V oceanu negotovosti: fragmenti post-babilonske epohe

Veronika Simoniti, Hudičev jezik (Teufelssprache). Prevod iz slovenščine v nemščino: Tamara Kerschbaumer. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2017 (zbirka Litteræ Slovenicæ)

Jakob Hayner

»Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice,« pravi kratka zgodba Veronike Simoniti Medvedji strup. Da bi frazo razumeli, moramo zgolj na hitro pomisliti na zgodbo o neuspeli gradnji babilonskega stolpa. Zgradba, ki naj bi povezovala vse jezike človeštva, se je spremenila v ruševino, njeni graditelji pa so se razselili v vse smeri.

Tako se je začela post-babilonska jezikovna zmešnjava, ideja o univerzalnem razumevanju pa se je izgubila. Ostalo je samo še govoričenje, ne več govor. Takšen bi bil rezultat izključno romantičnega žalovanja nad izgubljenim univerzalnim jezikom. Avtorica, ki je na Univerzi v Ljubljani diplomirala iz francoščine in italijanščine ter dela tudi kot prevajalka, se še predobro zaveda, da kljub razdrobljenosti različnih jezikov prav prevajanje poudarja tako njihove sorodnosti kot tudi specifike. Specifičnost izraza se tesno prepleta z nerazumevanjem, meje med jeziki pa paradoksalno širijo tudi jezikovne meje – četudi le posredno.

Simoniti pa si v Medvedjem strupu prizadeva za nekaj več. V jezik se je namreč vpisala zgodovina nasilja in laži, ki mu je odvzela naivnost čistega sredstva sporazumevanja. V besedilu najdemo zametke nacističnega jezika, na primer »mešana kri«. Tudi če ta termin nima zveze z resničnostjo in ne pomeni nič, temu zastrupljenemu jeziku vseeno daje moč in družbeni učinek, ki je nasprotje sporazumevanja.

Vprašanje, ki si ga zastavlja Simoniti, je – ali je v današnjem svetu jezik še mogoče uporabljati zgolj kot sredstvo komunikacije in ne kot kod, ki nasilje širi, namesto, da bi ga končal? Pripovedovalec ali pripovedovalka se lahko zatečeta zgolj v svojo »osebno babilonščino, ki jo lahko razumem samo jaz«. Zgodba se odvija v sodobnosti, v času e-pošte, v katerem je hitra komunikacija simbol utopije globalnega razumevanja. Vendar jezikovni zmedi ne moremo več ubežati. Tudi, če uporabljamo skupni jezik, ostajamo ločeni, skupna tla med govorci so spodnesena – »Jezik sem namočila v medvedji strup in se v krčih rešila v kompromis, da je mogoče v jeziku drugega izpovedati svojo lastno tesnobo, v utvaro, da lahko ubesedimo to, kar niso besede, v slepilo, da lahko upovem stvari, ne da bi jih posvinjala. Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice.«

Številne kratke zgodbe avtorice, rojene leta 1967, se ukvarjajo z jezikom, njegovo dejansko ponižanostjo, šibkostjo in mejami. Obenem so zgodbe boj za izraz, ki se ne podreja s pretvarjanjem, da je naivna raba jezika v literaturi še vedno mogoča. Bralci v temni, enigmatični, deloma fantastični kratki prozi Simoniti spremljajo jezik v njegovem gibanju proti samemu sebi, proti lastnim zgodovinskim in družbenim omejitvam.

Zbirka Hudičev jezik obsega 18 kratkih zgodb, ki se odvijajo v preteklosti in sedanjosti, v Južni Ameriki in Evropi, med jeziki in državami. Avtorica vedno znova uporablja prispodobo morja, oceana negotovosti. Gre za surovo nasilje vode in nemoč posameznika, samo gibanje brez mirovanja, ki je hkrati pogoj človekovega življenja. V Bibavici je opisan potop svetopisemskih razsežnosti, kos zemlje se odcepi od kopnega in kot ladja pluje po morju. Mlado dekle Gabriela, ki ji pripisujejo nadnaravne moči, ne-slišano svari preostale, videc, od katerega v stiski pričakujejo nasvet, svetuje, naj molčijo. Toda voda še naprej narašča. Je prepozno, da bi končali z govoričenjem? Zgodbo lahko razumemo tudi kot metaforo za post-jugoslovanske ali post-sovjetske razmere. Posamezne enote izbruhnejo iz velikih konglomeratov držav, plujejo v poplavah svetovne zgodovine, tik pred njihovim propadom. »Zmagali so naši, ampak naši niso več naši,« piše protagonistka Amalija svojemu stricu. Govori sicer o športu, a brez dvoma ne samo o tem. S koščkom zemlje so se odlomile tudi gotovosti, ki so bile še vedno povezane s humanistično univerzalnostjo. Kdor dandanes govori o nas, govori o vedno manjšem krogu ljudi.

V kratkih zgodbah Simoniti je najti številne morske metafore, robinzoniade, poročila z legendarnega zaporniškega otoka Alcatraz, ki ga zdaj obiskujejo samo še turisti, ali brodolom, ki nekaj ljudi naplavi na osamljen otok. Skozi otoške metafore avtorica oživlja mitološke navezave. Tako v zgodbi Na kopnem potovanje po Benetkah opisuje kot spust v temno nekropolo, po kateri še vedno teče podzemeljska reka Stiks. V takšnem vključevanju mitološkega, ki ga lahko prepoznamo tudi v podobah angelov ali volkodlakov, se čas od nekoč do danes oblikuje kot usoda. V jeziku Simoniti je najti apatičnost, ki zavestno vedno pride prepozno, kot filozofija pri Heglu, ki v svetu podob svoj let začne kot sova v somraku. Tako kot v Jet lag tudi sam jezik »v večnem zaostanku za svetom«, med njim in tistim, kar poskuša dojeti, je nepremostljiva razlika. V Vzorcih sveta je opisan trk subjekta z jezikom. Simoniti pri tem uporabi zgodbo o Berthi Pappenheim, pacientki Josefa Breuerja in Sigmunda Freuda. Med drugim je stavke oblikovala iz petih različnih jezikov, ki na prvi pogled delujejo nesmiselno, dokler se na podlagi njene izkušnje in poskusa, da bi jezike razvozlali, ni utemeljila psihoanalitična metoda, zgodba Berthe Pappenheim pa je postala znana kot primer Anne O. Simoniti uporablja podvajanje besed, da prikaže naravo jezika, ki niha med naključjem in gotovostjo. Tako se skozi zgodbe izpeljuje ideja naslovnega »hudičevega jezika«. »Jezikov verjetno ni pomešal bog v Babilonu, jezike je ljudem, da se ne razumejo več, pomešal sam hudič,« piše v zgodbi Vse o Petku. Ali v jeziku obstaja odsev univerzalnega? Šele skozi nasprotja, se glasi odgovor zgoščene kratke proze Simoniti.

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Jakob Hayner se je rodil leta 1988 v Dresdnu, odraščal v Thüringenu. Živi v Berlinu, kjer je deluje kot novinar, za različne revije in časopise piše o gledališču, literaturi, filozofiji in politiki. Na Humboldtovi univerzi v Berlinu je študiral nemško literaturo in filozofijo. Od leta 2016 je urednik pri »Theater der Zeit – Zeitschrift für Theater und Politik«.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar postori veliko proti liričnemu turizmu, vendar pa hrani stroj strupa stroj obupa

    Konstantin Ames

    Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

  • V nihanju

    Tom Bresemann

    Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

  • Brez kaosa ni kvantne teorije

    Anja Kümmel

    Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

Izdelava: Pika vejica