V nebu utapljajoče se besede

Tina Kozin, Nebo pod vodo. Maribor: Litera, 2020 (Piramida)

Miha Marek

V prvencu Mož s petimi podplati (2010) je radijska in literarna urednica, literarna kritičarka, scenaristka in pesnica Tina Kozin po besedah Gorana Dekleve izoblikovala za sočasno poezijo netipičen »neosebni« jezik, ki naj bi se odvrnil tako od pogovornosti, kjer se pišoči sam postavlja v ospredje, kakor tudi od »hermetične« modernistične formalne igre, ki izpostavlja jezik sam. Res je Tina Kozin v svoji poeziji »neosebna« v tem smislu, da se usmerja navzven – ven iz sebe in nazadnje, predvsem v svoji novi poeziji, tudi ven iz jezika. Že v njenem prvencu se pokaže, da je temeljni vzgib njene poezije ubesedovati čutno zaznavo, poimenovati svet: predvsem nečloveško naravo, a tudi človeško tehniko. Ta dva zoperstavljena svetova se povezujeta v nepričakovane celote, zlasti v pesničini drugi zbirki Šumenja (2014), ki kipi od fascinacije nad imeni naravnih pojavov ter orodij in tehnik za obdelovanje narave.

Tretja zbirka Tine Kozin Nebo pod vodo je korenito drugačna od prejšnjih dveh, najočitneje od Šumenj, kakor v kratki in tehtni spremni besedi opozori urednik Aljaž Krivec. Velik del Šumenj je oblikovno in verzifikacijsko dokaj regularen: veliko pesmi je zgrajenih iz enakomernih segmentov, na primer dvostišij; značilni zgoščeni asintaktični svobodni verz se včasih že približa naglasnemu (tj. verzu s stalnim številom naglasov). Disciplina pesniške tehnike se sklada s fascinacijo nad človeško tehniko, na primer smolarjenjem, krznarstvom ali jadranjem, katerih koraki so izčrpno popisani, zato utegnejo Šumenja bolj ugajati tistim, ki v poeziji cenijo natančnost pred sugestivnostjo. Nasprotno pa se Nebo pod vodo po zunanji podobi, na primer odsotnosti ločil in naslovov, bolj približa prvencu Mož s petimi podplati, kot upravičeno zapiše Krivec. Le da je v novi zbirki verzifikacija še bolj iregularna, tako da se verz že bliža likovnemu oblikovanju – belina strani med razmetanimi verzi je enakovreden element pesmi.

Tudi motivi Neba pod vodo pričajo o razvezovanju oblike in zabrisovanju meja. Zaradi ponavljanja motivov se zbirka že levi v pesnitev, kjer se segmenti prelivajo drug v drugega. Knjiga deluje kot sklenjena celota tudi zato, ker zariše zgodbo z začetkom, sredino in koncem. V izhodišču in bistvu knjige je izguba drage osebe – in takoj je jasno, da besede tu še zdaleč ne pomagajo: »tvoje staro telo // je // prekrhko, da bi ga ovila z jezikom«. Medčloveška »dvojina, ki poganja in ohranja življenje«, kot je to poimenovala Nada Breznik ob recenziji Šumenj, je sicer pri Tini Kozin razmeroma redka ali vsaj prikrita (v Šumenjih na primer v pesmi »Skrajni konci neba«), a v Nebu pod vodo je prav izguba dvojine tisti prelomni povod za pesniško delo, morda delo žalovanja.

Figura odhajajočega je močneje prisotna na začetku, kasneje pa se vrača skozi reminiscence, tako da se izgubljeni s tem, ko tone v spomin, paradoksalno še bolj oddaljuje, kot zapiše Krivec. Od žalosti in pogrešanja usahli lirski subjekt potuje skozi postaje izgube, štiri odseke zbirke. Te bi lahko povzeli z oznakami: groza ob neizogibnosti; odvečnost preživelega; spomini na preminulega, v katerih se presnovi tudi sam subjekt; ter nazadnje obet nekega drugega življenja, ki ni več »moje«, življenja rastlin, živali, pa tudi svobodnih besed, ki zaživijo samostojno, brez subjekta. Skozi žalovanje se torej razpušča lirski subjekt sam.

Da Tina Kozin v novi zbirki stremi k razpustitvi starih oblik, vključno s sebstvom, priča vodilna metafora vode, ki zaznamuje zbirko od začetka od konca. Voda se pojavlja v različnih topoloških variantah: »reka: // povsem zajezila me je […] jezero, spet / jo je razlilo […] on ni več ribnik […] morje je že skoraj ves / na drugi strani«. Medtem ko je bila v prejšnjih dveh zbirkah pesničina topologija razgibana in vseobsežna (gozd, gore, morje, nebo, tudi vesolje), v novi zbirki prevlada prav voda, v katero tone spomin na izginulega. Tudi izginjajoče telo ljubljenega je metaforično vodno: »sotočja drobnih, drhtečih razpok / in skoraj negibni, že davni vrtinci / presihajočega ožilja«.

Paradoksalni naslov knjige, Nebo pod vodo, obrača privajeno topologijo, po kateri je nebo zgoraj, nad zemljo. Nebo, »zbrisano […] neskončno / zračno«, se je pojavilo že v pesničinem prvencu, kjer je, kot je zapisal Dekleva, označevalo nedosežno dimenzijo, tudi v poeziji: »te besede ne dosegajo neba«. Tu pa je nebo prikazano drugače, skorajda kot v mitu o bibličnem stvarjenju: kot trden obok, ki se pne pod vodovjem in ga zadržuje, da ne preplavi zemlje. A potop se je morda že zgodil: spomin je preplavil sedanjost.

V potopu se razpušča tudi forma. Svobodni verz se nacefra, lebdi po belini strani, tudi pomensko se odpira, predvsem zaradi dvosmiselnih verznih delitev: »njegov pogled je / prekrit z ledenimi cvetovi in izdihi / se, že hladnejši od zraka, kotalijo«. Včasih se verz natrga do nepreglednosti, vendar vselej ohrani umerjen, dovršen ritem, večinoma pa tudi normativno skladnjo, tako da se besede ne individualizirajo, ne preidejo v vizualno poezijo. Verzi se osvobajajo v prostor bele strani, podobno kot se je v »elektroakustični operi« IDEN (2019), pri kateri je Tina Kozin sodelovala kot soscenaristka, v prostoru osvobajal zvok (glasba Bojana Šaljić Podešva, režija Saša Rakef; nominacija na festivalu Prix Italia 2020). Tema opere IDEN so sipine ob litovskem morju in človeško delovanje nanje. V operi naravne ambientalne zvoke poustvarjajo človeški glasovi, s čimer to zvočno delo »zabrisuje meje med človekom in okoljem« na podoben način, kakor jih po Aljažu Krivcu Nebo pod vodo.

Z zabrisom teh mej se spremeni tudi odnos do poezije same. Tina Kozin se je že v prvencu deloma distancirala od pesništva kot veščine ali tehnike ter zrla na pisanje kot na naravno rast: »začutim kako vse veje / leseno rastejo / iz mene«. Nova zbirka ta dvom privzame in dela z njim, a tudi pokaže meje te naravnanosti. Nebo pod vodo se mehko, a odločno odvrača od vsake človeške tehnike, tudi od pesniške, če to razumemo kot nadzor nad besedami, njihovo oblikovanje in usmerjanje. Medtem ko je bil jezik v poeziji Tine Kozin prej velikokrat nič manj kot orodje za imenovanje zaznanega, zdaj naravnih teles »ni // moč prepoznati, kaj / šele poimenovati«. Zato je v novi zbirki veliko več nedoločnega, neoprijemljivega, kar se nemalokrat kaže v nenazorni zamotanosti: »rob gozda / je // beseda / srnjak / ga obide kot avto / cesta – včasih / zvočna krajina // prežvekovanja, včasih / smrtonosna«.

Nedoločnost tako več vzame kakor prinese, vsaj pri daljših pesmih. To se še posebej pokaže ob kontrastu, ko med manj oprijemljivimi verzi vznikne nekaj takih, ki zasijejo v svoji razvidnosti: »budni / volkovi, dolgonoge lisice in sestradane mačke / zapuščajo svoje // luknje«. Obujanje materialnosti z njenim natančnim poimenovanjem je najvidnejša odlika številnih pesmi prejšnje zbirke Šumenja, a zdi se, da pesnica v novi zbirki prav to veščino odklanja. Nedoločnost pa se vendarle obnese v kratkih, aforističnih pesmih, ki so tudi likovno dovršene: »bonaca, edino // gibanje : // hlapenje«. Tudi če so eliptične, jim nič ne manjka: »vklenjeno v ledeni lesk // drevo ne čaka // odjuge: diha, poka«.

Nebo pod vodo se konča s kratko kodo, ki se bere kot pesničina nova ars poetica, manifest, ki razširi obnebje poezije: v prvem koraku onkraj besede, v podobo, a v drugem koraku tudi onkraj te v neko potencialnost, iz katere se poraja – življenje: »trepetanje / zraka, iz katerega se je izvila / jata ptic selivk«. Ptice torej, ne pesmi. In hkrati s temi se pojavi neko zasluteno »telo, ki leti / v drugačni obliki«. Zdi se, da je poezija tik pred tem, da postane nekaj čisto drugega od pesniške obrti – da postane samodejno porajanje, kakršno se dogaja v naravi, brez človeške volje. Toda ali je poezija lahko poezija, če ni (tudi) veščina ali tehnika, obvladovanje govorice?

Skozi svoje dosedanje pesniško delo Tina Kozin kljub korenitim formalnim preobrazbam ohranja osnovno »ekološko« naravnanost – zanima jo ubesedovanje našega razmerja z naravnim okoljem, naša govorica s tistim, kar govorice nima. Nebo pod vodo se ob bolečini izgube, za katero ni pravih besed, sklaplja z zvočnimi mediji, da bi poezijo odpeljalo stran od nadzorovane besede v svobodni zvok. A zbirka na koncu obstane med dvema možnostma: med breztežnostjo besed, njihovo likovno in zvočno osvoboditvijo, na eni strani ter njihovo podrejenostjo verzu, skladnji in smislu na drugi. Tina Kozin v Nebu pod vodo torej korakoma razpušča človeško govorico in prisluškuje šumu – v naravi in človeku. Vendar zadnja pesem zbirke, ki se besedam odpove prav z umerjenimi, natančnimi besedami, izdaja tudi paradoksnost te namere.

O avtorju. Miha Marek je diplomirani francist, filozof in biolog, samozaposlen v kulturi kot prevajalec. Objavlja poezijo, prozo, strokovne članke in literarne kritike.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ko kapital(izem) odnese šalo

    Matej Bogataj

    Borut Golob je že s prvencem odločno nakazal svoje posege v domačo prozaistiko in z romaneskno fugo za motorko s srečnim koncem Smreka bukev lipa križ, podnaslovljeno »domačijska povest«, ker se pač dogaja na podeželju, čeprav ne ravno izključno med podeželani, pokazal, da se bo bolj kot naraciji posvečal refleksivnemu drobljenju ter svoje opilke in okruške zgodb obračal proti podalpski zagovednosti.

  • Anatomija pesništva ali pesnik poezijo svojo pod secirni nož postavi

    Silvija Žnidar

    Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven.

  • Sprehodi po labirintih spomina

    Domen Slovinič

    Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

Izdelava: Pika vejica