V nihanju

Jana Putrle Srdić, To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (Diese Nacht kommen Käfer aus der Erde gekrochen). Prevod iz slovenščine v nemščino: Daniela Kocmut, Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2018 (Litterae Slovenicae)

Tom Bresemann

Zbirka Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje nemško govorečemu občinstvu predstavlja pesnico, ki uporablja besedilno obliko PESMI, da bi na najbolj zgoščenem prostoru možno, z jasno pripovedno držo »[izdelala] obliko razmišljanja, s katero poskušam osmisliti svet in vse, kar me spodbuja pri ustvarjanju, [ta poezija] je miselni konstrukt, oziroma vzporedna resničnost«.

Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor. Vsakodnevne danosti so poetološko napolnjene, pri čemer pa ne izgubijo svojega lastnega sijaja. Ljudje in stvari predstavljajo sami sebe, vendar niso zreducirani zgolj nase. Pa ne gre za doživljajsko liriko, na prvi pogled preprostemu jeziku namreč uspeva odpirati tako diskurzivno kot tudi priklicevalno moč. Prek takšnega jezika in volje, da bi s pomočjo poezije delili nekaj o življenju, nastajajo scene, ki vabijo k tavanju, pri čemer pa bralec nikoli ne zatava.

Jezik je trezen in zbran, opazujoč, distanciran in nikoli napihnjen. Ravno zato vabi k tavanju; pesmi gradijo začetne rampe domišljije, vsakodnevno življenje in doživljanje pa je v njih lahko dojeto kot panoptikum poetološkega potenciala. Stvari omogočijo dostop do absolutnih podob, pogled skozi okno je pogled skozi čase ter v mnogoterost svetov, »Neki red je v vsem skupaj. / Neka peresna lahkost.«. Znanost, antropologija, zoologija, družbena kritika, ubadanje z aspekti osebnega bivanja – vse to in še več se lahko zgodi in se razvija. Domnevno nasprotje reda in lahkotnosti se lahko zelo priročno razume kot prostor, prek katerega so pesmi napete, tako pa njihove teme in one same začnejo migotati kot vroč zrak v daljavi.

Absolutne podobe se v besedilih pogosto razvijajo iz pripovednih danosti in dialoških situacij, prav tako pa se v slednje tudi vračajo. Srdić mojstrsko prikaže, kaj poezija zmore, če se ne izčrpa že v subjektivnem doživetju »Oh, tam je pa nekaj bilo!«, prav tako pa ji ni treba delovati kot intelektualni fitnes studio. Ne kot tekoči trak ne kot sobno kolo, temveč sme obkrožujoč zrak z »brco v prazno« spraviti v nihanje.

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Tom Bresemann, soustanovitelj in eden od vodij berlinske literatne hiše Lettrétage, deluje kot avtor in organizator literarnih dogodkov. Nazadnje je izdal zbirko Arbeiten und Wohnen im Denkmal (2015). Od leta 2017 vodi projekt »von jeglichem wort, das durch den mund den menschen vernewet«, v sklopu katerega objavlja v različnih medijih in formatih, kot so meme-i, chapbooki, javne intervencije ... Leta 2020 je skupaj s … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar postori veliko proti liričnemu turizmu, vendar pa hrani stroj strupa stroj obupa

    Konstantin Ames

    Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

  • Brez kaosa ni kvantne teorije

    Anja Kümmel

    Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

  • V oceanu negotovosti: fragmenti post-babilonske epohe

    Jakob Hayner

    »Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice,« pravi kratka zgodba Veronike Simoniti Medvedji strup. Da bi frazo razumeli, moramo zgolj na hitro pomisliti na zgodbo o neuspeli gradnji babilonskega stolpa. Zgradba, ki naj bi povezovala vse jezike človeštva, se je spremenila v ruševino, njeni graditelji pa so se razselili v vse smeri.

Izdelava: Pika vejica