. Med jeziki – nemščino, španščino in kečuanščino – se besede podvajajo, na primer »babica Abuela«; a medtem ko se besednjak pripovedovalke bogati, se druge stvari izgubljajo v megli pozabe. Že omenjena babica Abuela trpi za »odzadnjo pozabljivostjo«, kot jo imenuje otrok – lahko bi rekli tudi: selektivno amnezijo – kar pomeni, da izstopi iz sedanjosti in ohranja jasnejši spomin na preteklost; njen spomin je otipljivejši, medtem ko v zavesti mlade pripovedovalke spomin na dom vse bolj bledi. S politično situacijo ni seznanjena – ali pa je pred njo zaščitena – toda izkaže se, da se zgodba dogaja v času druge svetovne vojne in da je morala družina pobegniti iz nacistične Nemčije. Naivni jezik, ki ga uporablja desetletnica, načrtno ali ne prikliče v spomin kultno mladinsko knjigo Judith Kerr Ko je Hitler ukradel roza zajca, ki se je ena prvih ukvarjala s pojavom tretjega rajha. »Našim rečem je gotovo dolgčas po nas,« reče protagonistka v nekem trenutku in v tem navidezno banalnem pogrešanju zapuščenih igrač se skriva slutnja grozljive negotovosti, ne le glede dolgo pričakovane vrnitve, temveč tudi glede usode ljudi, krajev, stvari, ki jih je bilo treba zapustiti.

Pripovedovalka Veronike Simoniti se izraža nekoliko nerodno – kar velja tudi za nekatere druge zgodbe (»Ne vem, kako se mu pravilno reče, takemu pomembnemu vojaku, ker sem stara šele deset let.«), vendar sodi Oblivija tako po zgoščenosti kot natančnosti izraza med bolj zaokrožene zgodbe zbirke. V svojem bistvu gre za pripoved, ki gravitira okrog središčne otroške zavesti. Četudi je svet pripovedovalke obrnjen na glavo v dobesednem pomenu besede, se tolaži z dejstvom, da: »Dokler ti odeja ponoči pade na tla tudi na koncu sveta, pomeni, je vse v redu.«

Protagonistka Iz Oblivije združuje osrednje značilnosti junakov avtoričinih zgodb: to so liki, ki živijo med domovino in tujino, popotniki ali brodolomci, ki niso nikjer zares doma in živijo kot jet-setterji; skačejo iz jezika v jezik, se gibajo med znaki in njihovimi pomeni, kot prevajalka, prišepetovalka, glasbenik, vedeževalec, izgnanec. Pri tem kratke zgodbe Simoniti pokrivajo širok spekter držav in stoletij; njeni pripovedovalci so včasih anonimne fikcije, včasih bolj ali manj potujene zgodovinske osebnosti. Avtorica se suvereno giblje med različnimi slogovnimi registri, od arhaičnih do pravljično-pesniških ter različnih jezikovnih idiosinkrazij, značilnih za posamezne like.

Na primer Greta Poppenheim, ki ohlapno temelji na Berthi Pappenheim (ki se je v zgodovino vpisala kot Anna O., študijski subjekt Josefa Breuerja in Sigmunda Freuda) in njeni skrivnostni afaziji. »Zdi se mi, da hočem nekaj povedati reči v jeziku, ki ga ni, v jeziku, ki ga samo jaz poznam oziroma se pravi to je sem ga poznala, predem sem z glavo udarila ob kamen,« razmišlja Greta. Skozi pripoved se izmenjuje vrsta sinonimov, kot bi ena beseda ne zmogla prenesti vseh nians svojega pomena. Morda je pomenljivo, da je prava Bertha Pappenheim v otroštvu preklapljala med nemščino, angleščino, francoščino in italijanščino in da so se med drugim njene jezikovne motnje kazale tudi tako, da se je zdelo, kot da bi katerega od jezikov začasno popolnoma pozabila. Pomenljivo je tudi, da se je Veronika Simoniti po končanem študiju romanskih jezikov gibala med slovenščino, francoščino in italijanščino, prebivala v vseh treh deželah in ravno zato morda v nobenem zares, poleg tega pa se je kot prevajalka vsak dan ukvarjala z minimalnimi spremembami pomenov pri prehajanju iz enega jezika v drugega.

Včasih Simoniti zdrsne v brezčasno pravljičnost, na primer, ko piše o plavajočem otoku, ki nenadoma zaide v drugo morje in v drug jezik. Nato spet pusti, da spregovorijo zgodovinske osebnosti iz zagrobnega življenja, recimo pesniški filozof Carlo Michelstaedter, ki je umrl mlad in čigar glas lahko dobesedno slišimo iz groba. Njegovi posmrtni ostanki ležijo danes na judovskem pokopališču v Novi Gorici, »moj nagrobnik pa je pripadel najprej ozemlju Avstrijskega primorja, potem italijanski kraljevini, nato jugoslovanskemu, potem slovenskemu delu, tujec sem v tuji prsti«. Usoda in tragična ironija tega mrtveca, ki si je življenje vzel pri triindvajsetih, tik pred zmešnjavami dvajsetega stoletja, sta, da bo v svojem grobu večkrat spremenil državljanstvo. Pripoved je posredovana izvirno in kančkom morbidnosti namiguje na nesmiselnost mej; prav v tem besedilu pa so že razvidne nekatere pomanjkljivosti zbirke. Morda se zdi ravno zato, ker se usoda mrtvega Carla Michelstaedterja tako dobro ujema z glavno temo »hudičevega jezika«, preostalo dogajanje v Rožni Dolini preobloženo z informacijami kot članek na Wikipediji. V želji, da bi v besedilo vključila še več informacij, Simoniti pogosto nenadoma preklopi na kvazi-avktorialno perspektivo, ki se včasih zdi nekoliko okorna in izvržena iz neposrednosti pripovedne situacije. Včasih se zazdi tudi, da se pripovedni glas pretirano navdušuje nad obiljem najdb in idej ter posledično naniza variacije na temo izkoreninjenja in jezikovne zmede, tako da na koncu nekaterim zgodbam umanjka vsebina. Primer tega je zgodba Medvedji strup. Osnovna zastavitev strupene ljubezenske zveze, obremenjene s fašističnim besednjakom, deluje sicer prepričljivo, a se na koncu izgubi v zmedenih abstrakcijah (»vrtim se v osi tvojega jezika in tudi zrcalno se sprehajam iz enega v drugega in delam bastardne stavke«).

Podobno deluje Vse o Petku preveč strukturirano: restavrator mozaikov (»ponarejevalec resnice in časa«) se, po strmoglavljenju letala na samotni otok, nauči neverbalno komunicirati z opičnjakom, pri tem pa razmišlja o težavah v komunikaciji s svojim dekletom (»Tudi s Patricijo sva, kot se reče, govorila različna jezika.«). V džungli nato odkrije razpadajoči francoski kolonialni zapor, kjer poskuša razvozlati stenske napise nekdanjih ujetnikov: »Jezikov verjetno ni pomešal bog v Babilonu, jezike je ljudem, da se ne razumejo več, pomešal sam hudič,« je verjetno osrednji stavek zbirke, ki je bržkone odgovoren tudi za naslov – vendar je dogajanje nekoliko prisiljeno razmeščeno okoli tega ključnega sporočila, namesto da bi se organsko izluščilo iz zgodbe.

V intervjuju, ki je po odlomkih objavljen v spremni besedi, avtorica govori o tem, da se lažje izraža skozi kratko formo kot z dolgimi, nadrobnimi opisi – vtis, ki ga Hudičev jezik ne potrjuje zares. Ravno zadnja, najdaljša zgodba, ki si vzame čas za zaplet in razvoj likov, je namreč ena najbolj zrelih, harmoničnih v zbirki.

Že s prvim stavkom Alme v avgustu bleščeča vročina ustvari privide, s katerimi avtorica tudi v nadaljevanju vzdružuje poetično, sanjsko vzdušje. Naslovna Alma je prišepetovalka, ki s svojo »gledališko družino« potuje v »najbolj idiličen del sveta«, ki je, kot kaže, tudi dom duhov preteklih in sedanjih nočnih mor. Med samotnim umikom začne Alma spletati zgodbo tega pogosto spregledanega obrobja. Ali v jami dejansko najde »begunca iz balkanske grozljivke«? In če ja, ali on krade nože iz počitniškega doma? Vprašanje meje med resničnostjo in izmišljijo pušča Simoniti zavestno neizrečeno. Alma se celo nagajivo sklicuje na meta-raven (»Si dramatik, bolj brezkompromisen od pesnika in pisatelja, prirejaš stare teatrske predloge, posegaš v vsebine, jim režeš besedilo!«), ki ostaja del njene domišljije v ironičnem zasuku. Na nek način tako bralci ostajajo ujetniki svoje temne fantazije, kjer se vedno znova pojavljajo še kako resnične vojne travme, katerih posledice je mogoče videti in občutiti tudi v današnjem času. Na tej ravni lahko Almo v avgustu beremo kot prispodobo medgeneracijskega prenašanja travmatičnih izkušenj, medtem ko neizrečeno/neizrekljivo za potomce in tiste, ki gledajo od zunaj, prerašča v zgodbo skorajda mitskih razsežnosti; preživeli v sanjah še vedno hitijo skozi isto arhetipsko, a za njih tudi dejansko kruto podzemlje.

Ravno kompleksno spletanje ravni resničnosti in zgolj implicirano notranje bogastvo njenih likov v tej zadnji, najdaljši zgodbi, vzbuja radovednost za romane Veronike Simoniti.

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Anja Kümmel (1978) živi v Berlinu. V Los Angelesu, Madridu in Hamburgu je študirala španščino in študije spola, od leta 2009 deluje kot neodvisna avtorica in novinarka. Ob mnogih objavah v literarnih revijah in antologijah je objavila pet romanov; La Danza Mortale (2004), Das weiße Korsett (2007), Hope’s Obsession (2008), Träume Digitaler Schläfer … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar postori veliko proti liričnemu turizmu, vendar pa hrani stroj strupa stroj obupa

    Konstantin Ames

    Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

  • V nihanju

    Tom Bresemann

    Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

  • Brez kaosa ni kvantne teorije

    Anja Kümmel

    Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

Izdelava: Pika vejica